Jedro

Po določbi 3. člena Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet Slovenije (1998) o osebni veljavnosti pogodbe je bila tožena stranka vključena vanjo glede na določbe o standardni klasifikaciji dejavnosti. Kot posebna pogodba, ki je upoštevala specifičnosti dejavnosti, je veljala za delodajalce s področja cestnega prometa in vse pri njih zaposlene delavce.

ZDR/90 in SKPgd nista imela določb, ki bi opredeljevale ure čakanja in njihovo plačilo, je pa te določbe dovolj jasno vsebovala kolektivna pogodba dejavnosti. V efektivnem delovnem času ni zajet čas čakanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati nadure v neto znesku 4.230.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, prispevki in davki in sklenilo, da je tožnik dolžan plačati toženi stranki odmerjene stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker se je pri odločanju oprlo na kolektivno pogodbo dejavnosti, ki ni bila veljavna ves čas, za katerega tožnik uveljavlja plačilo nadur. Poleg tega sodišče ni pravilno uporabilo določb 32. člena te kolektivne pogodbe, ker v efektivni delovni čas ni vštevalo ur čakanja. Za tožnika je veljala splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo, ki je zanj ugodnejša. Stališča tožnika potrjuje Direktiva 2002/15/ES o urejanju delovnega časa oseb, ki opravljajo prevoze blaga in potnikov v cestnem prometu, ki pa v slovenskih delovno pravnih predpisih sploh ni upoštevana. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Ker revizija ne uveljavlja revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tega razloga ni preizkušalo. Revizijsko sodišče za čas po 1.5.1998 soglaša s stališči in razlogovanji sodišča glede uporabe Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet (pogodba dejavnosti - Uradni list RS, št. 32/98). Pogodba je bila podpisana 18.3.1998, objavljena je bila v Uradnem listu RS 23.4.1998. V drugem odstavku 90. člena pogodbe dejavnosti je bila določba, da se pogodba uporablja s prvim dnem naslednjega meseca po objavi (1.5.1998). V 91. členu pa je bilo določeno, da so delodajalci dolžni svoje akte uskladiti z določili pogodbe dejavnosti v treh mesecih od njene veljavnosti, za primer, da jih ne uskladijo, pa velja, da uporabljajo neposredno določbe pogodbe (1.8.1998). To pa pomeni, da pogodba dejavnosti ni mogla biti uporabljena pred 1.5.1998 in da jo je tožena stranka morala uporabiti neposredno po 1.8.1998. Zato je odločitev znotraj navedenega časa pravilna, za čas pred veljavnostjo pogodbe dejavnosti pa tožena stranka tožniku opravljenega dela ni mogla obračunavati po njej.

Pogodba dejavnosti v 3. členu določa osebno veljavnost pogodbe in po tej določbi je tožena stranka glede na določbe o standardni klasifikaciji dejavnosti bila vključena vanjo in je zato kot posebna pogodba, ki je upoštevala specifičnosti dejavnosti, veljala za delodajalce s področja cestnega prometa in vse pri njih zaposlene delavce.

Niti stari Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Uradni list RS, št. 14/90 in nadalj.) niti Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPGD - Uradni list RS, št. 40/97) nista imeli določb, ki bi opredeljevale ure čakanja in njihovo plačilo. Je pa te določbe dovolj jasno vsebovala pogodba dejavnosti, ki je v 76. členu tudi določila višino nadomestil za čas čakanja in pripravljenosti za delo. Kaj predstavlja delovni čas voznega osebja in kaj je efektivni delovni čas, je določeno v 32. členu pogodbe dejavnosti. V efektivnem delovnem času ni zajet čas čakanja in zato revident nima prav, da se čas čakanja šteje kot efektivni delovni čas.

Glede plačevanja ur, ki predstavljajo čakanje, je zavzelo stališče že Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi U-I-321/02 z dne 27.5.2004. Tam je zavzelo stališče, da ni v nasprotju z domačimi ali mednarodnimi predpisi, če se določi, da tako čakanje ne predstavlja redne delovne obveznosti in če se zanjo uvede plačilo ustreznega (dogovorjenega) nadomestila.

Glede očitka, da odločitev sodišča in slovenski delovno pravni predpisi ne upoštevajo evropske direktive 1001/15/ES o urejanju delovnega časa oseb, ki opravljajo spremljevalno dejavnost v cestnem prometu in da ta ni upoštevana v slovenskih predpisih, gre pojasniti, da gre za direktivo iz leta 2002, da so te postale neposredno zavezujoče za RS Slovenijo šele po 1.5.2004 in da je sedaj vključena v pravni red RS z Zakonom o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (Uradni list RS, št. 76/05), tako da tovrstni očitki revizije ne držijo.

Tožnik bi s svojim tožbenim zahtevkom morebiti uspel za čas pred uveljavitvijo pogodbe dejavnosti, če bi v skladu z določbo 212. člena ZPP navedel dokaze in dejstva za svoj zahtevek, kot to zahteva 286. člen ZPP. Tako pa ni navajal niti, ali je tožena stranka uskladila svoje akte s pogodbo dejavnosti ali ne, če da kdaj, prav tako pa ne, kako je tožena stranka v spornem obdobju svoje delavce sploh plačevala (to ni v celoti razvidno niti iz aneksa k pravilniku o plačah pod A/3, pravilnika pa med dokazi ni) za delo preko polnega delovnega časa. Zato tudi v tem delu tožbenega zahtevka s svojim tožbenim zahtevkom ni mogel uspeti.

Zaradi navedenih razlogov revizijsko sodišče reviziji ni ugodilo, ampak jo je v skladu z določbo 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.