Jedro

Dejstvo, da je toženec pravni laik, ga ne odveže obvez, sprejetih ob sklepanju pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v sodni odločbi z dne 7. 1. 2008 v izreku po tč. I sklenilo, da se zaradi umika zahtevka za znesek 4.837,38 € s pp. sklep o izvršbi opr. št. I 2 98/09543 z dne 22. 5. 2002 razveljavi tudi v tč. 1 izreka. V izreku pod tč. II pa je razsodilo, da ostane taisti sklep o izvršbi delno v veljavi v 1. tč. izreka, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči 7.194,65 € z obrestmi v višini, kot jih za hranilne vloge na vpogled priznava N. L. b. d.d. in tečejo od glavnice 99.000,54 ATS od vložitve tožbe dalje t.j. od 5. 11. 1998 do dne 31. 12. 2001, od dne 1. 1. 2002 dalje pa do 31. 12. 2006 pa od glavnice 7.194,65 € v višini, kot jih za hranilne vloge na vpogled za € priznava Nova Ljubljanska banka d.d. ter od 1. 1. 2007 dalje pa do plačila pa od glavnice 7.194,65 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v 15 dneh pod izvršbo. Toženi stranki je v plačilo naložilo 192,70 € izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2002 dalje do plačila ter 1.669,67 € nadaljnjih pravdnih stroškov prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je tožena stranka pritožila zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka meni, da ni prišlo do cesije, saj tekom postopka ni bilo izkazano, da je bila sklenjena pogodba o cesiji, prav tako ni izkazano, da bi bila predložena takšna pogodba o cesiji, odstopnik pa tožnika (verjetno prav: toženca) nikoli ni obvestil, da je terjatev odstopil. Tožena stranka zato meni, da je bil ugovor aktivne legitimacije utemeljen. V nadaljevanju pritožba navaja, da je toženec pravni laik in da še nikoli v življenju ni sklenil takšne pogodbe. Nihče mu ni razložil, kaj sploh pomeni izraz porok in kakšne so posledice prevzema poroštva v pogodbi. Če bi vedel, da odgovarja za plačilo kupnine, tako kot sin, ki je bil kupec vozila, takšne pogodbe nikoli ne bi podpisal, saj je imel ob podpisu le skromno pokojnino, ki je zadoščala komaj za golo preživetje, kar je vedela tudi tožeča stranka. Očitno pa ji je šlo samo za to, da vozilo proda. V tem primeru ne gre za nepoznavanje prava, saj je poroštvo pravna kategorija, ki ni splošno znana in je večina pravnih laikov ne razume. Zato bi moral prodajalec ustrezno obrazložiti tožencu pravno naravo poroštva, česar pa očitno ni naredil. Toženec je zato sklenil pogodbo v dejanski in pravni zmoti. Glede na obrazloženo predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je pritožbena navedba, da v postopku ni bilo nikoli izkazano, da je bila dejansko sklenjena pogodba o cesiji in da odstopnik ni nikoli toženca obvestil, da je terjatev odstopil, nedovoljena pritožbena novota. Očitek pa je tudi sicer neutemeljen, saj zadošča, da odstopnik o odstopu obvesti dolžnika. O tem, da je S. ... terjatev iz kupoprodajne pogodbe odstopila tožeči stranki, pa je bila tožena stranka seznanjena ob podpisu pogodbe in z odstopom izrecno soglašala (1. tč. pogodbe). Sodišče je pravilno zavrnilo tudi toženčev ugovor, da je bil pri sklepanju pogodbe v dejanski in pravni zmoti, zato predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo vsebino kupoprodajne pogodbe št. ..., ki sta jo 20.6.1997 sklenila prodajalec S. ... d.o.o. C. in kupec Z. V., podpisal pa jo je tudi toženec kot porok in plačnik, in utemeljeno zavrnilo toženčev ugovor aktivne legitimacije. Pravilno je glede na vsebino 3. točke te kupoprodajne pogodbe ugotovilo, da sta pogodbeni stranki soglašali, da se terjatev prenese na tožečo stranko in da se kupec zavezuje, da bo mesečni obrok nakazoval na žiro račun prevzemnika M. d.o.o. L. V 4. točki sta pogodbeni stranki dogovorili, da je v zavarovanje terjatev iz te pogodbe kupec ob podpisu te pogodbe med drugim zagotovil poroštvo osebe, ki se kot porok in plačnik s podpisom te pogodbe zavezuje, da bo poravnal zapadlo obveznost kupca na prvi poziv prodajalca. Toženec, ki je pogodbo podpisal kot porok in plačnik, je bil tako že ob podpisu pogodbe obveščen o odstopu terjatve, kar pomeni, da je bilo zadošča zahtevi iz I. odst. 438. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), da za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, vendar ga mora odstopnik obvestiti o odstopu. Pritožbene navedbe, da navedeno soglasje o odstopu terjatve v pogodbi ne pomeni že realiziranega odstopa, zato niso utemeljene. Pritožbene navedbe, da v postopku nikoli ni bilo izkazano, da je bila dejansko sklenjena pogodba o cesiji in da odstopnik tožnika nikoli ni obvestil, da je terjatev odstopil, so nedovoljene pritožbene novote, saj pritožnik ni izkazal, da teh navedb brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP (I. odst. 337. čl. ZPP). Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno zaključilo, da toženec ni dokazal, da je bil v dejanski in pravni zmoti ob sklepanju pogodbe. Toženec tudi še v pritožbi priznava, da mu je predstavnik prodajalca povedal, da bo moral plačati dolg, če ga ne bo plačal sin in če kupnina po prodaji vozila ne bo zadostovala za poplačilo. Sodišče prve stopnje pa je tudi na podlagi pravilne dokazne ocene izpovedbe priče, toženčevega sina in hkrati kupca po navedeni pogodbi, da je očeta prosil, da pogodbo podpiše kot porok, pravilno ugovor zavrnilo. Dejstvo, da je toženec pravni laik, ga ne odvezuje obvez, ki jih je sprejel ob sklepanju pogodbe. Poroštvo je enostransko obligacijsko razmerje, ker je samo porok zavezan opraviti izpolnitev. V skladu z 10. čl. ZOR udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. Toženec je pisno poroštveno izjavo, vsebovano v kupoprodajni pogodbi podpisal nesporno prostovoljno. Drugostopenjsko sodišče pa le še dodaja, da je njegovo sklicevanje na zmoto, ki naj bi bila podana ob nastanku enostranskega in pravočasno nikoli izpodbijanega pravnega posla, neuspešno tudi zato, ker so roki za izpodbijanje iz 117. čl. ZOR že potekli. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek utemeljen na podlagi II. odst. 1002. čl. ZOR, je glede na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje povsem materialnopravno pravilna.

Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in tudi ne tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka pa z navedbami v odgovoru na pritožbo ni doprinesla k rešitvi pravnega sredstva in torej ti stroški niso bili potrebni, zato mora prav tako sama kriti svoje pritožbene stroške (I. odst. 165. čl. v zv. s I. odst. 154. čl. in I. odst. 155. čl. ZPP).