Jedro

Tožnik vtožuje položajni dodatek v višini 5% osnovne plače, ker je bil večkrat imenovan za predsednika strokovnih komisij, v katerih so bili poleg njega vsaj še trije člani. Strokovne komisije so ustanovljene občasno za posamezne prevzeme. Tako je tožnikovo predsedovanje tem komisijam občasne narave, zato ni mogoče šteti, da je poleg svojega dela vodil, usklajeval in nadziral delo najmanj treh javnih uslužbencev ali drugih oseb v smislu 3. odstavka 3. člena Uredbe o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence, zaradi česar bi bil upravičen do položajnega dodatka. Poleg tega je tožnik predsedovanje strokovnim komisijam opravljal poleg svojega rednega dela, torej je to delo opravljal kot dodatno delo, za katerega bi lahko tožnik zahteval plačilo, ne pa položajnega dodatka, saj je ta način dela opredeljen v ZJU in se določbe 1. in 2. odstavka 3. člena Uredbe o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence o položajnem dodatku ne morejo uporabiti. Zato tožbeni zahtevek za priznanje položajnega dodatka ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna za čas od 19. 8. 2008 do 28. 1. 2009 in od 2. 10. 2009 do 25. 11. 2010 obračunati in po predhodnem plačilu davkov in prispevkov plačati razliko v plači, tj. dodatek v višini 5% osnovne plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila in da mu tožena stranka povrne stroške sodnega postopka in postopka pred delodajalcem vse v roku 8 dni, pod izvršbo (točka I izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 282,50 EUR v roku 15 dni pod izvršbo (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka na prvi in drugi stopnji v 15 dneh od izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila. Podredno pa predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je določbo 3. odstavka 3. člena Uredbe o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence razlagalo tako, da mora biti delovno mesto oz. naziv tisti, v okviru katerega javni uslužbenec opravlja naloge vodenja, usklajevanja in nadzora javnih uslužbencev. Iz te določbe jasno izhaja, da pripada javnim uslužbencem 5% položajni dodatek ne glede na 1. in 2. odstavek tega člena, če poleg svojega dela vodijo, usklajujejo in nadzirajo delo najmanj treh javnih uslužbencev ali drugih oseb, ki opravljajo delo po drugih podlagah. Tako gre za plačilo po dejansko opravljenem delu, na kar je tožeča stranka večkrat opozorila, enako pa je odločilo višje sodišče v sklepu opr. št. Pdp 387/2014 z dne 4. 9. 2014. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem tožnika, pridobitvijo in vpogledom v zapisnike o ... prevzemih ter pridobitvijo in vpogledom v poročila o izvedenih delih oddelka ter računalniško evidenco. Dokazni predlog je neupravičeno zavrnilo in po ugovoru tožeče stranke, da gre za procesno kršitev po 286.b členu ZPP, tudi nepravilno obrazložilo. Zaradi tega je ostalo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno. Prav tako je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje v delu, ko je odločilo, da je bilo predsedovanje strokovnim komisijam za ... prevzem le ena od delovnih nalog tožeče stranke. Tožeča stranka je opravljala vse naloge svojega delovnega mesta višji svetovalec za ..., poleg tega pa je predsedovala tudi omenjenim komisijam, kar po takrat veljavni sistemizaciji ni bila naloga njenega delovnega mesta. Gre torej za dodatno nalogo. Po stališču tožeče stranke se institut položajnega dodatka in institut dodatka za delovno uspešnost ne izključujeta. Zmotno je sodišče prve stopnje materialno pravo uporabilo tudi v delu, ko se je pri svoji odločitvi oprlo na 97. in 98. člen ZJU. V obravnavanih primerih ni šlo za delo v projektni skupini. Poleg tega pa uporaba 97. in 98. člena ZJU ne izključuje istočasne uporabe 3. odstavka 3. člena Uredbe, če so izpolnjeni vsi pogoji iz tega člena Uredbe. Nadalje navaja, da Uredba iz leta 2010, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, v obravnavanem obdobju še ni veljala. Dejstvo pa je, da je Uredba iz leta 2008 položajni dodatek priznavala tudi javnim uslužbencem, ki niso vodili notranje organizacijske enote. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi tako izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in tudi v pritožbi zatrjevanih ne. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. O zadevi je pritožbeno sodišče že odločalo in sicer je s sklepom opr. št. Pdp 387/2014 z dne 4. 9. 2014 na pritožbo tožnika sklep sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 1536/2011 z dne 30. 11. 2014, s katerim je to zavrglo tožbo, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

6. Po izvedenem postopku je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijano sodbo, s katero je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev in jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP navaja:

7. V obravnavani zadevi tožnik vtožuje položajni dodatek v višini 5% osnovne plače, ker je bil večkrat imenovan za predsednika strokovnih komisij za ..., v katerih so bili poleg njega vsaj še trije člani. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik zaposlen na delovnem mestu višji svetovalec za ..., da v okviru tega delovnega mesta ne izvršuje pooblastil v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem dela v notranji organizacijski enoti, da to delovno mesto ni vodstveno delovno mesto, kar je razvidno iz sistemizacije in da v sistemizaciji ni določeno, da javnemu uslužbencu na tem delovnem mestu pripada položajni dodatek.

8. Strokovne komisije so ustanovljene občasno za posamezne prevzeme. Tako je tožnikovo predsedovanje tem komisijam občasne narave, zato ni mogoče šteti, da je poleg svojega dela vodil, usklajeval in nadziral delo najmanj treh javnih uslužbencev ali drugih oseb v smislu 3. odstavka 3. člena Uredbe o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence (Ur. l. RS, št. 57/2008). Položajni dodatek mu iz tega razloga ne pripada. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik predsedovanje strokovnih komisij opravljal poleg svojega rednega dela. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je to delo opravljal kot dodatno delo, kar v pritožbi navaja tudi tožnik. Na podlagi 1. odstavka 97. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) mora javni uslužbenec prevzeti opravljanje dodatnega dela, ki je v interesu delodajalca, če dodatno delo ustreza njegovi strokovni usposobljenosti. V 3. odstavku tega člena pa ZJU določa, da se za dodatno delo uporabljajo določbe 98. člena, torej določbe o opravljanju dela v projektni skupini. Sodišče prve stopnje teh določb ZJU ni uporabilo napačno. Dejansko je bilo tožniku odrejeno dodatno delo, za katerega bi lahko zahteval plačilo, nikakor pa ne položajnega dodatka, saj je ta način dela opredeljen v ZJU in se določbe 1. in 2. odstavka 3. člena Uredbe iz leta 2008 ne morejo uporabiti.

9. Tožnik vtožuje položajni dodatek v višini 5% po Uredbi iz leta 2008 in ne plačila za dodatno opravljeno delo, kot to skuša prikazati v pritožbi. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 387/2014 z dne 4. 9. 2014, s katerim je bil v tej zadevi razveljavljen sklep o zavrženju tožbe, iz katerega naj bi izhajalo, da tožnik v obravnavanem sporu vtožuje plačilo za opravljeno delo. Iz obrazložitve sklepa pritožbenega sodišča jasno izhaja, da zahtevek, kot ga je postavil tožnik, ni čista denarna terjatev. Sodna praksa je namreč v večini primerov uveljavljanja pravic javnih uslužbencev iz naslova položajnih in drugih dodatkov zavzela stališče, da položajni dodatek ni čista denarna terjatev, kadar ni opredeljen v odločbi o plači, pogodbi o zaposlitvi in sistemizaciji delovnih mest (npr. Vrhovno sodišče RS sodba in sklepa opr. št. VIII Ips 331/2009 z dne 8. 6. 2011, Višje delovno in socialno sodišče sodba opr. št. Pdp 49/2013 z dne 18. 4. 2013, sklep opr. št. 459/2013 z dne 22. 5. 2013).

10. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določb pravdnega postopka, ko je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem tožnika in pridobitvijo ter vpogledom v zapisnike o ... prevzemih in vpogledom v poročila o izvedenih delih oddelka in računalniško evidenco. Zaslišanje tožnika, prič in vpogled v predlagano dokumentacijo za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka ni bistveno, saj ne gre za zahtevek za plačilo dejansko opravljenega dela, ampak za zahtevek o tem, ali je tožnik upravičen do 5% položajnega dodatka ali ne. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje razloge za zavrnitev izvedbe teh predlaganih dokazov obširno in pravilno obrazložilo v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe.

11. Iz navedenega izhaja, da je tožnikova pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. in 154. členu ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške.