Jedro

Po oceni sodišča druge stopnje navedena zakonska določba v obravnavani zadevi ni uporabljiva. Določba tretjega odstavka 133. člena OZ predstavlja posebnost odškodninskega prava, ki določa obveznost povračila škode, pa čeprav ta izhaja iz opravljanja zakonite (splošno koristne) dejavnosti - gre za civilno pravno različico sodobnega načela varstva okolja: „povzročitelj obremenitve plača“ in za presojo, ali je nastala oziroma nastaja škoda, ki presega normalne oziroma običajne meje.

Za takšno situacijo, ki bi jo bilo mogoče umestiti pod navedeno zakonsko normo, pa v obravnavani zadevi ne gre. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, ima tožnica zagotovljen dostop do svojih nepremičnin z javne ceste, zgolj dejstvo, da (zaradi spremembe prometne ureditve) nima več možnosti krožnega dostopa do svojih nepremičnin in mora med drugim sama (na svojih nepremičninah) zagotoviti prostor za parkiranje vozil, pa še ne dopušča zaključka, da ji pripada odškodnina zaradi zmanjšane vrednosti nepremičnin.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) znesek 41.580,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in zahtevek na povrnitev stroškov postopka za obresti. V točki II izreka je odločilo, da je tožnica dolžna toženki plačati stroške postopka v znesku 2.091,84 EUR.

2. Tožnica z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Podana je procesna kršitev, saj ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, razlogi v njej so nejasni in pomanjkljivi. Tožnici tudi ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem in s tem dokazovanja svoje trditvene podlage.

Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, v posledici tega pa zmotno uporabilo materialno pravo. Temeljno načelo odškodninskega prava je „neminem leadere“ („nikomur škodovati“). Omenjeno načelo je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi „poteptalo“. Tožnica je prepričana, da bi vsak potrdil, da gre za zmanjšanje vrednosti nepremičnega premoženja, če zemljišče v industrijski coni, namenjeno za izgradnjo gospodarskih objektov, izgubi krožni dostop, ostane mu samo bistveno slabši dostop. Gre za škodo, ki jo je mogoče opredeliti kot poseg v stvar, zaradi katerega se vrednost nepremičnine zmanjša. Toženka je zato, da bi drugemu pridobila določeno korist (ugodnost), povzročila zmanjšanje vrednosti premoženja tožnice. Glede na stališče sodišča prve stopnje lahko nekdo z legalnim posegom v prostor popolnoma razvrednoti vrednost nepremičnine, lastnik zemljišča pa povrnitve škode ne more zahtevati.

Res je, da tožnica v postopku ni posebej izpostavila nedopustnosti ravnanja toženke, je pa zatrjevala, da ji je zaradi ravnanja toženke nastala (nedopustna) protipravna posledica (zmanjšanje vrednosti njenega nepremičnega premoženja). Protipravnost se lahko odraža kot protipravnost ravnanja ali kot protipravnost posledice, ki nastane zaradi posledic delovanja, ki je sicer pravno dopustno (Obligacijski zakonik s komentarjem; GV Založba, Ljubljana, 2003). Tudi zaradi dopustnega ravnanja lahko nastane škoda (npr. tovarna, ki ima za obratovanje vsa potrebna dovoljenja, vodo, zrak; tovarna ni dolžna svojega delovanja ustaviti, je pa dolžna povrniti škodo). V tem kontekstu se tožnica sklicuje na 10. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in poudarja, da predstavlja škodo razlika med dejanskim stanjem in stanjem, ki bi bilo, če do škodnega dogodka ne bi prišlo. Tožnica je prepričana, da ji je zaradi ravnanja toženke nastala protipravna posledica. Toženka z nobenim svojim ravnanjem, ne aktivnim ne pasivnim, ni neposredno posegla v nepremično premoženje tožnice. Je pa s tem, ko je določena zemljišča izvzela s seznama javnih poti in jih zamenjala za drugo nepremičnino, tožnici odvzela možnost krožnega dostopa do njenih nepremičnin in s tem možnost dostopa večjih tovornih vozil, možnost enostavnega nakladanja in razkladanja tovora brez obračanja vozil, na ta način pa povzročila nastanek protipravne posledice.

Pritožnica nasprotuje zaključku izpodbijane sodbe, da ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena glede obstoja in višine škode. Poudarja, da med nastalo škodo in dejanjem toženke, ki je povzročila protipravno posledico, obstoji tudi vzročna zveza.

Tožnica predlaga, da sodišče prve stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi. Podrejeno se zavzema za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam s poudarkom, da „golo“ sklicevanje na domnevno kršitev načela prepovedi povzročanja škode, ne more biti uspešno. Sklicevanje na omenjeno kršitev namreč tistega, ki se nanje sklicuje, ne odvezuje obveznosti, da jasno in določno navede, v čem naj bi bila protipravnost ravnanja. Tožnica pa tega ni storila. Predlaga, da sodišče prve stopnje pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da v postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena procesna kršitev. Izpodbijana odločba vsebuje dovolj tehtne, logične in razumljive razloge o odločilnih dejstvih, da jo je objektivno mogoče preizkusiti. Sicer pa pritožnica ne pojasni, zakaj naj bi bili razlogi nejasni in pomanjkljivi, sodišče druge stopnje pa tudi pri uradnem preizkusu zadeve ni ugotovilo obstoja nobene od tistih procesnih kršitev, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti.

7. Glede na trditveno in (dokazno) podlago, ki sta jo ponudili pravdni stranki, je sodišče prve stopnje pravno odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo.

8. Tožnica je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da se je vrednost njenih nepremičnin v industrijski coni O. K. z ukinitvijo krožnega dostopa z oziroma na občinsko cesto zmanjšala (njihova tržna vrednost se je znižala vsaj za 10 % oziroma za 41.580,00 EUR). O. K. (toženka) je namreč sprejela Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o kategorizaciji občinskih cest in kolesarskih poti v O. K. z dne 6. 6. 2014, s katerim je nepremičnini parc. št. 1/a in 1/b k.o. A., po katerih poteka krožni pristop, nista več kategorizirani kot javna pot. Navedeni nepremičnini je nato z menjalno pogodbo zamenjala z nepremičnino s parc. št. 1/c k.o. A., last družbe B. L. d.o.o. Krožni dostop je tožnici omogočal dostop do njenih nepremičnin z večjimi tovornimi vozili, enostavno nakladanje in razkladanje ter nadaljevanje vožnje motornih vozil brez obračanja. Nepremičnine tožnice se nahajajo v industrijski coni O. K. in so namenjene za izgradnjo industrijskih hal. Z izgubo krožnega dostopa je takšna gradnja postala vprašljiva. Zaradi nastale situacije je treba za obračališče kamionov zagotoviti 30 % zemljišča. To pa pomeni, da se za navedeni % zmanjšuje zazidljivost njenih zemljišč.

9. Toženka je poudarila, da ji ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, saj je ravnala v skladu z veljavno zakonodajo in pristojnostmi, ki jih ima kot lokalna skupnost. Sicer pa ji tožnica tega konkretno niti ne očita. Po mnenju toženke je bistveno, da ima tožnica še vedno urejen dostop do svojih nepremičnin z javne ceste, površine za parkiranje oziroma obračanje vozil za potrebe svoje dejavnosti pa mora itak zagotoviti sama. Tudi trditve tožnice o višini škode niso ustrezno obrazložene.

10. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določbo prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) (1). V točki 5 obrazložitve je najprej ugotovilo, da tožnica toženki protipravnega ravnanja izrecno ne očita, v nadaljevanju pa je glede na trditveno podlago, ki sta jo ponudili pravdni stranki, sledilo navedbam toženke, da ji protipravnega oziroma nedopustnega ravnanja niti ni mogoče očitati. Toženka je po oceni sodišča prve stopnje ravnala v skladu z veljavnimi zakonskimi in podzakonskimi predpisi, pri čemer je bistveno, da ima tožnica še vedno urejen dostop do svojih nepremičnin preko javnih površin. Obstoja pravne podlage, ki bi slednji dajala posebno upravičenje do krožnega dostopa, pa tožnica ni zatrjevala.

11. S takšnimi zaključki izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Ne soglaša pa s pritožbenimi očitki, da gre za primer zlorabe pravic na škodo drugega. Res je, da je imela tožnica s krožnim pristopom do svojih nepremičnin zagotovljene določene ugodnosti (omogočal ji je dostop do nepremičnin z večjimi tovornimi vozili, enostavno nakladanje in razkladanje ter nadaljevanje vožnje motornih vozil brez obračanja), zaradi spremembe prometne ureditve, ki jo je toženka izvedla v skladu z veljavnimi predpisi, pa teh ugodnosti nima več, kar pa še ne dopušča zaključka, da obstaja pravna podlaga za izplačilo odškodnine zaradi zatrjevane manjvrednosti nepremičnin.

12. Res je, kar tožnica poudarja v pritožbi, da ni nujno, da škoda nastane zaradi nedopustnega (protipravnega) ravnanja, ampak lahko pride do škode (tudi) zaradi delovanja, ki je sicer pravno dopustno. In prav zaradi takšnega ravnanja toženke je tožnici nastala protipravna posledica. Slednja se v zvezi s temi trditvami v pritožbi na določbo tretjega odstavka 133. člena OZ (2) sicer izrecno ne sklicuje, iz njenih navedb (sklicuje se na primer, ko ima tovarna za obratovanje vsa potrebna dovoljenja pa kljub temu onesnaži vodo; tovarni se ne prepove obratovanje, oškodovanim pa mora povrniti škodo) pa izhaja, da ima v mislih prav citirano zakonsko določbo.

13. Po oceni sodišča druge stopnje navedena zakonska določba v obravnavani zadevi ni uporabljiva. Določba tretjega odstavka 133. člena OZ predstavlja posebnost odškodninskega prava, ki določa obveznost povračila škode, pa čeprav ta izhaja iz opravljanja zakonite (splošno koristne) dejavnosti - gre za civilno pravno različico sodobnega načela varstva okolja: „povzročitelj obremenitve plača“ in za presojo, ali je nastala oziroma nastaja škoda, ki presega normalne oziroma običajne meje.

14. Za takšno situacijo, ki bi jo bilo mogoče umestiti pod navedeno zakonsko normo, pa v obravnavani zadevi ne. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, ima tožnica zagotovljen dostop do svojih nepremičnin z javne ceste, zgolj dejstvo, da (zaradi spremembe prometne ureditve) nima več možnosti krožnega dostopa do svojih nepremičnin in mora med drugim sama (na svojih nepremičninah) zagotoviti prostor za parkiranje vozil, pa še ne dopušča zaključka, da ji pripada odškodnina zaradi zmanjšane vrednosti nepremičnin.

15. Po skrbni presoji zadeve (tudi) po oceni pritožbenega sodišča na podlagi pravil o odškodninski odgovornosti, tako 131. kot tudi 133. člena OZ, tožnica do zahtevane odškodnine ni upravičena.

16. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Sodišče druge stopnje toženki stroškov odgovora na pritožbo ni priznalo, saj v vlogi ni navedla ničesar pravno odločilnega, kar bi lahko vplivalo na sprejem odločitve pred sodiščem druge stopnje. Njenih stroškov tako ni mogoče oceniti kot potrebnih (155. člen ZPP).

Op. št. (1): Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

Op. št. (2): Če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, je mogoče zahtevati samo povrnitev škode, ki presega običajne meje.