Jedro

Pravilnost odločitve sodišča prve stopnje glede prvega sklopa kršitev, torej glede pošiljanja elektronske pošte iz tožničinega službenega na domač elektronski naslov, je odvisna od vprašanja, ali je tožnica s tem kršila interna pravila toženke, ki naj bi takšno ravnanje prepovedovala. Tožnica je trdila, da takšne prepovedi toženka ne določa, kot dokaz pa je predlagala v pritožbi izpostavljeno zaslišanje priče E. E., nekdanje zaposlene pri toženki, ki naj bi izpovedala, da pri toženki takšne prepovedi ni bilo oziroma da zaposleni niso bili seznanjeni z internim aktom toženke, ki naj bi takšno ravnanje prepovedoval, saj naj interni akti toženke zaposlenim sploh ne bi bili dostopni. Sodišče prve stopnje je zaslišanje navedene priče zavrnilo z utemeljitvijo, da se je glede relevantnih dejstev o seznanjenosti tožnice z internimi akti toženke o informacijski varnostni politiki prepričalo na podlagi drugih izvedenih dokazov - zaslišanj strank in prič ter listinskih dokazov. Takšna obrazložitev zavrnitve dokaza bi bila ustrezna le v primeru, če bi bilo s temi dokazi že ugotovljeno tisto, kar je tožnica želela dokazati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek: (1) da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 3. 2020 nezakonita in se razveljavi, in podredni tožbeni zahtevek, da je navedena odpoved nezakonita in se razveljavi; (2) da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo na podlagi navedene odpovedi in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 11. 2015 in iz delovnega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas; (3) da je toženka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, upoštevaje pogodbo o zaposlitvi z dne 19. 11. 2015; (4) jo za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi oziroma do vrnitve nazaj na delo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ, ji za isto obdobje obračunati bruto znesek nadomestila plače, upoštevaje bruto plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala pri toženki, plačati od tako obračunanega zneska prispevke in davek ter tožnici izplačati neto znesek nadomestila plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8 dni; (5) za odpravo sklepa – odločbe toženke o prepovedi opravljanja dela za čas trajanja postopka izredne odpovedi; (6) za izplačilo nadomestila plače do višine polne plače, ki bi jo tožnica prejela v tem času, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih plač do plačila, odvod davkov in prispevkov ter priznanje vseh ostalih pravic iz delovnega razmerja in (7) za povrnitev vseh pravdnih stroškov tožnice. Odločilo je še, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Tožnica se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe. V obširni pritožbi v bistvenem navaja, da sodišče prve stopnje ni vpogledalo v listine, ki jih je predlagala tožnica, in sicer v Pravilnik o poslovni skrivnosti toženke z dne 1. 7. 2014 in v Informacijsko varnostno politiko z dne 1. 7. 2010. Slednjih toženka ni predložila do konca glavne obravnave, sodišče pa se do tega ni opredelilo. Edini interni akt, ki ga je toženka predložila, je bil akt z drugačnim naslovom - Informacijska varnostna politika za zaposlene v podjetju A. d. o. o., brez datuma dokumenta. Ne gre za isti dokument, kot je naveden v 26. členu tožničine pogodbe o zaposlitvi in v izpodbijani odpovedi. Sodišče tudi ni izvedlo predlaganih dokazov glede predložitve elektronskih sporočil s službenimi podatki, poslanih z elektronskega naslova B. na C. z dne 30. 1. 2020, 31. 1. 2022 in 5. 2. 2022. Zato ni znano, kaj je bila vsebina teh sporočil. Toženka ni dokazala, kdaj in iz katerega elektronskega naslova naj bi tožnica elektronska sporočila iz odpovedi poslala še D. Sodišče od toženke ni pridobilo podatkov o skrbniku, upravljalcu in obdelovalcu podatkov strežnika toženke oziroma je toženka te podatke skrivala. Posledično ni jasno, na kakšni pravni osnovi so bili vpogledani prometni podatki tožnice, ki so se nahajali na strežniku v Avstriji. Nepravilno je zavrnjen dokaz z zaslišanjem priče E. E. Neobrazloženo in neutemeljeno je zavrnjen tudi predlagan dokaz z zaslišanjem 28 delavcev, zaposlenih pri toženki, ki so podali pisne izjave prič, ter predlog za izvedbo dokaza z izvedencem računalniške stroke. Sodišče se nadalje ni opredelilo do navedb tožnice v zvezi s predložitvijo dokaza - prevoda rezultata pretrganja kož, glede USB ključka s shranjenimi datotekami in glede navedb tožnice, da 31. 1. 2020 ni mogla komurkoli poslati elektronskega sporočila (in zato tudi ne t. i. F.), saj tega sporočila predhodno sploh ni odprla in prebrala. Neutemeljeno je zavrnjen dokaz z vpogledom v AJPES v zvezi s tožničinimi navedbami, da družba G. ni družbenica oziroma lastnik toženke, kot je to neresnično zatrjevala toženka. S strežnikom, na katerem naj bi se zbirala vsa elektronska pošta vseh uslužbencev toženke, ne upravlja t. i. lastnik družbe, ampak povsem nepovezana oziroma tretja družba, ki ni ne lastnik in ne družbenik toženke in s katero po navedbah direktorja toženke toženka ni imela sklenjene nobene pogodbe o upravljanju strežnika. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da iskanje elektronske pošte zgolj s ključno besedo "weitterreisskraft", in ne po določeni osebi, ne predstavlja nesorazmernega posega v pravico do zasebnosti na delovnem mestu in tudi ne nedovoljenega dokaza. Sodišče se ni opredelilo do nezakonitosti dokaza na USB ključku. Sodišče tudi ni ugotovilo, kako je iskanje na strežniku potekalo. Sodišče se nadalje ni opredelilo do tožničinih navedb, da izpis seznama elektronske pošte ni originalen. Ker je toženka prevod listine - izpis pošiljanja e-pošte, posredovala po poteku roka, je s predložitvijo tega dokaza zamudila, zato bi ga sodišče moralo šteti za umaknjenega. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je toženka tožnici omogočila seznanitev s kršitvami in ji omogočila zagovor. Vztraja, da je toženka zamudila rok za podajo odpovedi. Neobrazloženo je stališče sodišča prve stopnje, zakaj toženki ni možno očitati nespoštovanja določbe 30. člena pogodbe o zaposlitvi, ki določa reševanje sporov pred arbitražo. Opis kršitev je v izredni odpovedi do te mere neustrezen, da očitkov sploh ni mogoče preizkusiti. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila seznanjena z internimi akti toženke. Nobena priča ni znala povedati, v katerem internem aktu toženke je določen izraz službeni podatek in kako naj delavci z njimi ravnajo. Poudarja, da ni pomembno, ali si je tožnica pošto s službenega naslova poslala na domač ali tuj elektronski naslov, pomembna je vsebine te pošte in kako je tožnica poskrbela, da ta vsebina ne pride v napačne roke, zaradi česar bi toženka lahko utrpela škodo. Sodišče je spregledalo izpoved priče H. H., da tudi on preko svojega službenega računalnika (na katerem ima registriran službeni elektronski naslov) dostopa še do druge elektronske pošte, ki je vezana na drug neslužbeni elektronski naslov. Na tak način je mogoče katerikoli službeni podatek poslati iz službenega računalnika mimo službenega strežnika na katerikoli e-naslov. Pošto je dejansko lahko preposlal t. i. F. vsak od 21 prejemnikov pošte, ne da bi to sploh zaznal oziroma zabeležil strežnik toženke v tujini. Sodišče ni pojasnilo, kateri službeni podatki konkretno so bili poslani izven varnostnega sistema. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da tožnica ni podala prepričljivih razlogov, zakaj si je pošiljala pošto s službenega na zasebni naslov. Tožnica elektronska sporočila ni preusmerila, ampak poslala s službenega elektronskega naslova. Med pojmoma pošiljanje in preusmeritev je razlika, o kateri je nekaj povedala priča H. H., še več pa bi lahko povedal sodni izvedenec računalniške stroke. Toženka ni predložila nobenega dokaza, da bi katerokoli od spornih sporočil imelo kakšno priponko, kot tudi ne vsebine e- sporočil iz odpovedi. Toženka tudi ni dokazala, da bi bila tožnica povezana z e- naslovom I. Sodišče ni ugotovilo naklepa v ravnanju tožnice in ni pojasnilo zakaj šteje, da je toženki nastala škoda. Dne 19. 4. 2022 je tožnica dopolnila pritožbo.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožbeno sodišče ni upoštevalo dopolnitve pritožbe z dne 19. 4. 2022, saj je bila podana po poteku 15-dnevnega pritožbenega roka (šesti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.). Tožnici je bila sodba sodišča prve stopnje vročena 11. 2. 2022, zadnji dan pritožbenega roka pa je bil 28. 2. 2022. 5. Pritožba je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica storila v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitane hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer (1) da je iz službene elektronske pošte B. na svoj domači elektronski naslov C. pošiljala sporočila s službenimi podatki, najmanj dne 30. 1. 2020, 31. 1. 2020 in 5. 2. 2020, ter (2) da je podatke, ki si jih je dne 31. 1. 2020 iz službenega elektronskega naslova preposlala na svoj domači elektronski naslov, nepooblaščeno posredovala na elektronski naslov družbe D. 8. Tak zaključek sodišča prve stopnje je preuranjen. Pravilnost odločitve sodišča prve stopnje glede prvega sklopa kršitev, torej glede pošiljanja elektronske pošte iz tožničinega službenega na domač elektronski naslov, je namreč odvisna od vprašanja, ali je tožnica s tem kršila interna pravila toženke, ki naj bi takšno ravnanje prepovedovala. Tožnica je trdila, da takšne prepovedi toženka ne določa, kot dokaz pa je predlagala v pritožbi izpostavljeno zaslišanje priče E. E., nekdanje zaposlene pri toženki, ki naj bi izpovedala, da pri toženki takšne prepovedi ni bilo oziroma da zaposleni niso bili seznanjeni z internim aktom toženke, ki naj bi takšno ravnanje prepovedoval, saj naj interni akti toženke zaposlenim sploh ne bi bili dostopni. Sodišče prve stopnje je zaslišanje navedene priče zavrnilo z utemeljitvijo, da se je glede relevantnih dejstev o seznanjenosti tožnice z internimi akti toženke o informacijski varnostni politiki prepričalo na podlagi drugih izvedenih dokazov - zaslišanj strank in prič ter listinskih dokazov. Takšna obrazložitev zavrnitve dokaza bi bila ustrezna le v primeru, če bi bilo s temi dokazi že ugotovljeno tisto, kar je tožnica želela dokazati. Ker je bil predlagan dokaz z zaslišanjem omenjene priče v korist tožnice (saj naj bi dokazoval ravno nasprotno, kot je na podlagi drugih dokazov ugotovilo sodišče prve stopnje), predstavlja takšno utemeljevanje sodišča prve stopnje nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno, ki stranki jemlje možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. O seznanjenosti tožnice z internim aktom toženke, ki pošiljanje službene elektronske pošte na domač naslov prepoveduje, je sodišče prve stopnje sklepalo tudi na podlagi določbe 26. člena tožničine pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 11. 2015, v kateri so navedeni interni akti toženke, s katerimi naj bi bila tožnica ob podpisu pogodbe seznanjena, med drugim je navedena Informacijska varnostna politika z dne 1. 7. 2010. S tem v zvezi je tožnica navajala, da je toženka v spis predložila akt Informacijska varnostna politika za zaposlene v podjetju A. d. o. o., ki pa nima datuma, poleg tega pa je naslov dokumenta drugačen kot v pogodbi o zaposlitvi. Zato je trdila, da ni mogoče šteti, da gre za akt, ki ga navaja pogodba o zaposlitvi, oziroma da toženka akta, navedenega v pogodbi o zaposlitvi, sploh ni predložila. Sodišče prve stopnje se do teh njenih navedb ni opredelilo in ni pojasnilo, zakaj je predloženi akt upoštevalo pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je namreč svoje zaključke oprlo na določbo tretje alineje točke 2.6.1 navedenega akta, ki določa, da ni dovoljena preusmeritev elektronskih sporočil uporabnika v predal izven informacijskega sistema podjetja. S takšnim postopanjem se ni opredelilo do ugovorov tožnice, zato je tudi v tem delu podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Očitana kršitev določb postopka iz 8. točke drugega dostavka 339. člena ZPP pa je podana tudi v zvezi z drugim sklopom v odpovedi očitanih kršitev, torej glede očitanega pošiljanja službenih podatkov, ki naj bi si jih tožnica predhodno poslala na domač elektronski naslov, kasneje pa na elektronski naslov družbe D. Sodišče prve stopnje se namreč ni opredelilo do navedb tožnice, da tožnica elektronske pošte z dne 31. 1. 2020, ki naj bi bila preposlana na družbo D., slednji ni mogla poslati, saj elektronske pošte, predhodno poslane na naslov C., sploh ni odprla. To naj bi potrjeval izpis tega sporočila v spisu. Zato je tudi v tem delu preuranjen zaključek, da je prav tožnica dne 31. 1. 2020, znotraj časovnega okvira med 13.41. uro (ko je tožnica poslala sporočilo 21 prejemnikom znotraj družbe A. ter kot skrito kopijo tudi na svoj zasebni elektronski naslov C.) in 13.48. uro (ko je družba D. že prejela navedeno sporočilo kot posredovano pošto – t. i. "Fwd" - preko naslova I.), to sporočilo posredovala na elektronski naslov družbe D. 11. Nadalje pritožba utemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnice v zvezi s pridobljenimi podatki o tožničini elektronski pošti, ki je predmet izpodbijane odpovedi, in sicer, da iz predloženih listin ni razvidno, ali so bile k elektronskim sporočilom pripete tudi priponke (v katerih naj bi bili službeni podatki), in do navedb, da ni znana vsebina elektronskih sporočil. Ta očitek je sicer le deloma utemeljen, saj je vsebina sporočila z dne 31. 1. 2020 znana. Če pa je sodišče prve stopnje štelo, da pošiljanje elektronskih sporočil z dne 30. 1. 2020 in 5. 2. 2020 dokazuje že izpis prometa, bi se do tega moralo jasno opredeliti, ne pa zgolj pavšalno zaključiti, da je kršitev tožnici dokazana.

12. V zvezi s predloženimi podatki o prometu tožničine elektronske pošte in vsebini elektronske pošte z dne 31. 1. 2020 ter podatki, ki se nahajajo na predloženem ključku USB, je tožnica navajala, da je toženka te dokaze pridobila s kršitvijo informacijske zasebnosti tožnice ter da izpis, ki ga je toženka predložila, ni originalen (po njenem stališču naj ne bi šlo za verodostojne listine temveč za kopije, ki niso ustrezno verificirane, in bi bilo z njimi mogoče manipulirati). Do vsega navedenega se sodišče prve stopnje ni dovolj opredelilo, čeprav gre za relevantne ugovore. Sodišče prve stopnje se je sicer skopo opredelilo do vprašanja, ali gre za utemeljen poseg v tožničino pravico do zasebnosti, vendar pa tehtanja med pravico tožnice do zasebnosti na delovnem mestu in pravicami toženke ni presojalo v smislu načela (testa) sorazmernosti, ki ga je glede izvedbe dokazov, pridobljenih z (morebitno) kršitvijo pravice do zasebnosti, navedlo Ustavno sodišče RS v odločbi št. Up-472/02 z dne 7. 10. 2004 in (še podrobneje) v odločbi št. Up-1134/18 z dne 12. 5. 2022 (glede na legitimen razlog za ukrep toženke oziroma ustavno dopusten cilj, nujnost in primernost ukrepa ter sorazmernost v ožjem pomenu), oziroma ni v zadostni meri obrazložilo tehtanja med pravico delavca do zasebnosti na eni strani in upravičenem interesu delodajalca do pridobitve podatkov oziroma posega v pravico delavca na drugi strani. V tem delu so torej razlogi sodišča prve stopnje pomanjkljivi, zaključek sodišča prve stopnje o zakonitosti tako pridobljenih podatkov pa zato preuranjen.

13. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Bistvene kršitve določb postopka glede na njeno naravo ni moglo samo odpraviti, saj se ne nanaša le na nepravilno zavrnitev predlaganega dokaza, pač pa tudi na neopredelitev do več trditev in ugovorov tožnice, kar vse je bistveno za ugotovitev vseh okoliščin v odpovedi očitanih kršitev. Če bi se do njih prvič opredelilo pritožbeno sodišče, bi prevzelo vlogo sodišča prve stopnje in prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe. Namen instančnega odločanja pa je preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Vrnitev zadeve sodišču prve stopnje glede na dosedanji potek postopka tudi ne bo povzročila hujše kršitve pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

14. V novem sojenju naj se torej sodišče prve stopnje opredeli (še) do v tem sklepu izpostavljenih trditev oziroma ugovorov tožnice in zasliši pričo E. E. ter posledično dopolni dokazno oceno oziroma naj morebitno neizvedbo dokaza ustrezno obrazloži s sprejemljivimi, dopustnimi razlogi in nato ponovno odloči o tožbenem zahtevku.

15. Preostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, saj te niso bile odločilne za razveljavitev izpodbijane sodbe.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.