Jedro

Pogoj dejanskega življenja v Sloveniji ni določen pravni pojem. Ugotavlja ga pristojni upravni organ v vsakem primeru posebej glede na dejanske okoliščine, ki jih v upravnem postopku ugotovi.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 6.4.1992 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva na podlagi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur.list RS št. 1/91-I in 30/91-I - ZDS). V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik sicer imel prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji na dan plebiscita 23.12.1990, vendar pa je zaradi aktivne vojaške službe od leta 1989 dalje dejansko živel v Zagrebu in se v Slovenijo vrnil po prekinitvi te službe. Na tej podlagi zaključuje, da tožnik ne izpolnjuje enega od temeljnih pogojev za pridobitev državljanstva na navedeni pravni podlagi.

V tožbi tožnik navaja, da zaradi svoje službe res ni mogel ves čas živeti v Sloveniji, po drugi strani pa je prav zaradi narave te službe, saj je delal v oddelku za nabave za območje Slovenije in del Hrvatske, dejansko pretežni del časa prebil v Sloveniji. Prilaga posebno izjavo, v kateri med drugim navaja, da je svoje naloge opravljal kot ekonomist v 90 % na terenu, večinoma v Sloveniji, zaradi česar je tudi večino časa prebil s svojo družino v Ljubljani in ne v Zagrebu, kot navaja tožena stranka sklicujoč se na njegovo zaslišanje v upravnem postopku. Navaja, da pri podpisovanju zapisnika ni bil dovolj pozoren na točno formulacijo lastne izjave. Živi že 35 let v Sloveniji, ki jo ima za svojo domovino, ima slovensko družino, pozna slovenski jezik, aktivno je deloval v krajevni skupnosti, ob agresiji na Slovenijo je bil na dopustu na morju in zanjo prej ni izvedel, z njo se tudi ni strinjal in je takoj prosil za predčasno upokojitev, vendar je bila šele njegova tretja prošnja ugodno rešena. Vmes je bil do dokončne stalne vrnitve domov večinoma na bolniškem dopustu in na razpolagi, zato meni, da njegova kratkotrajna odsotnost iz Ljubljane ne pomeni prekinitve dejanskega bivanja v Sloveniji. V dodatku k tožbi še navaja, da je treba dejansko življenje v Sloveniji presojati po zakonu o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (Uradni list SRS št. 6/83). Prilaga izjavo hišnega sveta in krajevne skupnosti ter predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na tožnikovo izjavo, dano v upravnem postopku in na izpoved priče da je tožnik že leta 1989, ko je bil kot aktivna vojaška oseba premeščen v Zagreb, dejansko tudi živel v Zagrebu, občasno pa je obiskoval družino v Ljubljani. Vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemljena.

Izpodbijana odločba temelji na 1. odst. 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, po katerem mora državljan druge republike, ki želi pridobiti državljanstvo Republike Slovenije po navedeni določbi, poleg formalno prijavljenega stalnega prebivališča na dan plebiscita 23.12.1990 izpolnjevati tudi pogoj, da dejansko živi v Sloveniji. Med tem ko tožena stranka ugotavlja, da tožnik tega drugega pogoja ne izpolnjuje, tožnik takemu sklepu o dejanskem stanju ugovarja in navaja številne okoliščine, ki kažejo na to, da dejansko stanje glede tega v upravnem postopku le ni bilo popolno ugotovljeno, pa čeprav nista ne tožnik in ne zaslišana priča v upravnem postopku navajala okoliščin, ki jih navaja tožnik v tožbi. Ker pa v teh postopkih stranke nimajo možnosti navajati novih dejanskih okoliščin v pritožbi in šele iz dokončne odločbe, če je ta popolno obrazložena v bistvu izvedo, katere okoliščine bi lahko bile bistvene za odločitev o stvari sodišče meni, da je treba dati v teh postopkih poseben poudarek načelu materialne resnice (7. člen zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP) in varstvu pravic občanov (5. člen ZUP), da se pred pravnomočnostjo odločbe le ugotovi resnično stanje o obstoju ali neobstoju pogoja dejanskega življenje v Sloveniji.

Ker vsebina tega pogoja v zakonu ni določno opredeljena, ga ugotavlja pristojni organ pač v vsakem primeru posebej glede na dejanske okoliščine, ki jih v upravnem postopku ugotovi. Pojem dejanskega življenja v Sloveniji po vsebini sicer ni enak pojmu stalnega prebivališča po predpisih, ki urejajo evidenco o nastanitvi občanov in o registru prebivalstva, kot med drugim uveljavlja tožnik, vendar po mnenju sodišča tudi stalna fizična prisotnost na območju Republike Slovenije ni okoliščina, ki bi edina lahko pripeljala do takega sklepa o dejanskem stanju, da državljan druge republike dejansko tu živi. Na dejansko življenje na določenem območju lahko kažejo še druge okoliščine, na podlagi katerih se da napraviti sklep, da določena oseba opravlja svoje bistvene življanjske aktivnosti na določenem območju.

Ko tožena stranka v tem primeru ugotavlja, da tožnik pogoja dejanskega življenja v Sloveniji ne izpolnjuje, se opira le na okoliščine v zvezi z njegovo premestitvijo v letu 1989 v Zagreb, iz obrazložitve odločbe pa ni razvidno, če je sploh ocenila okoliščine, povezane s tožnikovim življenjem v krogu družine, ki je še naprej živela le v Ljubljani. V tožbi tožnik navaja še druge okoliščine, povezane z družino in okoliščine, ki kažejo na njegovo trajno, dolgoletno povezanost in vključitev v širše okolje, od katerih vsaka zase sicer res ne more biti odločilna, vse skupaj pa lahko kažejo na to, kje so kljub ugotovljeni fizični odsotnosti v času pred upokojitvijo potekale tožnikove bistvene življenjske aktivnosti.

Ker so torej dejanske okoliščine v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). V ponovnem postopku mora dati tožena stranka tožniku možnost, da dokazuje okoliščine, na katere se sklicuje, z vsemi dokaznimi sredstvi skladno z določbami 136. in 159. člena ZUP, obrazložitev nove odločbe pa uskladiti z določbo 2. odstavka 209. člena ZUP.

Določba ZUS in ZUP je sodišče uporabilo kot republiške predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).