Jedro

Tudi če bi bila tožnikova revizija proti odločitvi o zavrnitvi odškodninskega zahtevka za nepremoženjsko škodo utemeljena, njegova smrt po vložitvi revizije in glede na nepodedljivost take terjatve pomeni, da za odločitev o reviziji ni več pravno varovanega interesa.

Ker sta sodišči ugotovili, da med zdravljenjem tožničinega sina pri toženki ni nastala nobena nova invalidnost, tožničina trditvena podlaga o tej okoliščini pa je bila tudi sicer skopa, njen odškodninski zahtevek za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti ni utemeljen.

Izrek

Revizija prvega tožnika se zavrže. Revizija druge tožnice se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tudi v drugem sojenju zavrnilo odškodninski zahtevek obeh tožnikov in odločilo o pravdnih stroških. Ugotovilo je, da toženka pri zdravljenju tožnikovega dekubitusa ni opustila dolžne profesionalne skrbnosti. Toženka tudi ni opustila pojasnilne dolžnosti, saj je tožnico o okužbi sina z MRSO obvestila isti dan, kot je prejela izvide. Že 5. 5. 2000 je tožnico o tem obvestil dežurni zdravnik, naslednjega dne pa lečeča zdravnica. Zaradi sinove hujše duševne prizadetosti in hudih vedenjskih motenj je bila zanj podaljšana roditeljska pravica. Med zdravljenjem pa ni nastala nobena nova invalidnost, zato tožnica neutemeljeno zahteva plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi sinove invalidnosti.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo obeh tožnikov in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnika v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavljata revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Prvi tožnik napada materialnopravni zaključek, da do poslabšanja stanja dekubitusa ni prišlo zaradi opustitve dolžne skrbnosti tožene stranke. Tokrat se osredotoča še na medicinsko dokumentacijo, ki naj bi bila nestrokovno vodena. V zvezi z njo uveljavlja več procesnih kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zato zaključuje, da se tožena stranka ni ekskulpirala, sklicevanje na tožnikove posebne lastnosti oziroma nesposobnosti pa da je neetično. Druga tožnica vztraja pri trditvi, da je svoj zahtevek oprla na 47. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej), ker je šlo za kršitev pojasnilne dolžnosti in očitno prikrivanje dejstev tožnici, pa tudi širši okolici, o okužbi z MRSO. Sodišče ne bi smelo verjeti lečeči zdravnici. Tožnica graja tudi zaključek o upoštevanju že obstoječe tožnikove invalidnosti. Opozarja, da je bila roditeljska pravica podaljšana iz razlogov tožnikovega psihičnega in ne fizičnega stanja ter pojasnjuje, da se invalidnost kaže v tožnikovih težavah zaradi operacije: zaradi odstranitve tretjine kože z ene ritnice tožnik ne more normalno sedeti in se ne ukvarjati z različnimi fizičnimi aktivnostmi. Tožnika predlagata tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njunima tožbenima zahtevkoma ugodi, podrejeno pa razveljavitev sodbe obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki ter stranskemu intervenientu, ki nista vložila revizijskega odgovora.

5. Revizija prvega tožnika ni dovoljena, revizija druge tožnice pa ni utemeljena.

6. V tej zadevi je treba uporabiti določbe ZPP pred uveljavitvijo zadnje novele ZPP-D, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo pred 1. 10. 2008. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, se po drugem odstavku 41. člena v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP pravica do revizije določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo imata različno podlago, zato se po ustaljeni sodni praksi pri ugotavljanju pravice do revizije obravnavata ločeno. Prvi tožnik je zahteval plačilo odškodnine v znesku 810.000 SIT (3.380,07 EUR) za premoženjsko škodo in v znesku 6,100.000 SIT (25.454,85 EUR) za nepremoženjsko škodo. Prvi znesek ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP.

7. Tožnikova revizija proti odločitvi o drugem znesku, torej o odškodnini za nepremoženjsko škodo, je nedovoljena iz drugega razloga. Ena od procesnih predpostavk, brez katere ni vsebinskega odločanja, je tudi pravovarstvena potreba ali pravni interes. Po izrecni določbi drugega odstavka 374. člena ZPP revizija ni dovoljena, če jo je vložil nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Vsebinsko to pomeni, da ima pravico do revizije le tista stranka, ki bi ji, če bi se pokazalo, da je revizija utemeljena, to prineslo konkretno in neposredno korist. Končni cilj vsakega pravnega sredstva, tudi revizije, je namreč sprememba ali razveljavitev izpodbijane odločbe. Pravni interes mora obstajati ves čas revizijskega postopka, tako ob vložitvi revizije kot v času odločanja o njej. Ker se okoliščine v tem času lahko spremenijo, lahko to povzroči tudi, da prvotno obstoječi pravni interes naknadno odpade. Teoretični pristopi o formalnem in materialnem vidiku pravnega interesa za pritožbo in tudi revizijo ne dajejo vedno zadovoljivih in za vse primere uporabnih odgovorov, saj dokončnega in dosledno sistematičnega recepta za vse primere ni. Življenjska praksa, ki je velikokrat nepredvidljiva in ima tudi večjo domišljijo kot zakonodajalec ali teoretik, lahko privede do vedno novih in do tedaj nepredvidenih procesnih položajev. Zato se tudi literatura zavzema za tak pristop pri ugotavljanju pravnega interesa, ki upošteva celoten strankin položaj ne samo z vidika izpodbijane sodbe, temveč celotnega postopka, v katerem se zahteva sodno varstvo, na primer celo izvršilnega postopka(1).

8. V tej pravdni zadevi je bila revizija vložena 9. 3. 2009, vendar je tožeča stranka s kasnejšo vlogo sporočila, da je prvi tožnik 1. 3. 2011 umrl, in o tem dejstvu priložila izpisek iz matičnega registra o smrti. Po izrecni določbi prvega odstavka 204. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika) terjatev za povrnitev nepremoženjske škode preide na dediče samo, če je bila priznana s pravnomočno odločbo ali pisnim sporazumom. Ker je bil tožnikov odškodninski zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode s pravnomočno sodbo zavrnjen, se postavlja vprašanje, kakšno konkretno pravno korist bi lahko imela ugoditev reviziji za tožnico, ki je kot mati in tožnikova dedinja (o drugih morebitnih dedičih v spisu ni nobenih podatkov) na podlagi samega zakona kot univerzalna naslednica stopila v njegov procesni položaj.

9. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ugoditev reviziji zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka prvega tožnika za povrnitev njegove nepremoženjske škode ne pride v poštev in zato tudi druga tožnica (kot univerzalna dedinja) nima več pravnega interesa za vztrajanje pri tej reviziji. Ne glede na samo vsebino tega dela revizije in dejstvo, da konkretna škoda prvega tožnika ni bila ugotovljena, sprememba izpodbijane sodbe z ugoditvijo ne pride v poštev že zaradi datuma tožnikove smrti in nepodedljivosti njegove terjatve. Tudi razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadev drugostopenjskemu ali prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje bi trčila na enako oviro, na odločanje o nepremoženjski in zato nepodedljivi terjatvi pokojnega oškodovanca po njegovi smrti. Torej, če bi bila revizija v tem delu morebiti utemeljena, za vztrajanje pri njej ni več podan pravno varovan interes. Tožnica ne more doseči končnega cilja revizije, ker prisoja odškodnine za nepremoženjsko škodo njenega sina po njegovi smrti ni mogoča. 10. V tistem delu, v katerem tožnica izpodbija odločitev o svojem tožbenem zahtevku, revizija ni utemeljena. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP z revizijo ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kljub temu tožnica vztraja pri trditvi, da toženka do nje kot matere tožnika, ki je bil v času zdravljenja star 19 let, vendar je bila tožnici zaradi njegove duševne prizadetosti podaljšana roditeljska pravica, ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, ker naj bi ji prikrila okužbo tožnika z MRSO. Dejanska ugotovitev obeh sodišč je bila drugačna: tožnica je za to okoliščino izvedela istega dne, kot je prišel pozitivni izvid. Tega dejstva tožnica v revizijski fazi postopka ne more izpodbijati. Zato se revizijsko sodišče (tako kot pred njim pritožbeno sodišče) ni ukvarjalo z nadaljnjim vprašanjem, kako naj bi ta okoliščina vplivala na tožničin odškodninski zahtevek, ki naj bi imel podlago v 47. členu ZZDej.

11. Tožnica je bila pri trditveni podlagi svojega tožbenega zahtevka tudi sicer precej skopa. Tako je v tožbi poleg že omenjenega zakona in trditev o okužbi z MRSO navedla le še, da zahteva odškodnino za duševne bolečine zaradi težke invalidnosti svojega sina, ki da je posledica bolezni, ki jo je dobil med hospitalizacijo pri toženki. Po tretjem odstavku 201. člena ZOR gre ožjim sorodnikom odškodnina za njihove duševne bolečine v primeru posebno težke invalidnosti svojca. Zato bi morala tožnica v okviru potrebne trditvene podlage zatrjevati, kakšne je bila invalidnost njenega sina pred spornim zdravljenjem (po ugotovitvah izvedencev naj bi šlo za hujšo duševno prizadetost in hujše vedenjske motnje), kakšna pa po končanem zdravljenju, da je razlika med obema invalidnostima tako velika, da izpolnjuje standard ne samo dodatne ampak posebno težke invalidnosti, vzročno zvezo itd. Opisana trditvena podlaga v tožbi in kasnejših še pravočasnih navedbah te tožnice manjka, poskus dopolnjevanja manjkajočih trditev pa v revizijskem postopku ni dovoljen. Sodišči sta vseeno dokazni postopek z dvema izvedencema izvajali tudi v tej smeri, vendar sta ugotovili, da med zdravljenjem tožničinega sina pri toženki ni nastala nobena nova invalidnost (razlogi prvostopenjske sodbe na 12. strani) oziroma da se njegova invalidnost ni povečala (razlogi drugostopenjske sodbe na zadnji strani). Gre za razloge o dejanski ugotovitvi, na katero so v revizijski fazi postopka vezani stranke in revizijsko sodišče. Odločitev o zavrnitvi tožničinega zahtevka za plačilo odškodnine za njeno nepremoženjsko škodo je zato materialnopravno pravilna.

12. Revizijsko sodišče na podlagi 377. in 378. člena ZPP o reviziji odločilo tako kot v obeh izrekih te odločbe, kar zajema tudi odločitev o priglašenih revizijskih stroških.

Op. št. (1): Več Zobec v Ude et al.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, tretja knjiga, strani 353-359, GV Založba, Ljubljana 2009.