Jedro

Gume na njegovem vozilu so bile v času, ko je do prometne nezgode prišlo, izrabljene do te mere, da je obveznost zavarovalnice izključena na podlagi 9.tč. 19.čl. Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska, po kateri zavarovatelj ni obvezan poravnati škode, nastale zaradi izrabljenosti gum čez predpisano mero.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval plačilo zneska 1.104.263,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi na račun škode, ki jo je utrpel na osebnem avtomobilu Rover 618 Si v prometni nesreči dne 31.08.2000 ter zahtevek za plačilo zneska 14.190,75 SIT, kolikor je tožnik plačal AMZS za odvoz vozila na popravilo na pooblaščeni servis. Po izvedenem dokaznem postopku je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je tožena stranka utemeljeno odklonila tožnikov odškodninski zahtevek zaradi izrabljenosti gum na njegovem vozilu, saj splošni pogoji, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe, sklenejen med tožnikom in toženo stranko, določajo, da zavarovatelj ni obvezan poravnati škode, nastale zaradi izrabljenosti gum čez predpisano mero.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščenki. V pritožbi navaja, da naj bi sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zadevi in zato tudi nepravilno uporabilo materialno pravo, zaradi česar predlaga razvelajvitev sodbe ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. V pritožbi navaja, da naj bi sodišče upoštevalo izpovedbe zaslišanih prič le v delu, kolikor so bile te izpovedbe ugodne za toženo stranko, čeprav nekatere priče niso bile prepričljive in se o nekaterih vprašanjih niso mogle povsem določno izjaviti. Tožeča stranka vztraja, da ji zastopnik tožene stranke L.P. ni izročil splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska, temveč le polico. To izhaja tudi iz izpovedbe navedene priče, saj je zavarovalne pogoje izročal strankam le ob prvi sklenitvi zavarovalne pogodbe, kasneje pa le spremembe. Pri zaslišanju je tudi povedal, da zavarovance in s tem tudi tožečo stranko ni opozoril na dejstvo, da polica in pogoji urejajo zavarovanje, temveč da jim pove le, da ga morajo v primeru škode poklicati, da pregledajo pogoje ali pokrivajo konkretno škodo. To pomeni, da informira svoje stranke o obsegu zavarovalnega kritja šele ob samem škodnem dogodku. Pri sklepanju zavarovalne pogodbe je bila prisotna tudi tožnikova žena, zato pritožba meni, da bi jo sodišče moralo zaslišati. Sodišče ni poklonilo pričanju E.M. nobenega pomena, čeprav se primera za razliko od K., delavce tožene stranke, zelo dobro spominja. Povedal je, da sta bila opravljena dva ogleda in da je šele ob drugem ogledu cenilec slikal gume. Torej je bilo popolnoma nesporno, da se lahko začne s popravilom avtomobila in je tožeča stranka utemeljeno pričakovala, da bo popravilo v celoti poplačano glede na sklenjeno kasko zavarovanje. Cenilec si namreč mora ogledati škodo, ki nastane na avtomobilu, izstaviti pisni zapisnik o poškodbah in v kolikr smatra za potrebno, navede tudi zapažanja o tehnični izpravnosti vozila. V primeru obstoja suma, da gre za obrabljene pnevmatike, bi moral cenilec to jasno povedati že ob prvem ogledu, ne pa se izgovoriti, da ni povedal, ker se noče izpostavljati. Očitno cenilec tega ob prvem ogledu ni ugotovil, čeprav bi moral takoj stranko opozoriti na zadržanje popravila avtomobila. Ko pa je bilo vozilo že enkrat v popravilu, se dela ni dalo več ustaviti. Pritožba zaključuje, da je K.K., ki je prišel takoj in si avto ogledal, dejal, da bodo glede na kasko zavarovanje, pokrili vso škodo na podlagi računa, ki bo izdan za popravilo. Pritožba ni utemeljena.

Za tožnika glede na vsebino pritožbenih trditev očitno ni več sporno, da so bile gume na njegovem vozilu v času, ko je do prometne nezgode prišlo, izrabljene do te mere, da je obveznost zavarovalnice izključena na podlagi 9.tč. 19.čl. Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska, po kateri zavarovatelj ni obvezan poravnati škode, nastale zaradi izrabljenosti gum čez predpisano mero. Tožnik zatrjuje le, da s splošnimi pogoji ni bil seznanjen, ker mu niso bili ob sklepanju zavarovalne pogodbe izročeni ter da se tožena stranka svoje obveznosti ne more razbremeniti zato, ker naj bi tožnika cenilec toženke zavedel, da mu bo zavarovalnica škodo povrnila, zaradi česar je tožnik takoj naročil popravilo, kasneje pa je od tega odstopila.

Zaradi ugotovitve, ali so bili splošni pogoji tožniku ob sklenitvi zavarovalne pogodbe izročeni, je sodišče zaslišalo zastopnika tožene stranke V.P., ki se sicer konkretno ni spomnil, ali je tožniku splošne pogoje izročil, ker na mesec obnovi od 40 do 50 zavarovanj, poudaril pa je, da je bila njegova praksa takšna, da zavarovancem pogoje izroča ob prvi sklenitvi zavarovanja, kasneje pa le spremembe teh pogojev. Celo sam tožnik pa je v tožbi pojasnil, da je s tem zastopnikom tožene stranke urejal vse vrste zavarovanj že več kot 10 let. V obravnavanem primeru pa je sodišče ugotovilo še, da je toženec podpisal polico, na kateri je izrecno navedena izjava zavarovanca, da s podpisom police potrjuje prejem pogojev in klavzul za sklenjeno zavarovanje. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi navedenega tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno zaključilo, da je bil tožnik s splošnimi pogoji seznanjen. Tožena stranka je ravnala po 3. in 4.odst. 902.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in izpodbila tožnikovo trditev, da mu splošni pogoji niso bili izročeni. Tudi po oceni pritožbenega sodišča glede na tako izvedene dokaze morebitna nasprotna izpovedba tožnikove soproge na drugačno dokazno oceno ne bi mogla vplivati glede na njen objektiven interes, da tožnik v postopku zmaga.

V zvezi s trditvami o zavajajočem ravnanju cenilca tožene stranke pa je prvostopenjsko sodišče na podlagi izpovedbe K.K. ugotovilo, da je ta napisal zapisnik o poškodbah vozila v treh izvodih, da je en izvod bil izročen stranki in da je na samem zapisniku (priloga A12 spisa) izrecno z večjimi in poudarjenimi tiskanimi črkami zapisano, da zapisnik in obračun popravil ni delovni nalog niti naročilnica in zavarovatelja ne obvezuje za izplačilo škode. Zapisnik je tožnik podpisal, na prvi strani zapisnika pa je, kot je to opozorilo prvostopenjsko sodišče, tudi s poudarjenim tiskom zapisano opozorilo "obrnite". Cenilec je tudi prepričljivo pojasnil, da njegova ocena potrebnega obsega popravil ni dokončna in odločujoča za izplačilo škode. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je analitična in celovita, sodišče je dokaze ocenilo tako vsakega posebej kot v njihovi medsebojni povezavi, dejanski zaključki pa so logični in prepričljivi. Pritožba zato ni uspela pritožbenemu sodišču vzbuditi dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in v pravilnost uporabe materialnega prava. Pritožbo je zato zavrnilo in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane odločbe v okviru razlogov na katere mora po 2.odst. 350.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) paziti po uradni dolžnosti, pomanjkljivosti ni našlo, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP).