Jedro

Podatek o potrošniku je bistven za izvajanje učinkovitega nadzora, ker pa obseg nadzora izhaja iz zakona in se nanaša tudi na izvrševanje dolžnosti kreditojemalca do konkretnega potrošnika, je bilo nepotrebno, da inšpektor tožnici izkaže, da nadzor opravlja zaradi zaščite pravic potrošnikov. Tožnica nepodreditve odredbi inšpektorja ne more opravičevati z varstvom potrošnikom in njihove zasebnosti tudi zato, ker določba 16. člena ZIN nalaga inšpektorju varovanje tajnosti, s katero se seznani pri inšpekcijskem pregledu. Tožnica bi morala predložiti kreditne pogodbe, ki bi vsebovale tudi podatke o kreditojemalcu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka tožnici prepovedal sklepanje kreditnih pogodb, ker na zahtevo inšpektorja ni omogočila vpogleda v sklenjene pogodbe in njihove kopije ter se s tem izogiba določbam Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK-1); v 2. točki izreka, da je rok izvršitve odločbe naslednji dan po prejemu odločbe; v 3. točki izreka, da pritožba ne zadrži njene izvršitve. V obrazložitvi navaja, da je v poslovnih prostorih zavezanke opravil inšpekcijski pregled po ZPotk-1 in zavezanki naložil, da do 8. 10. 2012 dostavi kopije sklenjenih kreditih pogodb s potrošniki, ki so posredovali svoje dokumente za najet potrošniki kredit v Poslovni enoti A. od 11. 4. 2012 do 5. 10. 2012. Tožnica je dostavila kreditne pogodbe od številke 300532 do 300653, katerim pa je prekrila vse podatke o kreditojemalcih, poleg tega pa dostavila samo 1. in 3. stran pogodbe, razen za eno. V spremnem dopisu je pojasnjevala, da pošilja kopije pogodb, sklenjenih na širšem območju ..., ker ni mogoče ugotoviti pri katerih pogodbah so potrošniki posredovali dokumente na lokaciji v A., saj se storitev opravlja izključno na sedežu družbe B. Glede druge strani pa je navajala, da je identična za vse pogodbe. Na obvestilo organa o kršitvi je v pisni izjavi navajala, da kršitve ni, ker so bile predložene vse zahtevane listine, ki so točne kopije elektronskih arhiviranih kreditnih pogodb. Zaradi skrbi za varstvo osebnih podatkov in preprečevanje zlorab pa so osebni podatki prekriti, ter v A. ne sklepajo kreditnih pogodb s potrošniki, zato osnova za pregled ni obstajala. Organ navedbe zavezanke, glede na določila ZPotk-1, ki določajo njegove pristojnosti, zavrača. V zvezi z ugovorom, da so listine, ki so predložene, točne kopije elektronsko arhiviranih kreditnih pogodb in da kopij z osebnimi podatki ni in jih ni bilo mogoče dostaviti, pa meni, da zavezanka posluje v nasprotju z drugim odstavkom 10. člena ZPotK-1. Organ upravičeno sodi, da zavezanka s prekrivanjem podatkov o kreditojemalcih ni ravnala tako zaradi odgovorne skrbi za varstvo osebnih podatkov in preprečevanje zlorab osebnih podatkov s strani nepooblaščenih oseb, ampak se je na ta način izmikala inšpekcijskemu pregledu in pomeni takšno dejanje oviranje inšpekcijskega postopka. Zavezanka opravlja dejavnost potrošniškega kreditiranja na načine z namenom, da se izogiba določilom ZPotK-1. Ker je bilo ugotovljeno, da se zavezanka kot kreditodajalec pri sklepanju kreditnih pogodb s potrošniki kot kreditojemalci v sklenjenih kreditnih pogodbah izogiba določilom ZPotK-1, je bilo potrebno z odločbo odločiti kot izhaja iz izreka, na podlagi 7. točke sedmega odstavka 34. člena ZPotK-1 v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZPotK-1. 2. Drugostopni organ je pritožbo tožnice zavrnil, v obrazložitvi pa se je strinjal, da razlogi prvostopnega organa utemeljujejo izrečeno prepoved sklepanja kreditnih pogodb.

3. Tožnica v tožbi navaja, da gre v zadevi za vprašanje, ali je dolžna toženi stranki posredovati imena in ostale osebne podatke kreditojemalcev oziroma ali so ti podatki res potrebni za učinkovit inšpekcijski nadzor in zagotavljanje zaščite pravic potrošnikov. Prvo sporno vprašanje je, ali je lahko kršila zahtevo tržnega inšpektorja, da mu izroči kopije kreditnih pogodb, sklenjenih v A., saj take pogodbe ne obstajajo. Tožnica sklepa pogodbe na daljavo, zaradi česar se kot kraj sklenitve teh pogodb šteje sedež tožeče stranke – B. Ker tožnica pogodb sploh ni mogla izročiti, tudi ni mogla kršiti določb ZPotK-1. V inšpekcijskem postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da je tožnica predložila pogodbe o kreditojemalcih z območja A., sporno pa je, ker je prekrila podatke o kreditojemalcih oziroma ali je bila to upravičena storiti. Vprašanje je, ali je bila tožnica dolžna toženi stranki te podatke posredovati. Meni, da teh podatkov ni dolžna posredovati, zaradi česar jih tudi ni posredovala, kar je že tekom postopka tržni inšpekciji obrazložila. V tretjem odstavku 10. člena ZPotK-1 je navedeno, katere sestavine mora vsebovati kreditna pogodba, gre za 22 točk, ki vsebujejo podatke o različnih obveznih informacijah, med njimi pa ni osebnih podatkov kreditojemalca. Kolikor bi zakonodajalec menil, da je podatek o kreditojemalcu obvezna sestavina pogodbe, bi to nedvomno napisal v zakon. Ker zakon te sestavine ne določa, je ne more samovoljno določiti tržna inšpekcija, ki zakon zgolj izvaja. Tožena stranka pa tudi ni z ničemer utemeljila svoje trditve, da potrebuje osebne podatke o potrošnikih, zaradi zagotavljanja zaščite pravic potrošnikov. Če želi inšpekcija preveriti, ali je tožena stranka poslovala zakonito, je to storila z inšpekcijskim pregledom, ker pa ni inšpicirala ravnanja potrošnikov, potrošnikov tudi ne sme nadlegovati in vznemirjati. Predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi odpravi izpodbijano odločbo, in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna izrečena prepoved sklepanja kreditnih pogodb iz razloga, ker tožnica na zahtevo inšpektorja ni omogočila vpogleda v sklenjene pogodbe in njihove kopije.

7. Krovni zakon iz katerega izvira obravnavano sporno razmerje, je ZPotK-1, ki ureja kreditne pogodbe, pri katerih kot jemalec kredita nastopa potrošnik, ki jemelje kredit pod pogoji in za namen, ki ga določa ta zakon (prvi odstavek 1. člena ZPotK-1). Dajalec kredita je fizična ali pravna oseba, ki da ali obljubi, da bo dala kredit ali posojilo v okviru svoje dejavnosti, poslovanja ali poklica (1. točka 2. člena ZPotK-1), potrošnik pa je fizična oseba, ki deluje za namene izven svoje poklicne ali pridobitne dejavnosti (9. točka 2. člena ZPotK-1). Namen zakona je, da skuša potrošnika varovati z obširnimi dolžnostmi, ki zadanejo dajalca kredita (npr. predhodne informacije – 6. člen; ocena kreditne sposobnosti potrošnika – 8. člen). Gre nesporno za področje, kjer nastopa nesorazmerje v moči dveh strank, zato je zaradi varstva šibkejše stranke – potrošnika predpisan nadzor nad dajalci kreditov, ki poslujejo na podlagi dovoljenja, ki ga izda ministrstvo in nad njihovimi kreditnimi posredniki. Tržni inšpektor, ki opravlja nadzor iz prvega odstavka 34. člena ZpotK-1, lahko pri opravljanju nadzora nad dajalci kredita ali kreditnega posrednika zahteva vpogled v sklenjene pogodbe in njihove kopije (drugi odstavek 34. člena ZPotk-1). Kot izhaja iz upravnega spisa, je bilo tožnici na inšpekcijskem pregledu naloženo, da dostavi kopije sklenjenih kreditnih pogodb s potrošniki, ki so posredovali svoje dokumente za najet potrošniki kredit v Poslovni enoti A. od 11. 4. 2012 do 5. 10. 2012. Tožnica v zvezi z navedeno zahtevo ugovarja, da ni kršila zahteve tržnega inšpektorja, da mu izroči kopije kreditnih pogodb sklenjenih v A., saj takšne pogodbe sploh ne obstajajo, ker sklepa pogodbe na daljavo, zaradi česar se kot kraj sklenitve teh pogodb šteje sedež tožnice – B. Ugovoru sodišče ne more slediti. Iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu, opravljenem dne 5. 10. 2012, izhaja, da je tržni inšpektor odredil, da tožnica dostavi na sedež inšpekcije: - kopije sklenjenih kreditnih pogodb s potrošniki, ki so posredovali svoje dokumente za najet potrošniški kredit v Poslovni enoti A. od 11. 4. 2012 do opravljenega inšpekcijskega pregleda – dne 5. 10. 2012. V zvezi z citirano odredbo sodišče ugotavlja, da je tržni inšpektor sledil s tem izjavi prisotnega C.C., ki je izjavil, da poteka poslovanje v Poslovni enoti A. tako, da zbere podatke o potrošniku in te pošlje po faksu na sedež družbe. Na sedežu družbe pa po pregledu dokumentov potrošnika vstopijo v stik s potrošnikom prek interneta – program Skype in se dogovorijo o kreditu. Zahteva tržnega inšpektorja se je nanašala na tiste kreditne pogodbe, sklenjene s potrošniki, ki so posredovali svoje dokumente za najet potrošniški kredit v Poslovni enoti A., torej ne na pogodbe, sklenjene v enoti v A. Z navedeno odredbo je torej inšpektor sledil opisu poslovanja tožnice in od nje ni zahteval neobstoječega. Sam C.C. je povedal, da v Poslovni enoti A. zbirajo podatke o potrošnikih, osebna izkaznica, potrdilo o zaposlitvi, plačilne liste in bančne izpiske, pogodbe, ki so bile kasneje sklenjene na podlagi predhodnega zbiranja podatkov v A., pa so bile predmet odredbe. Tožnica torej nima prav, da pogodb, kot so bile opredeljene v zahtevi tržnega inšpektorja, ni mogla izročiti, ker ne obstajajo. Njena trditev v tožbi je torej protispisna, v nasprotju z zapisnikom in izjavo prisotnega C.C..

8. Nadalje je v obravnavani zadevi sporno, ali je tožnica zadostila zahtevi tržnega inšpektorja s tem, ko je predložila pogodbe s kreditojemalci iz območja A., pri čemer je prikrila podatke o kreditojemalcih. Sodišče soglaša s toženo stranko, da bi morala tožnica predložiti kreditne pogodbe, ki bi vsebovale tudi podatke o kreditojemalcu. Tožnica se neupravičeno sklicuje na tretji odstavek 10. člena ZPotK-1, določilo, ki vsebuje obvezne vsebine kreditne pogodbe, kar po mnenju tožnice pomeni, ker ni določbe o imenu kreditojemalca, tožena stranka tega podatka ne more samovoljno zahtevati. Sodišče ugovoru tožene stranke, kot ga je formulirala, ne more slediti. Kreditna pogodba je sklenjena med kreditodajalcem in potrošnikom, ki sta pogodbeni stranki kreditne pogodbe. Gre za pogodbo, ki je urejena v ZPotK-1 kot specialnem zakonu, vendar pa je v širšem smislu področje civilnih pogodbenih razmerij podvrženo tudi določbam Obligacijskega zakonika (OZ), kar v zvezi z ugovorom tožnice pomeni, da je stranka, ki kredit jemlje, pogodbena stranka, ki se s pogodbo zavezuje, torej je navedba potrošnika obvezna sestavina pogodbe.

9. Tožnica ugovarja, da tožena stranka ni utemeljila svoje trditve, da potrebuje osebne podatke o potrošnikih, zaradi zagotavljanja zaščite pravic potrošnikov. Namen nadzora tržnega inšpektorata izhaja iz določb ZPotK-1, predvsem iz določbe 34. člena ZPotK-1. Kot je sodišče navedlo že zgoraj, je nadzor namenjen varovanju predvsem šibkejše stranke - potrošnika. ZPotK-1 iz tega razloga nalaga dajalcem kredita vrsto obveznosti (šesti odstavek 34. člena ZPotK-1), ki jih je tržni inšpektorat dolžan preverjati. Vse te obveznosti izhajajo iz položaja potrošnika kot šibkejše stranke v pogodbenem razmerju in so nekatere vezane tudi na osebno oziroma finančno stanje le-tega. Podatek o potrošniku je bistven za izvajanje učinkovitega nadzora, ker pa obseg nadzora izhaja iz zakona in se nanaša, kot opisano zgoraj, tudi na izvrševanje dolžnosti kreditojemalca do konkretnega potrošnika, je bilo nepotrebno, da inšpektor tožnici izkaže, da nadzor opravlja zaradi zaščite pravic potrošnikov. Tožnica nepodreditve odredbi inšpektorja ne more opravičevati z varstvom potrošnikov in njihove zasebnosti tudi zato, ker določba 16. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) nalaga inšpektorju, da varuje tajnost, s katero se seznani pri inšpekcijskem pregledu.

10. Ugotovljeno dejansko stanje v obravnavani zadevi, ker se tožnica ni podredila odredbi, je opredeljeno v 7. točki sedmega odstavka 34. člena ZPotK-1. Tržni inšpektor dajalcu kredita prepove sklepanje kreditnih pogodb po tem zakonu, če dajalec kredita inšpektorju ne predloži sklenjenih kreditnih pogodb.

11. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

12. Tožnica je predlagala, da sodišče opravi glavno obravnavo ter predlagala izvedbo dokazov, za katere pa sodišče ugotavlja, da so del ugotovljenega dejanskega stanja v upravnem postopku. Sodišče meni, da je bilo v upravnem postopku popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje, zato ni sledilo predlogu, da opravi glavno obravnavo.

13. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

14. Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.