Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju materialnopravnega prekluzivnega roka iz tretjega odstavka 301. člena ZFPPIPP in ob ugotovljenih pravno odločilnih dejstvih, da je nad toženo stranko med pravdnim postopkom začet stečajni postopek, da je tožeča stranka sicer pravočasno prijavila vtoževano terjatev v stečajnem postopku, da pa ji je ta bila prerekana in da je bil sklep o preizkusu terjatev objavljen 29. 1. 2021 in da se je rok za predlaganje nadaljevanja prekinjenega pravdnega postopka iztekel 28. 2. 2021, tožeča stranka pa je ta predlog podala 12. 5. 2021, rok tedaj že iztekel, pravilno presodilo, da je vtoževana terjatev v razmerju do tožene stranke prenehala in je zato pravilna presoja sodišča prve stopnje, ko je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.
I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.
II. Pritožba A. ... se zavrže. III. Tožeča stranka in A. ... sama krijeta svoje pritožbene stroške.
IV. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 459,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanima sodbo in sklepom I Pg 392/2019 z dne 16. 8. 2021 izreklo: ″I. Sprememba tožbe s povečanjem obstoječega zahtevka za tek zakonskih zamudnih obresti od zneska 26.443,51 EUR za čas od dne 2. 12. 2015 dalje do dneva plačila se dovoli. II. Zavrne se tožbeni zahtevek za plačilo zneska 26.443,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2. 12. 2015 dalje do dneva plačila ter za povrnitev izvršilnih stroškov v višini 220,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 18. 5. 2019 dalje do dneva plačila in pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila. III. Tožeča stranka mora v roku 15 dni po vročitvi prepisa sklepa o višini stroškov povrniti toženi stranki njene stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do dneva plačila, pri čemer se odločitev o višini stroškov pridrži za poseben sklep.″
2. Zoper to sodbo in sklep sta po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka, in kot navaja pritožba, stranski intervenient na njeni strani, iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in spremeni sodbo in sklep, tako da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, stroške pritožbe pa odmeri v breme tožene stranke.
3. Tožeča stranka in A. ... priglašata stroške pritožbe.
4. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in menila, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, zato je predlagala zavrnitev pritožb. 5. Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.
6. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba A. ... pa ni dovoljena.
Odločitev sodišča prve stopnje
7. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo in odločilo: (-) da to je tožeča stranka kot upnica v predlogu za izvršbo zahtevala plačilo zneska 26.443,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2. 6. 2016 dalje do dneva plačila, nato pa je v dopolnjeni tožbi z dne 30. 9. 2019 poleg vtoževanega zneska glavnice zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 26.443,61 EUR za čas od dne 2. 12. 2015 dalje do dneva plačila; (-) tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom, s katerim je zahtevala zakonske zamudne obresti od 2. 12. 2015 in ne le od 2. 6. 2016, povečala obstoječi tožbeni zahtevek in s tem spremenila tožbo (drugi odstavek 184. člena ZPP), za kar se po vročitvi tožbe toženi stranki zahteva njena privolitev, tožena stranka, ki ji je bila vloga s spremembo tožbe vročena dne 25. 10. 2019, spremembi tožbe ni nasprotovala, zato jo je sodišče dovolilo (I. točka izreka); (-) da je na podlagi na podatkov na spletnem portalu Ajpes ugotovilo, da se je med pravdnim postopkom s sklepom Okrožnega sodišča v Celju St 811/2020 z dne 31. 3. 2020, začel stečajni postopek nad toženo stranko, zato je sodišče na podlagi četrte točke prvega odstavka 205. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 244. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) s sklepom I Pg 392/2019 z dne 21. 5. 2020 ugotovilo, da je z dnem 31. 3. 2020 nastopila prekinitev pravdnega postopka; (-) da je ugotovilo, da je tožeča stranka kot upnik v stečajnem postopku nad toženo stranko kot stečajnim dolžnikom prijavila terjatev v višini 26.663,61 EUR in da prijavljena terjatev predstavlja v tej zadevi vtoževano terjatev v znesku 26.443,51 EUR s pripadki; (-) da iz sklepa o preizkusu terjatev in ločitvenih pravic, katerega sestavni del je končni seznam preizkušenih terjatev z dne 29. 1. 2021 (70. člen ZFPPIPP), izhaja, da je stečajni upravitelj v celoti prerekal prijavljeno terjatev tožeče stranke; (-) da je bil sklep o preizkusu terjatev in ločitvenih pravic St 811/2020 na spletnem portalu Ajpes objavljen dne 29. 1. 2021, zato bi v skladu s tretjim odstavkom 301. člena ZFPPIPP morala tožeča stranka v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev, torej do dne 28. 2. 2021 (tretji odstavek 111. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), predlagati nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka, sicer njena terjatev preneha, ker je rok za vložitev predloga za nadaljevanje prekinjenega postopka materialni prekluzivni rok, na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti; (-) da je tožeča stranka predlagala nadaljevanje postopka v vlogi, poslani po pošti priporočeno dne 12. 5. 2021, kar je po izteku roka iz tretjega odstavka 301. člena ZFPPIPP; (-) ker je tožeča stranka predlagala nadaljevanje pravdnega postopka prepozno, torej po izteku zakonsko določenega enomesečnega roka, je izgubila materialno upravičenje oziroma pravico do plačila vtoževane glavnice s pripadki, saj je glede na določila sedmega odstavka 301. člena ZFPPIPP njena terjatev v razmerju do tožene stranke kot stečajnega dolžnika prenehala;(-) glede na ugotovljeno je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo; (-) odločitev glede višine stroškov postopka je ob dejstvu, da je o zadevi odločilo brez naroka, pridržalo za poseben sklep.
Pritožbene navedbe
8. Pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno stališče, da bi naj terjatev tožeče stranke prenehala na podlagi 301. člena ZFPPIPP, ker to ne drži. Tožeča stranka je svojo terjatev priglasila v stečajnem postopku nad dolžnikom pravočasno znotraj 3 mesečnega roka, ko pa je izvedela, da ji njena terjatev s strani stečajnega upravitelja ni bila priznana, je sodišču predlagala v tej in drugih zadevah nadaljevanju obstoječega pravnega postopka, tako je tožeča stranka s tem izkazala vse svoje aktivnosti, da bo izterjala terjatev in nadaljevala obstoječi postopek. Tožeča stranka ni nikoli soglašala z ustavitvijo predmetnega postopka, ampak da se ta nadaljuje.
9. Pritožba nato obširno opisuje in dokazuje poslovno razmerje med sedaj pravdnima strankama, iz tega poslovnega razmerja pa ji po zatrjevanju pritožbe, tožena stranka dolguje 26.443,61 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2015 dalje.
10. Pritožba očita, da se sodišče prve stopnje do tožbenih in nadaljnjih trditev tožeče stranke sploh ni opredelilo, tako da je s tem podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8., 9., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kar vpliva na zakonitost sodne odločbe in je podana tudi kršitev 2. in 14. člena Ustave RS in 6. in 8. člena EKČP. 11. Nadalje pritožba očita, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zakaj naj ne bi bil izkazan pravni interes intervenienta in zato manjkajo izpodbijanemu sklepu razlogi o odločilnih dejstvih (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa je sodišče o predlogu odločilo brez vročanja predloga tožniku, s čimer je izkazana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Na ugotovitev pravnega interesa pa ZPP ne predpisuje oblike, v kateri bi moral biti pravni interes izražen, niti ne določa udeleženca v postopku, ki mora ta pravni interes pojasniti, zato je intervenient na pravi način in utemeljeno izkazal svoj pravni interes v že podanem predlogu.
Odločitev pritožbenega sodišča
12. Pritožba A. ... ni dovoljena.
13. O stranski intervenciji A. .... na strani tožeče stranke je že bilo pravnomočno odločeno in so zato vsi pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje o tem ni odločilo in ni podalo ustreznih razlogov, v tem pritožbenem postopku irelevantni, saj sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo in sklepom ni odločalo o stranki intervenciji.
14. Pritožbeno sodišče iz spisovnega gradiva ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o predlogu za stransko intervencijo družbe A. ... na strani tožeče stranke odločilo s sklepom I Pg 392/2019 z dne 24. 1. 2020 in stranske intervencije ni dopustilo. Zoper ta sklep sta se pritožila tako tožeča stranka kot tudi predlagatelj stranske intervencije in o njuni pritožbi je Višje sodišče v Celju odločilo s sklepom III Cpg 70/2021 z dne 7. 7. 2021 ter obe pritožbi zavrnilo. Sklep o tem, da se stranska intervencija ne dovoli je tako postal pravnomočen 7. 7. 2021 in družba A. ... v pritožbenem postopku nima procesnega položaja stranskega intervenienta ter nima pravice do vložitve pritožbe. Pritožbeno sodišče je posledično njeno pritožbo kot nedovoljeno zavrglo skladno z določbo prvega odstavka 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP.
15. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.
16. Pritožba sicer izpodbija tudi sklep, s katerim je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe, kar pa je v korist tožeče stranke in že zato je pritožba v tem delu neutemeljena in jo je bilo zavrniti.
17. Pritožbeni očitki o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka po 8., 9., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, so prav tako neutemeljeni, saj se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno več opredeljevati glede trditev pravdnih strank o medsebojnem pogodbenem poslovanju in o dolgu iz tega poslovanja, kot ga je zatrjevala in vtoževala tožeča stranka prve stopnje, ker je za presojo v sporni zadevi postalo odločilno pravno dejstvo ali je tožeča stranka v stečajnem postopku, ki je začel med pravdnim postopkom nad toženo stranko priglasila vtoževano terjatev in ali ji je bila ta priznana ali prerekana.
18. Pritožba pritrdi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka sicer pravočasno priglasila vtoževano terjatev v stečajnem postopku nad toženo stranko in prav tako pritrdi sodišču prve stopnje, da ji je bila terjatev v stečajnem postopku prerekana.
19. Pritožba z ničemer ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil sklep St 811/2020 o preizkusu terjatev in ločitvenih pravic objavljen na spletnem portalu Ajpes 29. 1. 2021 in da so s tem sklepom vsi upniki, katerih terjatve so bile prerekane, napoteni na pravdo oziroma, da svojo terjatve ali pravico uveljavljajo v ustreznem postopku.
20. Pritožba prav tako konkretno ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da bi glede na specialno določbo 301. člena ZFPPIPP, ki ureja nadaljevanje prekinjenega postopka za uveljavitev terjatev, če je upnik za uveljavitev terjatve pred začetkom stečajnega postopka začel pravdni postopek, skladno z določbo tretjega odstavka tega člena, upnik moral v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev predlagati nadaljevanje prekinjenega postopka.
21. Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka kot upnik prerekane terjatve moral predlagati nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka najkasneje 28. 2. 2021, predlog pa je podala šele 12. 5. 2021, kar tudi ni pritožbeno sporno.
22. Pritožba ne glede na neizpodbijane bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, meni, da je predlog za nadaljevanje postopka sedaj pritožnica podala pravočasno in da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo.
23. Pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava je neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje ob okoliščinah konkretnega primera, ko bi tožeča stranka morala predlagati nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka do 28. 2. 2021, pa je to storila šele 12. 5. 2021, pravilno štelo, da je skladno z določbo sedmega odstavka 301. člena ZFPPIPP, ki določa da če upnik v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev ne predlaga nadaljevanje prekinjenega postopka v skladu s tretjim odstavkom tega člena, preneha njegova prerekana terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika, prenehala sedaj pritožničina terjatev do tožene stranke.
24. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju materialnopravnega prekluzivnega roka iz tretjega odstavka 301. člena ZFPPIPP in ob ugotovljenih pravno odločilnih dejstvih, da je nad toženo stranko med pravdnim postopkom začet stečajni postopek, da je tožeča stranka sicer pravočasno prijavila vtoževano terjatev v stečajnem postopku, da pa ji je ta bila prerekana in da je bil sklep o preizkusu terjatev objavljen 29. 1. 2021 in da se je rok za predlaganje nadaljevanja prekinjenega pravdnega postopka iztekel 28. 2. 2021, tožeča stranka pa je ta predlog podala 12. 5. 2021, rok tedaj že iztekel, pravilno presodilo, da je vtoževana terjatev v razmerju do tožene stranke prenehala in je zato pravilna presoja sodišča prve stopnje, ko je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.
25. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljena dejstva, ob upoštevanju specialne ureditve po 301. členu ZFPPIPP, za svojo pravilno presojo podalo jasne in pravilne razloge in ima tako izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pa ni pokazal drugih, po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.
26. Izpodbijana odločba je glede na navedeno povsem zakonita in pravilna, zato tožničino sklicevanje na neenako obravnavanje (kršitev 2. in 14. člena URS), ki sicer ni z ničemer obrazloženo in izkazano, ne more biti utemeljeno. Enako so zgolj pavšalno in neobrazloženo ter neizkazano očitane kršitve po 6. členu in 8. členu EKČP. Do pavšalnih očitkov pa se pritožbeno sodišče ne more izjasniti.
27. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranko zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).
28. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožeča stranka in A. ...., ki s pritožbama nista uspela, sama krijeta svoje pritožbene stroške.
29. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 459,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena ZPP).
30. Pritožbeno sodišče je stroške odgovora na pritožbo odmerilo skladno z OT in ter priznalo po tarifni številki 21/1 stroške odgovora na pritožbo 750 točk, po 11. členu OT 15 točk za materialne stroške, kar skupaj zanaša 765 točk, ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 459,00 EUR. Pooblaščenka tožene stranke ni izkazala, da je davčna zavezanka iz dejavnosti niti v odgovoru na pritožbo ni zahtevala obračun DDV. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13. 12. 2006.