Jedro

Izročevalec, ki je kriv za neizpolnjevanje preužitkarske pogodbe, praviloma ne more uspeti z zahtevo za razvezo te pogodbe. Če izročevalec med pravdo zaradi razveze pogodbe umre, njegov pravni naslednik ne more zahtevati spremembe pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženka sama trpi stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razvezo izročilne pogodbe z dne 09.07.1985, s katero je pravni prednik sedanjega tožnika in prvotni tožnik A. Z. izročil toženki svoje nepremičnine in izgovoril zase in za svojo sestro določene dajatve. Zavrnilo je tudi zahtevek za izstavitev listine, sposobne za zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na ime sedanjega tožnika in podrejeni tožbeni zahtevek za izstavitev listine, sposobne za zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na ime med pravdo umrlega izročevalca A. Z. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja vse revizijske razloge, izrečno tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, in predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po obširnem povzemanju razlogov sodišča prve stopnje in svojih pritožbenih navedb, ki jih v reviziji dopolnjuje z dodatnimi dejanskimi okoliščinami, kaj naj bi povzročilo razdor med pogodbenikoma, tožnik zaključuje, da je nepravilna ugotovitev, da je izročevalec nagnal toženko in njene domače s kmetije in zato tudi nepravilen zaključek sodišča, da je bil on kriv za razdor. V nadaljevanju povzema razloge sodišča druge stopnje in odgovore na pritožbene trditve, s katerimi pa se ne strinja. Zato vztraja pri svojem pritožbenem stališču o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje obravnavo zaključilo pred uveljavitvijo novega Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), sodbo pa je izdalo več mesecev kasneje, kar je vplivalo na pravilnost njegove dokazne ocene. Sodišči bi morali uporabiti novi zakon. Nepravilni so razlogi sodišča druge stopnje o prosti presoji dokazov. Zavrnitev vseh dokaznih predlogov, razen zaslišanja strank, je vplivala na nepravilen zaključek, kdo od pogodbenikov je znatno otežil izpolnjevanje pogodbe. Tožnik je predlagal neposredno zaslišanje vseh prič iz obeh prejšnjih pravd. Če je sodišče oba spisa vpogledalo, bi moralo narediti tudi analizo vseh v prejšnjih pravdah izvedenih dokazov. Ker je ni, je prišlo do procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo, saj po 121. členu Zakona o dedovanju (ZD) v primeru spremenjenih razmer ni predvidena možnost zavrnitve zahtevane razveze pogodbe. Razmere so se spremenile, saj se pogodba dolga leta ni izvajala. Zato je neutemljeno sklicevanje na krivdo kateregakoli pogodbenika. Glede na vsebino pogodbe je treba uporabiti šesti odstavek 117. člena ZD in v zvezi z njim 120. člen istega zakona, ki govori o nezmožnosti skupnega življenja oziroma razmer.

Revizija je bila vročena toženki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena prejšnjega Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP 1977).

Revizija ni utemeljena.

Zmotno je revizijsko stališče, da bi morali sodišči v tej pravdni zadevi uporabiti določbe novega ZPP. Po prehodni določbi prvega odstavka 498. člena novega zakona se postopek nadaljuje po predpisih prejšnjega zakona takrat, ko je bila pred uveljavitvijo novega zakona na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal. Zakon torej kot odločilno okoliščino opredeljuje datum izdaje sodbe in ne datum vročitve njenega pisnega odpravka. Sodba se po drugem odstavku 335. člena ZPP 1977 izda takoj po koncu glavne obravnave. Tako je bilo tudi v tej pravdni zadevi, saj je bil posvetovalni zapisnik podpisan 24.05.1999, torej istega dne, ko je bila zaključena glavna obravnava. Do ustne razglasitve sodbe sicer ni prišlo, kar pa ne predstavlja nobene procesne kršitve. V takem primeru se šteje, da se sodba razglasi pisno z vročitvijo njenih pisnih prepisov, datum izdaje sodbe pa še vedno ostaja datum zaključka glavne obravnave. Kršitev osemdnevnega roka iz prvega odstavka 337. člena ZPP 1977 za pisno izdelavo sodbe ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker je ta rok le instrukcijskega značaja. Tudi sicer revizijska trditev, da naj bi zatrjevana kršitev vplivala na dokazno oceno, nedovoljeno poizkuša izpodbiti pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, revizijsko uveljavljane procesne kršitve pa niso utemeljene. Že iz povzetka tožnikovih revizijskih navedb izhaja, da tožnik kljub prepovedi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP 1977 izrečno in tudi posredno uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Okoliščine, v katerih je prišlo do prenehanja izvrševanja pogodbe, so dejanske narave. Zato so v sedanji fazi postopka revizijsko sodišče in stranke vezani na dejanske ugotovitve, da je toženka skupaj s svojimi domačimi prvo leto izvrševala prevzete obveznosti, da pa je že v jeseni 1985 izročevalec pričel odklanjati toženko in njene domače, da se jim je izmikal, da z njimi ni hotel govoriti, da se je ob njihovem prihodu pričel zapirati v hišo, nato pa začel trditi, da pogodba sploh ni bila sklenjena, toženko in njene domače nagnal s kmetije ter jim na koncu tudi prepovedal prihajanje. Zato je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil izročevalec tisti, ki je povzročil prvo pravdo zaradi ugotovitve veljavnosti pogodbe, v kateri je kot toženec celo trdil, da je njegov podpis na pogodbi ponarejen in ta ugovor umaknil šele po podaji grafološkega mnenja. Ocena sodišča prve stopnje je, da je izročevalec s takim ravnanjem jasno pokazal, da ne želi več nadaljevati pogodbenega razmerja s toženko. Ob takih dejanskih ugotovitvah je tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilno sklepanje, da je bil izročevalec kriv za toženkino neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti. Toženka je še v odgovoru na tožbo v tej pravdni zadevi izražala resno pripravljenost za izpolnjevanje obveznosti.

Pravkar povzete dejanske ugotovitve sedanji tožnik v reviziji izpodbija z nedovoljenimi revizijskimi trditvami o dodatnih razlogih za zatrjevano izročevalčevo nezaupanje (zaničevanje invalidne izročevalčeve sestre) in z neutemeljenimi procesnimi kršitvami.

Nekonkretiziran je očitek, katerih odločilnih dokazov iz prejšnjih pravd sodišče ni analiziralo oziroma dokazno ocenilo, s čimer naj bi po revizijskem stališču storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977. Neutemeljen je nadaljnji procesni očitek kršitve načel neposrednosti in kontradiktornosti postopka. Že sodišče druge stopnje je tožniku pravilno odgovorilo, da je sodišče prve stopnje listinske dokaze, med katere sodita tudi oba predspisa, vpogledalo v soglasju z obema pravdnima strankama. Prvotni tožnik je predlagal le zaslišanje sedanjega tožnika kot priče, kar je sodišče naredilo. Nepravilna je revizijska trditev, da naj bi tožnik v katerikoli vlogi ali na obravnavi zahteval neposredno zaslišanje vseh ali le določenih prič iz prejšnjih postopkov. Razlogi sodišča druge stopnje o pomenu načela proste presoje dokazov so pravilni.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta izročevalec in toženka, ki nista v sorodstvenem razmerju, dne 09.07.1985 sklenila pogodbo, ki je po svoji vsebini tako imenovana preužitkarska pogodba. Za razvezo take pogodbe se lahko analogno uporablja tudi ZD. Tožnik je svoj tožbeni zahtevek utemeljeval z dejansko podlago, ki jo je opiral na 121. člen ZD. Kot spremenjene razmere, ki naj bi utemeljevale zahtevano razvezo pogodbe, je uveljavljal, da toženka že več let ne izpolnjuje svojih pogodbenih obveznosti. Zmotno je njegovo razumevanje navedene zakonske določbe, da naj po njej sploh ne bi bilo mogoče zavrniti zahtevane razveze pogodbe in da ni pomembna krivda pogodbenika za nastale razmere. Tudi iz te zakonske določbe izhaja, da se pravni red bolj nagiba k ohranitvi pogodbe kot k njenemu prenehanju, saj je v primeru spremenjenih razmer določeno, da sodišče na zahtevo ene ali druge pogodbene stranke znova uredi njuno razmerje, ali pa ga razveže, upoštevajoč vse okoliščine. Med te okoliščine spadajo tudi razlogi, zaradi katerih je prišlo do spremenjenih razmer in ki jih sodišče pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka lahko upošteva. Zato se je v sodni praksi uveljavilo stališče, da je neutemeljena zahteva za razvezo tovrstne pogodbe, če je ustreznejša prilagoditev pogodbe spremenjenim razmeram, pa tudi stališče, da pogodbenik, ki drugemu onemogoča izpolnjevanje obveznosti in neutemeljeno odklanja izpolnjevanje, ne more zahtevati razveze pogodbe, razen v določenih okoliščinah. Prav na izjemo se je skliceval prvotni tožnik v tožbi, ko je trdil, da lahko tudi krivi izročevalec zahteva razvezo pogodbe, in pri tem omenjal pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije iz junija 1990. Pri tem je prezrl, da je šlo v tisti zadevi za drugačno situacijo, ko je tožnica sicer res povzročila okoliščine, zaradi katerih je prišlo do motenj v izpolnjevanju pogodbenih obveznosti, vendar pa si zaradi stališča tožencev brez tožbe ni mogla zagotoviti izpolnjevanja teh obveznosti. Tudi v tisti zadevi pa je bilo poudarjeno, da je treba upoštevati še možnost nadaljnjega izpolnjevanja pogodbe po 121. členu ZD.

Sodišči prve in druge stopnje sta v tej pravdni zadevi ugotovili, da je bil izročevalec tisti, ki je povzročil in tudi onemogočil nadaljnje izpolnjevanje pogodbe. Toženka je še v odgovoru na tožbo poudarila, da je še vedno pripravljena izpolnjevati pogodbene obveznosti. Te okoliščine so narekovale zavrnitev tožbenega zahtevka za razvezo preužitkarske pogodbe. Tako odločitev bi narekovale tudi v primeru, če izročevalec ne bi med pravdo umrl. V tem primeru bi sicer utegnila priti v poštev sprememba preužitkarske pogodbe, če bi izročevalec ustrezno oblikoval svoj tožbeni zahtevek. Njegova smrt med pravdo pa ne glede na uveljavljani tožbeni zahtevek spremembe pogodbe ne omogoča več. Pri tovrstnih pogodbah ob njihovi sklenitvi ni znano, koliko časa bo prevzemnik izvrševal pogodbene obveznosti, saj je ta čas odvisen od tega, kdaj bo izročevalec umrl. Zato je ena od značilnosti takih pogodb tudi aleatornost. Od trajanja pogodbenega razmerja je odvisno, ali je prišlo do ekvivalence medsebojnih dajatev. Ker je izročevalec in prvotni tožnik v aprilu 1993, torej med pravdo, umrl, so z njegovo smrtjo prenehale toženkine pogodbene obveznosti. Če jih ni več, jih tudi spremeniti ni mogoče. Po vsem obrazloženem sta sodišči prve in druge stopnje materialnopravno pravilno presodili, da krivi izročevalec ne more zahtevati razveze preužitkarske pogodbe in da je iz istega razloga ne more zahtevati niti sedanji tožnik kot njegov pravni naslednik. Le zaradi tožnikovega revizijskega vztrajanja revizijsko sodišče še pojasnjuje, da je neutemeljeno njegovo sklicevanje na določbo šestega odstavka 117. člena ZD in določbo drugega odstavka 120. člena ZD, ker ti zakonski določbi urejata druge situacije (pogodbo o dosmrtnem preživljanju in neznosnost skupnega življenja kot razvezni razlog v primeru pogodbeno dogovorjenega skupnega življenja). Ker po jasnih pogodbenih določbah in tudi ugotovitvah sodišča prve stopnje skupno življenje v obravnavani pogodbi ni bilo dogovorjeno, so pravno neupoštevne revizijske trditve, da bi moralo biti dogovorjeno.

Zato uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni. Revizijsko sodišče je na podlagi 393. člena ZPP 1977 zavrnilo tožnikovo neutemeljeno revizijo, z njo pa tudi njegove revizijske stroške.

Toženka glede na vsebino revizijskega odgovora z njim ni pripomogla k rešitvi zadeve na revizijski stopnji. Nepotrebne stroške tega odgovora mora zato trpeti sama (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP 1977).