Jedro

Pravne posledice vlaganja v tujo nepremičnino, ki je bilo opravljeno s soglasjem njenega lastnika in se je odrazilo v povečanju vrednosti nepremičnine, ureja 48. člen SPZ. Takšnemu vlagatelju pripada verzijski zahtevek, zato lahko od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil ta obogaten. Zmotno je pritožbeno stališče, da je treba v tem primeru uporabiti 190. člen OZ. Splošno pravilo o neupravičeni pridobitvi ne more imeti prednosti pred specialnim predpisom.

Res gre v tem primeru za t.i. nečisto denarno terjatev, katere višina je bila ugotovljena šele v sodnem postopku, vendar to dejstvo nima nobene zveze s toženčevo zamudo. Tudi pošteni pridobitelj po 193. členu OZ dolguje zamudne obrestmi že od dneva vložitve zahtevka. Tožnika sta sicer vložila tožbo, še preden sta izgubila posest spornega stanovanja in je zapadel njun povračilni zahtevek. Toženčeva zamuda je zato nastopila prvi naslednji dan, zato se plačilu prisojenih zamudnih obresti ne more upirati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožnikoma nerazdelno plačati 9.348,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2011 dalje. Postopek za 2.570,00 EUR z obrestmi je ustavilo, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je še naložilo, da mora tožnikoma solidarno povrniti tudi 2.150,44 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Toženec uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da med solastniki hiše v nasprotju z ugotovitvijo sodišča nikoli ni prišlo do dogovora o dejanski etažni lastnini. V pritličnem stanovanju sta do leta 2008 bivala solastnica B. R. in E. G., ne pa toženec, ki je bival v prvem nadstropju, kjer živi še danes. Sicer pa je za delitev nepremičnine potreben nedvoumen dogovor med solastniki, izražen v zavezujoči pravni obliki. Tudi pri obnovi stanovanja so sodelovali vsi solastniki in ne le toženec. Tožnica pri dogovorih o vlaganjih ni sodelovala. Toženec je pristal na njeno vselitev, ne pa na njena vlaganja v obnovo stanovanja. V sodbi ni navedena točna zakonska podlaga za odločitev o tožbenem zahtevku. 48. člen SPZ velja le za graditelja, ne pa za tistega, ki vlaga v obnovo obstoječih prostorov. Toženec glede na sklenjeni dogovor s tožnikom ni bil obogaten brez pravnega temelja. Sploh pa ni šlo za rekonstrukcijo stanovanja in tudi tožnika sta se izselila na podlagi sodne poravnave. Ni jasno, kako je sodišče ugotovilo višino dolgovanega zneska. Uporabiti bi moralo dopolnjeno izvedensko mnenje, h kateremu pravdni stranki nista imeli pripomb. Predvsem bi moralo upoštevati tudi ostanek vrednosti starih elementov, ki so bili odstranjeni in zamenjani z novimi in ki po ugotovitvi izvedenca znaša 2.530,00 EUR, odšteti pa vrednost del, ki so jih opravili toženec, priča P. Z. in hči toženca. Ob nespornem dejstvu, da tožnika v času bivanja za stanovanje nista plačala 1.927,88 EUR stroškov, je napačno stališče sodišča, da bi moral ta znesek toženec uveljavljati z nasprotno tožbo. Upoštevati bi moralo vse nesporne zneske, ki zmanjšujejo P. Z. zatrjevano toženčevo korist, saj gre za pravno razmerje po istem dogovoru. Napačna je tudi odločitev o začetku teka zamudnih obresti, saj dolžnik ne more priti v zamudo z izpolnitvijo terjatve, ki jo ugotovi šele sodišče po izvedenem dokaznem postopku. Zamudne obresti bi zato lahko tekle šele od sodbe dalje, ne pa od izselitve tožnikov.

3. Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev in pritrjujeta razlogom izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo obširne, pregledne in razumljive razloge, tako da je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. Vsebino izvedenih dokazov je v sodbi korektno povzelo, zato ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katero se sklicuje pritožba. Pri ugotavljanju dejanskega stanja ni zanemarilo ali zmotno ocenilo nobenega odločilnega ali drugega pravno pomembnega dejstva, za svojo presojo pa je izbralo tudi ustrezno materialnopravno podlago.

6. Pravne posledice vlaganja v tujo nepremičnino, ki je bilo opravljeno s soglasjem njenega lastnika in se je odrazilo v povečanju vrednosti nepremičnine, ureja 48. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ).Takšnemu vlagatelju pripada verzijski zahtevek, zato lahko od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil ta obogaten. Zmotno je pritožbeno stališče, da je treba v tem primeru uporabiti 190. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Splošno pravilo o neupravičeni pridobitvi ne more imeti prednosti pred specialnim predpisom, kot je tožencu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Pravni temelj za toženčevo obogatitev je odpadel z izselitvijo tožnikov, ki je sledila različnim, tudi sodnim sporom med pravdnima strankama. Dejstvo, da so se ti spori končali s sodno poravnavo, ne more biti relevantno. Bistveno je, da sta tožnika morala zapustiti prenovljeno stanovanje, čeprav je bilo pred začetkom vlaganj s tožencem dogovorjeno, da ga bosta smela uporabljati brezplačno za nedoločen čas oziroma dokler ga bosta potrebovala. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da bi se toženec lahko izognil zahtevanemu povračilu le, če bi se s tožnikoma dogovoril, da v primeru predčasne izselitve vlaganja bremenijo njiju. Neutemeljena je pritožbena trditev, da v resnici ni šlo za rekonstrukcijo stanovanja. Bistveno je namreč, da se je vrednost nepremičnine z vlaganji povečala, kar potrjujejo ugotovitve in mnenje izvedenca gradbene stroke.

7. Sodišče prve stopnje je dovolj izčrpno, jasno in prepričljivo pojasnilo tudi višino prisojenega zneska. Čeprav pravdni stranki izvedenskemu mnenju po njegovi dopolnitvi nista več ugovarjali, je moralo tudi ta dokaz oceniti v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Tako je pri ugotavljanju ostanka vrednosti starih elementov pravilno upoštevalo samo tiste elemente, ki so bili v stanovanju ob začetku prenove, in dejstvo, da sta posamezne elemente tožnika pri izselitvi sama odstranila. Nadalje je pravilno upoštevalo, da samo tistih del, ki jih je toženec opravil sam, ni mogoče šteti za njegovo obogatitev, medtem ko je bila korist od del, ki jih je opravil priča P. Z., namenjena tožnikoma, in jih zato ni odštelo. Razlogom, ki jih je o tem navedlo v izpodbijani sodbi, se pritožbeno sodišče pridružuje in jih zato ni treba ponavljati.

8. Sodišče prve stopnje je tožencu pravilno pojasnilo, da bi o njegovih zahtevkih do tožnikov lahko odločalo le, če bi med pravdo postavil ustrezen pobotni ugovor ali vložil nasprotno tožbo. To velja tudi za znesek 1.927,88 EUR, ki ga tožnika dolgujeta za stanovanjske stroške. Pritožbeno stališče, da gre za pravno razmerje po istem dogovoru, ni sprejemljivo. Res je bil dogovor med pravdnima strankama podlaga tako za opravljena vlaganja kot za bivanje tožnikov v prenovljenem stanovanju, vendar iz tako nastalega pravnega razmerja izvirajo različne terjatve, ki jih sodišče ni bilo dolžno ugotavljati in medsebojno poračunavati.

9. Toženčev ugovor tožničine aktivne legitimacije je bil v izpodbijani sodbi utemeljeno zavrnjen. Ker sta bila tožnika v času vlaganj že zunajzakonska partnerja, njun povračilni zahtevek do toženca predstavlja njuno skupno terjatev, ki je del njunega skupnega premoženja. Ni torej pomembno, če se je toženec o spornih vlaganjih pogovarjal samo s tožnikom. Nobenega dokaza ni, da je tožničini udeležbi pri prenovi stanovanja kadarkoli nasprotoval. Nerazumljiv je v zvezi s tem pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nobenega razloga namreč ni za dvom o tožničini sposobnosti biti stranka in o njeni pravdni sposobnosti, niti o veljavnosti pooblastilnega razmerja v zvezi z obravnavano pritožbo.

10. Neutemeljeno je tudi pritožbeno vztrajanje, da ni podana toženčeva pasivna legitimacija, ker je le eden od solastnikov zgradbe. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljene okoliščine primera pravilno sklepalo o obstoju dejanske etažne lastnine. Res se za sporazumno delitev solastne nepremičnine po prvem odstavku 70. člena SPZ uporabljajo pravila, ki veljajo za pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom, vendar ni mogoče spregledati, da je bila delitev, ki jo je upoštevalo sodišče prve stopnje, očitno realizirana. Ob tem je bistveno, da toženec ni zanikal trditev o tem, kako je v naravi razdeljena solastnina stanovanjske hiše in da toženčev solastninski delež obsega tudi sporno pritlično stanovanje. Sodišče prve stopnje je glede na drugi odstavek 214. člena ZPP ta dejstva upravičeno štelo za priznana. Samo dejstvo, da je pred prenovo v spornem stanovanju bivala druga solastnica, ne more biti odločilno. Tudi dejstvo, da so pri obnovi stanovanja pomagali vsi solastniki, nima nobenega vpliva na toženčevo pasivno legitimacijo. Navsezadnje se toženec po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki temelji na toženčevi izpovedi, zlasti pa na vsebini njegove tožbe v zadevi I P 398/2011, očitno šteje za izključnega lastnika pritličnega stanovanja, zato mora prevzeti tudi z njim povezana bremena.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo tudi svojo odločitev o začetku teka zamudnih obresti. Res gre v tem primeru za t.i. nečisto denarno terjatev, katere višina je bila ugotovljena šele v sodnem postopku, vendar to dejstvo nima nobene zveze s toženčevo zamudo. Tudi pošteni pridobitelj po 193. členu OZ dolguje zamudne obrestmi že od dneva vložitve zahtevka. Tožnika sta sicer vložila tožbo, še preden sta izgubila posest spornega stanovanja in je zapadel njun povračilni zahtevek. Toženčeva zamuda je zato nastopila prvi naslednji dan, zato se plačilu prisojenih zamudnih obresti ne more upirati.

12. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani. Tudi uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo v izpodbijanem delu.

13. Toženec je s pritožbo propadel, zato do povračila svojih pritožbenih stroškov ni upravičen, medtem ko tožnika z odgovorom nista bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi. Pravdni stranki morata zato svoje pritožbene stroške kriti sami (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).