Jedro

Z izročitvijo tožnika varnostnim organom Republike Hrvaške dne 18. 11. 2011 je po presoji Vrhovnega sodišča prenehal tudi tožnikov pravni interes za pritožbo. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravo-varstveno potrebo. Če je tožnik ob vložitvi pritožbe še imel pravni interes za to pravno sredstvo, ga je z izročitvijo Hrvaški dokončno izgubil, saj si ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Na obstoj pravnega interesa pa sodišče pazi po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 20. 10. 2011. Z navedenim sklepom je tožena stranka omejila tožniku gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razlogov, vendar najdlje za tri mesece z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od 19. 10. 2011 do 19. 1. 2012. Svojo odločitev je oprla na določbo druge alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi s 5. in 6. točko 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ).

2. Po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka v obravnavanem primeru ni prekoračila meje prostega preudarka, prav tako pa prostega preudarka ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen. Prav tako je tožena stranka utemeljeno sklepala, da tožnik ni vložil prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času. Tožnikova pojasnila, zakaj ni zaprosil za mednarodno zaščito že ob prvem ilegalnem prihodu v Slovenijo dne 13. 10. 2011, so za sodišče prve stopnje neprepričljiva. Pravilna je tudi ocena tožene stranke, da je bil tožnikov prvotni namen, da odide k prijateljem v Veliko Britanijo, ter da je dve leti delal v Grčiji. Zato je utemeljena presoja tožene stranke, da obstajata pogoja za omejitev gibanja po 5. in tudi 6. točki 55. člena ZMZ.

3. Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ali jo spremeni tako, da odpravi izpodbijani sklep tožene stranke. Sklicuje se na sodbo Ustavnega sodišča RS Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011, ker sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo, kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika. Naveden razlog utemeljuje zgolj zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljenega, ne more pa biti dopusten za izrek ukrepa omejitve gibanja.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Vrhovno sodišče je pritožbo zavrglo kot nedovoljeno.

6. Iz listin v spisih izhaja, da je tožena stranka dne 4. 11. 2011 posredovala sodišču prve stopnje svoj sklep z dne 4. 11. 2011, s katerim je postopek za priznanje mednarodne zaščite ustavila, ker je tožnik svojo vlogo za priznanje te zaščite umaknil. Po opravljenih poizvedbah je Center za tujce z dopisom z dne 30. 11. 2011 sporočil Vrhovnemu sodišču, da je bil tožnik dne 18. 11. 2011 ob 11. uri na mednarodnem mejnem prehodu Jelšane izročen varnostnim organom Republike Hrvaške.

7. Z izročitvijo tožnika varnostnim organom Republike Hrvaške dne 18. 11. 2011 je po presoji Vrhovnega sodišča prenehal tudi tožnikov pravni interes za pritožbo. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravo-varstveno potrebo. Če je tožnik ob vložitvi pritožbe še imel pravni interes za to pravno sredstvo, ga je z izročitvijo Hrvaški dokončno izgubil, saj si ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Na obstoj pravnega interesa pa sodišče pazi po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.

8. Po določbi četrtega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se po določbi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS-1, pritožba ni dovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo ali je tak interes izgubil med pritožbenim postopkom. Vrhovno sodišče je pritožbo tožnika zato zavrglo na podlagi 252. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 kot nedovoljeno.