Jedro

Dohodek, ki ga je tožnik ustvaril v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja iz naslova samozaposlitve, ko delavec opravlja delo samostojno in neodvisno, na tej podlagi pa je bil tudi zavarovan za polni delovni čas, predstavlja plačilo za delo oziroma korist, ki nadomešča izgubo izplačil iz naslova plače pri delodajalcu (toženi stranki). Zato je pri odločanju o tožnikovem zahtevku v skladu z določbama 169 in 243/4 OZ potrebno upoštevati, da je za prejete dohodke iz naslova dela tožnik sam zmanjšal škodo, ki mu je nastala zaradi nezakonitega izpada plače pri toženi stranki.

Vložitev tožbe za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi predpostavlja, da je bil tožnik od dneva prenehanja delovnega razmerja tudi materialno prikrajšan zaradi neizplačevanja prejemkov iz delovnega razmerja. Njihovo plačilo bi zato lahko od tožene stranke zahteval že od dneva nastanka vsakokratnega materialnega prikrajšanja, t. j. od dneva zapadlosti plač oziroma drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ki bi mu bili sicer izplačani, če ne bi prišlo do prenehanja delovnega razmerja. Stališče, da se zapadlost odškodninske terjatve ne veže na pravnomočnost odločitve o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, velja tako tudi za reparacijsko terjatev. Zato je potrebno glede uveljavljanih denarnih terjatev tožnika upoštevati, da so zapadle v plačilo na dan, ko bi mu bile sicer izplačane, če ne bi prišlo do prenehanja delovnega razmerja.

Dejstvo, da je bil tožnik sicer zavarovan kot samostojni podjetnik posameznik ne pomeni, da v obravnavanem primeru ni pravne podlage za obračun plačila prispevkov od plač iz delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto plačo za čas od 26. 5. 2003 do 28. 2. 2005 v skupnem znesku 151.789,30 EUR, tako da odvede davke in prispevke ter tožniku izplača neto zneske, razvidne iz I. točke izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2008 do plačila, v presežku (za obračun bruto plač od 26. 5. 2003 do 28. 2. 2005 za skupni znesek 16.715,62 EUR, odvod davkov in prispevkov od bruto plače in izplačilo pripadajoče neto plače ter za obračun in plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto plač za leti 2005 in 2006 od 18. dne v mesecu za posamezno mesečno neto plačo za pretekli mesec, do 11. 10. 2008) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za leti 2003 in 2004 obračuna regresa za letni dopust v bruto zneskih, razvidnih iz II. točke izreka, odvede davke in prispevke ter mu izplača neto zneska regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2008 do plačila, v presežku (za obračun in plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto regresa za leto 2003 od 30. 6. 2003 do 11. 10. 2008 in od neto regresa za leto 2004 od 30. 6. 2004 do 11. 10. 2008) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 2.802,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del navedene sodbe in odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Navaja, da za odločitev v zadevi ni pomembno, kdaj je tožnik registriral dejavnost samostojnega podjetnika. Prihodki, ki jih je prejel na tej podlagi, se ne smejo vštevati v prikrajšanje. Meni, da prihodki iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti ne predstavljajo primerljive kategorije plačila s plačo delavca iz delovnega razmerja. Tožnik je po veljavni zakonodaji smel pridobivati dohodke kot samostojni podjetnik, tudi če bi bil hkrati zaposlen. Iz izvedenskega mnenja je razvidno, da odštevanje katerega koli segmenta prihodkov podjetnika od plač, ki mu pripadajo, ni dopustno. Sodišče je od vtoževanih zneskov neutemeljeno odbilo bruto prihodke iz naslova samozaposlitve. Neutemeljeno je sodišče zavrnilo obrestni del zahtevka zaradi zastaranja, saj bi moralo upoštevati petletni zastaralni rok. Tudi sicer bi moralo upoštevati, da je tožnik v letu 2003 postavil zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači, zaradi česar je prišlo do pretrganja zastaranja in bi moralo sodišče ugoditi v celoti tudi obrestnemu delu zahtevka. Zastaranje so pretrgale aktivnosti, na katere je tožnik opozoril na prvem naroku za glavno obravnavo v tem sporu. Pri odločitvi o stroških postopka sodišče ni upoštevalo stroškov izvedenine, ki jo je plačal tožnik. Priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka je vložila pritožbo zoper sodbo, smiselno zoper njen ugodilni del in odločitev o stroških postopka, iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri presoji pretrganja zastaranja napačno razlagalo določila OZ. Z vložitvijo tožbe, v kateri je tožnik zahteval ugotovitev trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki z vsemi pravicami po pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 11. 2001, zastaranje ni bilo pretrgano, saj tožnik v tožbi ni postavil dajatvenega zahtevka. Ker pa je sodišče v izvršilnem postopku vezano na izvršilni naslov, tožnik z vloženim predlogom za izvršbo ni pretrgal zastaranja. Sodišče prve stopnje je napačno interpretiralo določbo 365. člena OZ, s tem ko je zavzelo stališče, da lahko upnik s katerimkoli izvršilnim dejanjem pretrga tek zastaralnega roka. V konkretnem primeru vloženi predlog za izvršbo z dne 17. 7. 2006 ni imel podlage v pravnomočni sodbi in ne pomeni dejanja tožnika, ki bi lahko povzročilo pretrganje zastaranja. Poleg tega je sodišče spregledalo določbo 366. člena OZ, ki preprečuje, da bi upniki vlagali neutemeljene zahtevke ali izvršilne predloge pred sodišči zgolj zaradi pretrganja zastaralnega roka. Sklep o izvršbi, ki je temeljil na tožnikovem izvršilnem predlogu, je bil kasneje razveljavljen, izvršilni postopek pa ustavljen, ker je pravnomočna sodba delovnega sodišča ugotovitvene narave. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo pripombe tožene stranke na izvedensko mnenje oziroma njegovo dopolnitev. Pri tem se sodišče ni opredelilo do pripomb tožene stranke na dopolnitev izvedenskega mnenja sodne izvedenke niti ni navedlo, kaj naj se z ugotovi z dodatnim izvedenskem mnenjem. Glede na to, da gre za nasprotje pri ugotavljanju dejstev v izvedenskem mnenju, ta dejstva pa so bistvena in vplivajo na višino tožbenega zahtevka, bi se morala sodna izvedenka do pripomb opredeliti. Takšen dokazni ugovor stranke bi moralo sodišče upoštevati zlasti zato, ker pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani, ter da se do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. Ker je bila z nezakonitim postopanjem toženi stranki odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Obe stranki sta vložili še odgovora na pritožbi, v katerih prerekata navedbe nasprotne stranke in ocenjujeta pritožbi kot neutemeljeni. Predlagata zavrnitev pritožb in priglašata stroške odgovorov na pritožbo.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka in da je zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

Tožena stranka v zvezi z zavrnitvijo dokaza z dopolnitvijo izvedenskega mnenja sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da ji je vzelo pravico do izjavljanja v postopku. Sodna izvedenka finančne stroke je na podlagi napotila sodišča izdelala dopolnilno mnenje glede višine prihodkov tožnika po posameznih mesecih v času samozaposlitve. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da zaslužke tožnika v letih 2003, 2004 in 2005 ni smiselno niti mogoče porazdeliti na mesec, ker dobiček iz opravljanja dejavnosti ni istovrstna kategorija, kot to velja za dohodek iz delovnega razmerja, poleg tega pa naj bi imel tožnik v letih 2003 in 2005 različne vire dohodka. Tožena stranka je zato podala pripombe in predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja z namenom, da se razjasnijo in razčistijo odprta vprašanja iz mnenja glede upoštevanja prihodkov iz opravljanja dejavnosti samostojnega podjetnika in njihovega poračuna s plačami tožnika. Ni izkazano, da bi bile pripombe podane z namenom zavlačevanja postopka. Glede na to, da sodišče izvedenki ni naložilo, da ugotovi višino dolgovanega zneska v spornem obdobju oziroma razliko med plačo, ki bi jo tožnik prejemal, če mu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo, in dohodkom iz naslova samozaposlitve, dopolnitve izvedenskega mnenja ne more zavrniti z navajanjem, da strankine pripombe niso dovolj obrazložene, ker ni navedeno, kakšne obračune naj bi izvedenka še naredila. Zaradi zagotovitve pravice tožene stranke do vsebinske polne kontrole nad izvedbo odločilnih dokazov bi moralo sodišče predlogu ugoditi in dopustiti dopolnitev izvedenskega mnenja v smeri podanih pripomb (prim. sklep Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 431/2006). Ker sodišče temu dokaznemu predlogu na zadnjem naroku za glavno obravnavo ni ugodilo, in je razlike med plačo, ki bi jo tožnik prejemal, če mu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo, in dohodkom iz naslova samozaposlitve, v sodbi samo izračunalo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je tožena stranka ob zavrnitvi dokaznega predloga po dopolnitvi mnenja tudi uveljavljala pred sodiščem prve stopnje.

Poleg tega je bilo glede pretrganja zastaranja terjatev za plačilo plač in regresa zmotno uporabljeno materialno pravo. Tožnik je 17. 7. 2006 vložil izvršilni predlog za izvršbo. Ker je tožnik tega dne poskušal preko sodišča priti do poplačila terjatev, je bilo po presoji sodišča prve stopnje skladno s 365. členom Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) pretrgano zastaranje, in je začelo znova teči, ko se je izvršilni postopek končal (tretji odstavek 369. člena OZ). Vendar je sodišče prve stopnje zmotno presodilo dejstvo, da je bil kljub vloženemu predlogu za izvršbo s sklepom Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu opr. št. I 2298/2006 z dne 16. 8. 2010 sklep o izvršbi tega sodišča z dne 19. 10. 2006 razveljavljen in so bila hkrati razveljavljena tudi vsa opravljena izvršilna dejanja, izvršilni postopek pa ustavljen. Ker je bil izposlovani oziroma opravljeni ukrep za izvršbo razveljavljen, se na podlagi določbe drugega odstavka 366. člena OZ šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano.

Pri presoji utemeljenosti ugovora zastaranja pa je treba upoštevati, da je tožnik na prvem naroku za glavno obravnavo dne 17. 3. 2011 v zvezi s podanim ugovorom zastaranja tožene stranke v spis predložil bančni izpisek A. št. ... z dne 6. 6. 2006 in dopis tožene stranke tožniku z dne 7. 11. 2006. Iz tega dopisa (priloga A/11) je razvidno, da je tožena stranka tožniku posredovala predlog z namenom poravnave in dokončne ureditve razmerja, ki vsebuje razpredelnico z rekapitulacijo plač, regresov in obresti za čas od 25. 5. 2003 do 28. 3. 2006, od katerih je tožena stranka odštela nakazili z dne 18. 5. 2006 in 18. 6. 2006 v skupnem znesku 1.991.641,80 SIT. Iz bančnega izpiska (A/9) izhaja, da je bilo na tožnikov račun dne 18. 5. 2006 nakazan znesek 1.111.791,00 SIT (z oznako plača), pri čemer je kot plačnik navedena tožena stranka.

Po 206. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let. Po določbi 364. člena OZ pa se zastaranje pretrga, ko dolžnik pripozna dolg, kar lahko stori ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi tako, da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje. Tožnik se sicer šele v odgovoru na pritožbo sklicuje na pretrganje zastaranja zaradi delnega plačila, a je tega navedel pravočasno že na prvem naroku za glavno obravnavo. Vendar pa se sodišče prve stopnje v luči morebitne pripoznave dolga do tega ni opredelilo, zaradi česar je dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

Glede ostalih pritožbenih očitkov pa pritožbeno sodišče še navaja, da je nadomestilo plače delavcu, za katerega je bilo v pravnomočno končanem postopku (sodba opr. št. Pd 115/2003 z dne 15. 1. 2004 v zvezi s sodbo opr. št. Pdp 358/2004 z dne 13. 1. 2006) ugotovljeno, da mu delovno razmerje pri toženi stranki še vedno traja z vsemi pravicami po pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 10. 2001, povezano s načelom reintegracije delavca, po katerem se vzpostavi stanje, ki je veljalo pred nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja. Uveljavljanje nadomestila plače v tovrstnih primerih predstavlja uveljavljanje povračila škode, ki jo je delodajalec povzročil z nezakonitim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. V skladu z načelom popolne odškodnine iz 169. člena OZ mora biti delavčev premoženjski položaj takšen, kot če bi delal, kar pomeni, da ne sme prejeti ne manj in ne več, kot če bi delal. Tudi po določbi četrtega odstavka 243. člena OZ je treba pri odmeri odškodnine pri kršitvi obveznosti poleg nastale škode upoštevati tudi korist, ki je upniku nastala v tej zvezi. V obravnavanem primeru to pomeni, da je potrebno upoštevati tudi obdobje prikrajšanja zaradi delodajalčevega neplačevanja plače, ko je tožnik pridobil dohodek z drugimi dohodki iz naslova dela. Dohodek, ki ga je tožnik ustvaril iz naslova samozaposlitve, ko delavec opravlja delo samostojno in neodvisno, na tej podlagi pa je bil tudi zavarovan za polni delovni čas, predstavlja plačilo za delo oziroma korist, ki nadomešča izgubo izplačil iz naslova plače pri delodajalcu (toženi stranki). Zato je pri odločanju o tožnikovem zahtevku v skladu z navedenima določbama OZ potrebno upoštevati, da je za prejete dohodke iz naslova dela tožnik sam zmanjšal škodo, ki mu je nastala zaradi nezakonitega izpada plače pri toženi stranki in so s tem v zvezi neutemeljene pritožbene navedbe tožnika.

Tožnik tudi neutemeljeno navaja, da terjatev za plačilo obresti od plač zastara v petletnem zastaralnem roku oziroma da v konkretnem primeru sploh ni zastarala zaradi pretrganja teka zastaralnega roka. V zvezi s tem je v podobni zadevi Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 393/2008 z dne 19. 10. 2009 navedlo, da je bistveno vprašanje, od kdaj najprej je delavec imel pravico zahtevati od tožene stranke plačilo plač in drugih terjatev iz delovnega razmerja. Vložitev tožbe za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi predpostavlja, da je bil tožnik od dneva prenehanja delovnega razmerja tudi materialno prikrajšan zaradi neizplačevanja prejemkov iz delovnega razmerja. Njihovo plačilo bi zato lahko od tožene stranke zahteval že od dneva nastanka vsakokratnega materialnega prikrajšanja, t. j. od dneva zapadlosti plač oziroma drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ki bi mu bili sicer izplačani, če ne bi prišlo do prenehanja delovnega razmerja. Stališče, da se zapadlost odškodninske terjatve ne veže na pravnomočnost odločitve o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, velja tako tudi za reparacijsko terjatev. Zato je potrebno glede uveljavljanih denarnih terjatev tožnika upoštevati, da so zapadle v plačilo na dan, ko bi mu bile sicer izplačane, če ne bi prišlo do prenehanja delovnega razmerja. V obravnavanem primeru je bila tožba vložena dne 12. 10. 2010, kar pomeni, da so ob upoštevanju triletnega zastaralnega roka za zakonske zamudne obresti (347. člen OZ), zastarale vse obresti, ki so se natekle tri leta pred vložitvijo tožbe, t. j. do 12. 10. 2007 in ne do 12. 10. 2008, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče še pripominja, da je bilo s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 358/2004 z dne 13. 1. 2006 pravnomočno odločeno o obstoju delovnega razmerja z vsemi pravicami tožnika po pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 10. 2001, med katere spada tudi pravica delavca do plače. Obveznost plačila prispevkov iz delovnega razmerja nastane z vzpostavitvijo tega razmerja, pri čemer plačilo prispevkov iz delovnega razmerja, ki (kot del bruto plače) pomenijo plačilo za že opravljeno delo, predstavljajo zakonsko dajatev delodajalca - prispevek delodajalca (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-281/09-14 z dne 22. 11. 2011). Iz navedenega razloga je potrebno obračunati tožnikove bruto (nadomestila) plače in odvesti prispevek od tega zneska, od posameznih mesečnih zneskov plač pa odšteti dohodek iz naslova samozaposlitve, ob upoštevanju bruto zavarovalnih osnov po posameznih mesecih, določenih na podlagi 209. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Zavarovalna osnova za samozaposlene se letno določa glede na doseženi dobiček zavarovanca v preteklem letu skladno z zakonom, ki ureja dohodnino. Upoštevan je dobiček, ki v smislu Zakona o dohodnini (ZDoh) predstavlja davčno osnovo, ugotovljeno z dohodninsko odločbo DURS za preteklo leto, oziroma na podlagi zadnjega obračuna akontacije dohodnine. V odvisnosti od višine tako ugotovljene davčne osnove se nato določi zavarovalna osnova.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbama strank ugodilo in prvostopenjsko sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje prvemu sodišču (prvi odstavek 354. člena in 355. člen ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve odpraviti ugotovljeno procesno kršitev, se opredeliti do ugovora zastaranja in do trditev o delnem plačilu kot morebitni pripoznavi dolga ter sodni izvedenki naložiti, da ob upoštevanju delnega plačila in tožnikovih dohodkov iz naslova dela v spornem obdobju izračuna tožnikovo prikrajšanje. Šele po dopolnitvi dokaznega postopka v nakazani smeri bo lahko o tožbenem zahtevku ponovno odločilo.

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.