Jedro

Pri presoji pripornega razloga ponovitvene nevarnosti sodišče lahko upošteva tudi druge kazenske postopke, ki tečejo zoper istega obdolženca, če je v teh (drugih) postopkih sodišče že presojalo obstoj utemeljenega suma.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je z uvodoma navedenim sklepom zoper osumljenega B.K. odredil pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), in sicer od 19.12.2008 od 9.20 ure dalje, pripor pa sme trajati najdalj en mesec. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je pritožbo osumljenčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep je osumljenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zagovornik je Vrhovnemu sodišču predlagal, da pripor zoper obdolženca odpravi.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka N.F., ki meni, da zahteva ni utemeljena, zaradi česar Vrhovnemu sodišču predlaga, da jo zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki je izjavil, da vztraja pri navedbah, podanih v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. V zahtevi je zagovornik uvodoma navedel, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih ter da so nasprotja med temi razlogi, s čimer zatrjuje kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V obrazložitvi te kršitve pa navaja, da v obravnavanem primeru ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitani kaznivi dejanji, prav tako tudi ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Obdolženec naj bi dejanji storil v stanju neprištevnosti, o čemer sklep preiskovalnega sodnika nima razlogov. Sodišče je v zvezi z utemeljenim sumom v svoji odločbi obrazložilo le objektivne elemente očitanih kaznivih dejanj, ki pa prav tako niso podani. S takšnim zatrjevanjem zagovornik izraža svoje nestrinjanje z zaključki sodišča. Mnenje o tem, ali je bil obdolženec ob storitvi očitanih kaznivih dejanj neprišteven, bo lahko podal le izvedenec ustrezne stroke. Ker ugotavljanje neprištevnosti obdolženca sodi v okvir ugotavljanja dejanskega stanja, tega razloga pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP), so vsa zatrjevanja zagovornika v smeri utemeljevanja obdolženčeve neprištevnosti (- da je obdolženec izgubil razsodnost in ni imel v oblasti svojega ravnanja zaradi nihanja koncentracije sladkorja v krvi zaradi nerednega vnosa hrane in inzulina, obdolženec je namreč sladkorni bolnik, in zaradi zaužitja prevelike količine alkohola, ter da obdolženec ni imel namena storiti očitanih kaznivih dejanj) za odločitev v obravnavani zadevi pravno nerelevantna.

7. Nadalje je zagovornik navedel, da ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Teža očitanega kaznivega dejanja ni tako huda, da bi opravičevala ta priporni razlog. Obdolženec ne razpolaga z znanjem borilnih veščin, dejanja pa ne namerava ponoviti. S takšnimi navedbami zagovornik ponovno uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, katerega z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

8. Po zatrjevanju zagovornika je sodišče zgolj pavšalno obrazložilo težo, način storitve kaznivega dejanja in okoliščine njegove storitve, v ničemer pa ni pojasnilo, kaj dela kaznivo dejanje tako težko in katere konkretne okoliščine kažejo na nevarnost ponovitve kaznivega dejanja. Po določbi drugega odstavka 202. člena ZKP mora preiskovalni sodnik v sklepu o odreditvi pripora obrazložiti vsa odločilna dejstva, ki so narekovala odreditev pripora, pri čemer mora določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje, obrazložiti mora odločilna dejstva o begosumnosti, koluzijski nevarnosti ali ponovitvi nevarnosti ter povedati, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka. Po pregledu izpodbijanih sklepov Vrhovno sodišče ugotavlja, da njuni obrazložitvi vsebujeta vse z zakonom določene sestavine. Sestavine, glede katerih zagovornik zatrjuje, da jih izpodbijana sklepa ne vsebujeta ali pa jih le pavšalno obrazložita, so po določbi sedmega odstavka 364. člena ZKP sestavni del obrazložitve sodbe, v kateri mora sodišče določno in popolnoma navesti, katera dejstva šteje za dokazana in nedokazana in iz katerih razlogov. Povedano velja tudi za ugotavljanje objektivnih in subjektivnih znakov očitanih kaznivih dejanj. Slednji so predmet obrazložitve sodbe, zato zagovornikov očitek, da sklep zunajobravnavnega senata ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, kar naj bi predstavljala kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljen.

9. Zagovornik je v zahtevi še navedel, da razloga ponovitvene nevarnosti ni mogoče graditi na postopkih zoper obdolženca, ki so se že končali ali so še v teku. Sklep o priporu po njegovem mnenju ne more temeljiti na domnevah in nepotrjenih sklepanjih. Zadeve, na katere se sodišče sklicuje, s ponovitveno nevarnostjo v obravnavanem primeru niso povezane. Ponovitvena nevarnost ne more biti podana zato, ker naj bi obdolženec že storil podobno kaznivo dejanje, za katerega je bil tudi obsojen. Takšno zatrjevanje zagovornika ni utemeljeno. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 185/99 z dne 10. 8. 1999 pojasnilo, da sodišče pri presoji pripornega razloga ponovitvene nevarnosti lahko upošteva tudi druge kazenske postopke, ki tečejo zoper istega obdolženca, če je v teh (drugih) postopkih sodišče že presojalo obstoj utemeljenega suma. Navedeno (odprti kazenski postopki) ter dejstvo, da je bil obdolženec že 16 x pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj, pretežno z elementi nasilja, pri čemer naj bi sedaj očitana kazniva dejanja storil v času trajanja dveh preizkusnih dob, izrečenih s sodbama Okrajnega sodišča v Celju, ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavanih dejanj, pa tudi po prepričanju Vrhovnega sodišča, opravičuje pravni zaključek nižjih sodišč o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti.

10. Zatrjevanje zagovornika, da sodišče ni obrazložilo neogibnosti pripora, ni utemeljeno. Tako sklep dežurnega preiskovalnega sodnika (stran 5) kot sklep zunajobravnavnega senata (stran 3 in 4) vsebujeta obrazložitev o tem, da katerikoli drug milejši ukrep zoper obdolženca ne pride v poštev, ker slednji življenjske situacije večkrat rešuje z uporabo nasilja. Zaradi tega in zaradi zagotovitve pravic in varnosti oškodovancev noben drug milejši ukrep obdolžencu ne bi mogel onemogočiti ponavljanja kaznivih dejanj.

11. Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve niso podane, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.