Jedro

Izostanek stranke z naroka za glavno obravnavo je lahko upravičen le, če gre za nenadne dogodke, bolezen, nujne in neodložljive obveznosti in podobno, v obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer. Iz potrdila o opravljenem dogovorjenem poslovnem sestanku, ki ga je tožena stranka predložila skupaj s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, ne izhaja, da bi šlo za nujen sestanek, sklican v zadnjem hipu, ali za druge utemeljene poslovne zadržke, zaradi katerih se direktor tožene stranke ne bi mogel udeležiti naroka. Pritožbeno sodišče zato soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru za odsotnost direktorja tožene stranke z naroka ni bilo upravičenih razlogov. Zato predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljen.

Plača se prisodi delavcu v bruto znesku, od katerega je potrebno plačati davke in prispevke, delavcu pa mora delodajalec izplačati neto znesek glede na predpise, ki urejajo plačilo dohodnine in prispevkov. Prispevki in dohodnina se obračunavajo in plačujejo na dan obračuna oz. izplačila, torej ko nastane davčna obveznost, to je po stopnjah, ki veljajo na dan obračuna (izplačila), osnova pa je bruto prejemek (plača, odškodnina, odpravnina ipd.). Po 15. členu ZDoh-2, v katerem je opredeljen predmet obdavčitve, se šteje, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako drugače dan na razpolago fizični osebi. Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo obračunali davki oz. dohodnina (oz. davki in prispevki), tudi ni znano, kakšni bodo natančno izračunani pravilni neto zneski po obračunu dajatev na dan izplačila prejemkov. Zato se prejemki, od katerih se plačujejo davki (in prispevki, če gre za takšne vrste prejemkov – plače, odpravnine...), dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v denarnem znesku.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v I., III. in IV. točki izreka sodbe, tako da se v tem delu na novo glasi: „I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati plačo za mesece od septembra 2012 do decembra 2012 ter za februar in marec 2013 v mesečnih bruto zneskih, od teh zneskov obračunati in plačati z zakonom določene prispevke za socialno varnost in davek od osebnih prejemkov ter tožeči stranki izplačati neto zneske plač, izračunane po odvodu davkov in prispevkov od spodaj navedenih mesečnih bruto zneskov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila: obdobje: bruto znesek: datum zapadlosti: - september 2012 949,66 EUR 19. 10. 2012 - oktober 2012 949,66 EUR 19. 11. 2012 - november 2012 949,66 EUR 19. 12. 2012 - december 2012 954,27 EUR 19. 1. 2013 - februar 2013 954,27 EUR 19. 3. 2013 - marec 2013 215,48 EUR 19. 4. 2013, s tem da je tožena stranka za mesec september 2012 dolžna tožeči stranki plačati neto znesek, izračunan od zgoraj navedenega bruto zneska, zmanjšan za delno plačilo v neto znesku 550,00 EUR, ter zakonske zamudne obresti od tega zneska, vse v 15 dneh pod izvršbo, kar zahteva tožeča stranka več in drugače (plačilo neto zneskov v določenih denarnih zneskih) pa se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leto 2012 v bruto znesku 800,00 EUR, od tega zneska obračunati in odvesti davek ter tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje do plačila, kar zahteva tožeča stranka več in drugače (plačilo neto zneskov v določenem denarnem znesku), pa se zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati plačo za mesec januar 2013 v bruto znesku 821,15 EUR, od tega zneska obračunati in plačati z zakonom določene prispevke za socialno varnost ter davek od osebnih prejemkov ter tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2013 do plačila, kar zahteva tožeča stranka več in drugače (plačilo neto zneska plače v določenem denarnem znesku), pa se zavrne.“

III. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (delno I., III. in IV. točka ter II. in V. točka izreka sodbe).

IV. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

K pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje:

1. Sodišče je s sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje, vložen dne 24. 7. 2014. 2. Zoper navedeni sklep je pritožbo vložila tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep spremeni ter predlogu tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje ugodi oziroma podrejeno, da sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje, ker naj bi tožena stranka predlagala vrnitev v prejšnje stanje iz očitno neupravičenega razloga. Po oceni sodišča prve stopnje se je tožena stranka na vsak način želela ogniti naroku in s tem samemu postopku, saj je direktor tožene stranke A.A. nekaj minut pred obravnavo poklical naslovno sodišče in povedal, da se naroka ne bo udeležil, njegov pooblaščenec pa se je naroka udeležil le za nekaj minut. Dokaz, ki ga je predlagala tožena stranka, je datiran z dne 22. 7. 2014, kar pomeni, da ga je tožena stranka pridobila kasneje, iz njega pa ne izhaja, da bi bil sestanek nujen, sklican v zadnjem hipu ali kaj podobnega, iz česar bi izhajalo, da je bila neudeležba na naroku utemeljena.

Tožena stranka se s takšnim stališčem sodišča ne strinja. Pojasnjuje, da je pooblaščenec tožene stranke na narok pristopil le za nekaj minut iz razloga, ker je imel ob istem času še eno obravnavo v B., na katero je moral pristopiti in zaradi česar je v predmetni zadevi tudi zaprosil za preložitev naroka, poleg tega pa je imel še eno obravnavo v C.. Sodišče naroka ni preložilo, tako da se je moral pooblaščenec tožene stranke ob isti uri udeležiti dveh obravnav. Pooblaščenec tožene stranke je po pristopu na narok ocenil, da njegova navzočnost ni nujna in da je bolj potrebna na drugem naroku, zato je po nekaj minutah obravnavo zapustil, tega pa nikakor ni mogoče šteti v škodo toženi stranki, kot je to storilo sodišče. Poleg tega se je direktor tožene stranke pred obravnavo po telefonu opravičil in pojasnil, da se naroka ne more udeležiti zaradi nujnega sestanka, opravičil pa ga je tudi pooblaščenec. Ker sodišče njegovega opravičila ni upoštevalo in naroka ni preložilo, da bi ga lahko na naslednjem naroku zaslišalo, je tožena stranka upravičeno predlagala vrnitev v prejšnje stanje. Res je direktor tožene stranke potrdilo o sestanku pridobil kasneje, po opravljenem naroku, ko je ugotovil, da narok ni preložen, ker je zaradi pravočasnega opravičila pričakoval, da bo sodišče narok preložilo in ga bo na naslednjem naroku zaslišalo, vendar pa tega ni storilo, zato je direktor tožene stranke zaprosil, da mu o opravljenem sestanku izdajo potrdilo. Potrdilo je bilo torej logično izdano kasneje, po opravljenem naroku. Tožena stranka nima namena zavlačevati postopka, saj od tega nima prav nikakršnih koristi, kvečjemu škodo, saj bo terjatev lahko zaradi teka zakonitih zamudnih obresti še višja. Tožena stranka pred narokom ni predložila nobenega pisnega opravičila, ker je menila, da bo ustno opravičilo zadostovalo, poleg tega pa je pooblaščenec tožene stranke zaradi njegovih obveznosti predlagal preložitev predmetne zadeve in tožena stranka je bila prepričana, da naroka tega dne ne bo. Res je sicer, da je v potrdilu navedeno, da se potrdilo izdaja za potrebe pristojnega sodišča v C., vendar pa gre pri tem za pomoto v zapisu sodišča, kar pa niti ni pomembno, saj je dejstvo, da se nanaša potrdilo na sestanek dne 10. 7. 2014, tega dne pa je imela tožena stranka obravnavo na sodišču v B.. Tožena stranka vztraja, da se direktor tožene stranke naroka za glavno obravnavo dne 10. 7. 2014 ni udeležil zaradi upravičenega razloga oziroma vzroka, zato tožena stranka meni, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljen. Zaslišanje direktorja je potrebno že zaradi načela kontradiktornosti, zato tožena stranka vztraja, da sodišče ponovno razpiše narok in zasliši direktorja tožene stranke, kot je bilo to predlagano. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami - ZPP) preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

5. Svojo odločitev o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je oprlo na pravilno pravno podlago, to je na določbe 116. do 120. člena ZPP, kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa. Pravilno je presodilo, da tožena stranka predlaga vrnitev v prejšnje stanje iz očitno neupravičenega razloga in da niso izpolnjeni pogoji za dovolitev vrnitve v prejšnje stanje zaradi neudeležbe direktorja tožene stranke na razpisanem naroku za glavno obravnavo, saj njegove odsotnosti upravičeno ni štelo za upravičeno. Po določbi 116. člena ZPP sodišče stranki, ki zamudi narok ali rok za kakšno pravdno dejanje in zaradi tega izgubi pravico opraviti to dejanje, dovoli na njen predlog, da ga opravi pozneje, če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega razloga. Iz podatkov v spisu izhaja, da je direktor tožene stranke A.A. na dan naroka, nekaj minut pred obravnavo, poklical na sodišče in povedal, da se naroka ne bo udeležil, pri čemer ni navajal kakšnega utemeljenega razloga niti zanj predložil dokaza (s čimer je predsednica senata na naroku seznanila tožečo stranko), ter da je pooblaščenec tožene stranke, ki je pristopil na narok ob 8.34 uri, povedal, da se naroka ne bo udeležil in da ga je klical zakoniti zastopnik tožene stranke in povedal, da je službeno zadržan, ter se naroka ne more udeležiti (zapisnik poravnalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo z dne 10. 7. 2014, l. št. 106). Iz spisa tudi izhaja, da je bilo vabilo na narok skupaj z vabilom stranki na zaslišanje vročeno direktorju tožene stranke dne 12. maja 2014, toženi stranki pa 5. maja 2014, zato je imel direktor nedvomno dovolj časa za uskladitev svojih službenih obveznosti, vključno s poslovnimi sestanki, tako da bi se razpisanega naroka na sodišču lahko udeležil. Izostanek stranke je lahko upravičen le, če gre za nenadne dogodke, bolezen, nujne in neodložljive obveznosti in podobno, v obravnavani zadevi pa očitno ne gre za tak primer. Iz potrdila o opravljenem dogovorjenem poslovnem sestanku dne 10 7. 2014 v poslovnih prostorih gospodarske družbe D. d.o.o. v E. na Hrvaškem na dan 10. 7. 2014 med 8. in 11. uro z dne 22. 7. 2014, ki ga je na zahtevo direktorja tožene stranke izdala družba D. d.o.o., in ga je tožena stranka predložila kasneje skupaj s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, ne izhaja, da bi šlo za nujen sestanek, sklican v zadnjem hipu, ali za druge utemeljene poslovne zadržke, zaradi katerih se direktor tožene stranke ne bi mogel udeležiti naroka, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče zato soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru za odsotnost direktorja tožene stranke z naroka ni bilo upravičenih razlogov. Sklicevanje pritožbe na načelo kontradiktornosti, zaradi katerega naj bi bilo potrebno zaslišanje direktorja tožene stranke, ni utemeljeno, saj je imela tožena stranka možnost, da se naroka udeleži vsaj po svojem pooblaščencu, ki je na narok sicer pristopil, nato pa odšel s pojasnilom, da je službeno zadržan in da se naroka ne more udeležiti (zaradi udeležbe na drugih obravnavah).

6. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo, je torej pravilna in v skladu s citiranimi določbami ZPP.

7. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

K pritožbi zoper sodbo:

8. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati in izplačati plačo za mesece od septembra 2012 do decembra 2012 ter za februar in marec 2013 v bruto zneskih, ki so navedeni v izreku, od bruto zneskov obračunati in plačati z zakonom določenem prispevke za socialno varnost ter davek od osebnih prejemkov, del še neplačanih neto plač v denarnih zneskih, ki so prav tako razvidni iz izreka, pa izplačati tožnici s pripadajočimi zakonitimi (pravilno: zakonskimi) zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila (I. točka izreka sodbe). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati regres za prehrano za obdobje od septembra 2012 do decembra 2012 v zneskih, ki so razvidni iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov (II. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati oz. obračunati tožeči stranki regres za letni dopust za leto 2012 v bruto znesku 800,00 EUR, od tega zneska odvesti davek in neto znesek v višini 640,00 EUR izplačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje do plačila, kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, pa je zavrnilo (III. točka izreka sodbe). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati in izplačati plačo za mesec januar 2013 v bruto znesku 821,15 EUR, od bruto zneska obračunati in plačati z zakonom določene prispevke za socialno varnost ter davek od osebnih prejemkov ter del še neplačane neto plače v višini 624,26 EUR izplačati tožnici s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2013 dalje do plačila, poleg tega pa ji je dolžna plačati še prevozne stroške in nadomestilo za prehrano za januar 2013 v zneskih, razvidnih iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov od datumov zapadlosti, ki so navedeni v izreku sodbe, zavrnilo pa je, kar je tožnica iz tega naslova zahtevala več ali drugače (IV. točka izreka sodbe). Sodišče prve stopnje je toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati izvršilne stroške v znesku 51,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2013 dalje do plačila in pravdne stroške v znesku 1.030,59 EUR, oboje v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (V. točka izreka sodbe).

9. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka, iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, in predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, pri čemer je upoštevalo zgolj navedbe in dokaze tožeče stranke. Tožena stranka je predlagala kot dokaz zaslišanje direktorja tožeče stranke, katerega pa sodišče ni zaslišalo in je na prvem naroku zaključilo zadevo ter tako odločilo popolnoma napačno. Sodišče toženi stranki ni dalo možnosti, da se izjavi o zadevi in pravočasno predloži še morebitno drugo dokumentacijo v zvezi z zadevo. Tožena stranka je kot dokaz predlagala zaslišanje direktorja tožene stranke, ki ga je sodišče sicer vabilo na prvi narok za glavno obravnavo dne 10. 7. 2014, vendar pa je nato, čeprav direktor tožene stranke na narok ni pristopil in je svojo odsotnost opravičil, narok opravilo in ga zaključilo. Pooblaščenec tožene stranke je na tem naroku povedal, da je direktor tožene stranke službeno zadržan, zaradi česar se naroka ne more udeležiti, prav tako pa je direktor pred narokom sam poklical na sodišče in povedal, da se naroka ne bo mogel udeležiti. Sodišče je na naroku zaslišalo tožnico in nato zadevo zaključilo, čeprav ni izvedlo dokaza z zaslišanjem direktorja tožene stranke. Direktor tožene stranke je bil dejansko službeno zadržan, kar izhaja iz potrdila družbe D. d.o.o. z dne 22. 7. 2014, kar pomeni, da se naroka za glavno obravnavo dne 10. 7. 2014 ni udeležil zaradi upravičenega razloga oziroma vzroka, zato je tožena stranka v zakonsko določenem roku predlagala vrnitev v prejšnje stanje, čemur pa sodišče ni ugodilo. Zoper sklep o zavrnitvi predloga je tožena stranka vložila pritožbo, o kateri pa še ni odločeno, tako da odločitev sodišča o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje še ni pravnomočna.

Poleg tega se prvega naroka ni mogel udeležiti pooblaščenec tožene stranke, ki je tako samo pristopil na narok in opravičil direktorja tožene stranke, saj je imel pooblaščenec ob isti uri še eno obravnavo na istem sodišču, prav tako pa še eno obravnavo v C., zaradi česar je tudi zaprosil za preložitev naroka, vendar mu sodišče ni ugodilo.

Sodišče bi moralo razpisati še en narok za glavno obravnavo, na katerem bi zaslišalo direktorja tožene stranke, le-ta pa bi lahko predložil še morebitno pisno dokumentacijo v zvezi z zadevo, zaradi česar bi bila odločitev sodišča popolnoma drugačna. Sodišče je kršilo načelo kontradiktornosti, zaradi česar je odločitev sodišča vsaj preuranjena, prav tako pa tudi napačna, kar bi lahko dokazal direktor tožene stranke, v kolikor bi bil zaslišan. Priglaša stroške pritožbe.

10. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo in navaja, da iz same vsebine pritožbe tožene stranke zoper sodbo naslovnega sodišča izhaja, da se pritožuje zgolj zoper to, da sodišče ni zaslišalo direktorja tožene stranke, drugih pritožbenih navedb, ki bi se nanašala na samo odločitev sodišča glede tožbenih zahtevkov tožnice pa tožena stranka ne podaja. Sodišče je obravnavo razpisalo že dne 23. 4. 2014 za dne 10. 7. 2014 ob 8.30 uri. Direktor tožene stranke je od aprila dalje vedel, da bo dne 10. 7. 2014 obravnava in bi si morebitni sestanek, ki naj bi ga imel, kot navaja v pritožbi, v Republiki Hrvaški pri podjetju D. d.o.o., E. (Hrvaška), lahko organiziral katerikoli drug dan oz. četudi je sestanek moral biti dne 10. 7. 2014 bi ga lahko imel kasneje (po podatkih spletne strani F. je od B. do podjetja D. d.o.o. 40 minut vožnje). Očitno je bil to manever tožene stranke - zavlačevati sam postopek. Četudi je bil sestanek res dogovorjen, ni bil dogovorjen 10. 7. 2014 zjutraj, ampak je direktor to moral vedeti prej in bi lahko pravočasno predlagal preložitev naroka in obenem predložil dokazila, česar pa ni storil, tako da so njegove pritožbene navedbe, da je upravičeno izostal, popolnoma neutemeljene. Tožena stranka navaja, da bi na naroku predložila dokumentacijo. V kolikor bi jo imela, bi jo predložila že v odgovoru na tožbo oz. v obeh postopkih, katere je sodišče združilo oz. pred narokom oz. bi jo na sam narok prinesel pooblaščenec, tako da so pritožbeni razlogi v tej smeri brez vsakršne osnove. Tudi sicer ni jasno, glede na listine dokaze v spisu, kar bi direktor tožene stranke na zaslišanju lahko pojasnil, saj je tožnica vtoževala le tisto, kar ji ni bilo plačano. Če bi dobila tožnica karkoli plačano, bi tožena stranka imela dokazila in bi jih (lahko) predložila. Odločitev sodišča, ko je zadevo zaključilo na naroku dne 10. 7. 2014, je pravilna, saj tožena stranka ni podala opravičljivega razloga, kot tudi ni predložila ustreznega dokazila za svojo odsotnost, ki bi ga morala predložiti v času, ko je svoj izostanek opravičevala. Takrat bi sodišče lahko presojalo, ali je opravičilo utemeljeno ali ne. Tožena stranka ne more utemeljevati svojega zatrjevanega upravičenega izostanka za obravnavno z dne 10. 7. 2014 z dokazilom z dne 22. 7. 2014. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

11. Pritožba je delno utemeljena.

12. Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami - ZPP) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

13. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne kršitve iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo zamudno sodbo.

14. Sklicevanje pritožbe na kršitev načela kontradiktornosti, zaradi katerega naj bi bilo potrebno zaslišanje direktorja tožene stranke, ni utemeljeno, saj je imela tožena stranka možnost, da se naroka udeleži vsaj po svojem pooblaščencu, ki je na narok sicer pristopil, nato pa odšel s pojasnilom, da je službeno zadržan in da se naroka ne more udeležiti (zaradi udeležbe na drugih obravnavah). Odsotnost direktorja tožene stranke ni bila opravičena, zaradi česar je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, isto pa velja za odsotnost pooblaščenca, ki je imel v vsakem primeru, tudi če je imel na isti dan več obravnav na različnih sodiščih, možnost angažirati substituta za udeležbo na poravnalnem in prvem naroku za glavno obravnavo, ki sta bila razpisana že v aprilu 2014, zato sodišče ni kršilo nobene od določb ZPP, ko je narok opravilo v odsotnosti pravilno vabljene tožene stranke oziroma njenega pooblaščenca, saj ni bilo utemeljenih razlogov za preložitev naroka. Prav tako sodišče prve stopnje ni kršilo določb ZPP s tem, da je zaslišalo le tožnico, ne pa tudi direktorja tožene stranke, saj lahko sodišče v skladu z določbo 258. člena ZPP odloči, da zasliši samo eno stranko, če se druga stranka ne odzove sodnemu vabilu (na kar je bil tudi direktor tožene stranke opozorjen v vabilu na narok, kot izhaja iz podatkov v spisu). Nesprejemljive pa so tudi trditve pritožbe, da naj tožena stranka ne bi imela možnosti sodelovanja v postopku zato, ker bi v primeru preložitve naroka lahko predložila dokumentacijo (ob zaslišanju direktorja), tako pa te možnosti ni imela. Tožena stranka je namreč med postopkom že ob vložitvi odgovora na tožbo, v katerem se je sklicevala na „druge dokaze, ki jih bo tožena stranka predložila v nadaljevanju“ (odgovor je vložila 2. 9. 2013), pa tudi kasneje (poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo sta bila razpisana 18. aprila 2014) imela možnost predložiti dokazila o morebitni poravnavi obveznosti do tožnice iz naslova terjatev iz delovnega razmerja, ki so predmet tožbe. Vendar pa niti tekom postopka na prvi stopnji ni predložila nobenih listin v zvezi z vtoževanimi terjatvami, poleg tega pa niti v pritožbenem postopku odločitve sodišča prve stopnje ne izpodbija po vsebini s konkretnimi ugovori, niti ne prilaga dokumentacije oziroma listin, na katere se le pavšalno sklicuje. Zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev in sprejelo v pretežnem delu tudi materialnopravno pravilno odločitev, ko je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati neizplačano plačo, regres za letni dopust, povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela in prehrano. Pravilnost odločitve sodišča prve stopnje potrjujejo izvedeni dokazi, zlasti tudi listine v spisu, ki jih je sodišče vpogledalo, svojo odločitev pa je sodišče prve stopnje oprlo na pravilno pravno podlago, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe.

16. Ob pritožbenem preizkusu pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bilo materialno pravo deloma zmotno uporabljeno, ker sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka ni dosledno upoštevalo davčnih predpisov oziroma predpisov, ki urejajo obračun in plačilo davkov in prispevkov od plače ali nadomestila plače ter regresa za letni dopust, saj je pri odločitvi o tožbenem zahtevku za plačilo plače oziroma regresa za letni dopust poleg opredelitve dolgovane plače oz. regresa v bruto zneskih napačno navedlo tudi po višini določene neto zneske. Odločitev v točkah I, III in IV izreka izpodbijane sodbe je torej deloma napačna v delu, v katerem je sodišče (glede na v tožbi postavljeni tožbeni zahtevek) sicer pravilno odločilo o zahtevku za obračun plače in regresa za letni dopust v bruto zneskih in naložilo toženi stranki, da je dolžna za tožečo stranko plačati davke in prispevke (od plače) oziroma davek (od regresa za letni dopust, napačno pa je odločilo, ko je v izreku sodbe toženo stranko zavezalo za izplačilu po višini opredeljenih neto zneskov plače po odvodu davkov in prispevkov od bruto zneskov oziroma po odvodu akontacije dohodnine od bruto zneskov regresa za letni dopust. 17. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in naslednji) v 144. členu določa, da predstavlja osnovo za plačilo prispevkov plača oziroma nadomestilo plače ter vsi drugi prejemki na podlagi delovnega razmerja, vključno z bonitetami ter povračili stroškov v zvezi z delom, izplačanimi v denarju, bonih ali v naravi. V tretjem odstavku navedenega člena pa je določeno, da se prispevki plačujejo tudi od zneska jubilejne nagrade, odpravnine ob upokojitvi, solidarnostne pomoči, povračil stroškov, zneska bonitete in zneska odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, od katerega se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, plačuje dohodnina (1. alinea) ter od zneska regresa za letni dopust, ki presega 70 % povprečne plače zaposlenih v RS za predpretekli mesec. Na določbe ZPIZ-2 o plačilu prispevkov (iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja) pa se sklicujejo tudi Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/1992 in naslednji), Zakon o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010 in naslednji) in Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP, Ur. l. RS, št. 97/2001 in naslednji), ki predstavljajo pravno podlago za plačilo vseh prispevkov, ki se plačujejo iz bruto dohodkov iz delovnega razmerja. Plača se prisodi delavcu v bruto znesku, od katerega je potrebno plačati davke in prispevke, delavcu pa mora delodajalec izplačati neto znesek glede na predpise, ki urejajo plačilo dohodnine in prispevkov, to je Zakon o dohodnini (Ur. l. RS, št. 117/2006 s spremembami in dopolnitvami – ZDoh-2) ter ZPIZ-2 in drugi zakoni, ki urejajo plačilo prispevkov za socialno varnost ter Zakon o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/1996 s spremembami in dopolnitvami – ZPSV), katerega posamezne določbe, ki se nanašajo na prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, so prenehale veljati z uveljavitvijo ZPIZ-2 (429. člen ZPIZ-2). To izhaja zlasti iz določb 2., 15., 37. in 41. člena ZDoh-2 ter 3. in 6. člena ZPSV. Prispevki in dohodnina se obračunavajo in plačujejo na dan obračuna oz. izplačila, torej ko nastane davčna obveznost, to je po stopnjah, ki veljajo na dan obračuna (izplačila), osnova pa je bruto prejemek (plača, odškodnina, odpravnina ipd.). Po 15. členu ZDoh-2, v katerem je opredeljen predmet obdavčitve, se šteje, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako drugače dan na razpolago fizični osebi. Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo obračunali davki oz. dohodnina (oz. davki in prispevki), tudi ni znano, kakšni bodo natančno izračunani pravilni neto zneski po obračunu dajatev na dan izplačila prejemkov. Zato se prejemki, od katerih se plačujejo davki (in prispevki, če gre za takšne vrste prejemkov – plače, odpravnine...), dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v denarnem znesku. V tem delu je torej pritožba tožene stranke utemeljena.

18. Ker so v navedenem obsegu uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, podani, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter v skladu z določbami 351. ter 5. točke 358. člena ZPP delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe, tako kot izhaja iz izreka, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje. Delna sprememba tožbe ni vplivala na odločitev o stroških postopka na prvi stopnji, zato je potrjena tudi odločitev o stroških postopka.

19. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, zato sama krije svoje stroške pritožbe (165., 154. člen ZPP). Prav tako sama svoje stroške odgovora na pritožbo krije tožeča stranka, saj odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve in ga ni mogoče uvrstiti med potrebne stroške (155. člen ZPP).