Jedro

V postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja je potrebno ugotoviti vse dejanske okoliščine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnika proti odločbi toženi stranke z dne 8.11.1999. Z navedeno odločbo je tožena stranka ugodila pritožbam tožnika (kot investitorja) in D. ter D.G., stranskima udeležencema postopka, in odpravilo odločbo Upravne enote L., Izpostava M.P., Oddelka za okolje, prostor ter premoženjsko-pravne zadeve z dne 30.6.1999, obenem pa odpravilo ter vrnilo v ponovni postopek tudi odločbo Upravne enote L., Izpostave M.P. z dne 10.12.1996. Tožena stranka je navedla, da je bila tožniku dne 10.12.1996 izdana odločba, ki pa je bila na pritožbo stranskih udeležencev nadomeščena z novo odločbo z dne 30.6.1999, s katero je bil zahtevek tožnika za izdajo lokacijskega dovoljenja zavrnjen. Po presoji tožene stranke je bilo dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno (glede lokacijske dokumentacije, glede pravice do razpolaganja, glede uslužnostne poti in poteka posestne meje).

Z razlogi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje razlogom in odločitvi tožene stranke. Odločitev je sprejelo po opravljeni glavni obravnavi. Ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita.

Tožnik v pritožbi ponavlja svoje dosedanje ugovore. Navaja tudi, da je bil kršen postopek, saj mu ni bila dana možnost, da bi se poravnal, pa tudi glavna obravnava in pripravljalni postopek nista bila opravljena. Kršene so bile ustavne določbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče omogoči legalizacijo gradnje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v zadevi odločilo po opravljeni glavni obravnavi. Zato ni utemeljen očitek, da glavna obravnava ni bila opravljena, kakor tudi ne očitek, da se tožnik ni imel možnosti poravnati, ker ni bilo pripravljalnega postopka. Tudi ostali ugovori tožnika nimajo podlage. Ob določeni in izpeljani glavni obravnavi so vsem strankam dane vse možnosti. Tožnik je z legalizacijo spornega objekta že imel lokacijsko dovoljenje, vendar ga je prvostopni organ ob reševanju pritožbe strank z interesom v lastni pristojnosti nadomestil z novo odločbo, s katero je tožnikov zahtevek za izdajo lokacijskega dovoljenja zavrnil, ker je ugotovil več pomanjkljivosti lokacijske dokumentacije in zato naložil tožniku, da poskrbi za njeno dopolnitev, česar pa tožnik ni storil v predpisanem roku. Tožena stranka je s svojo odločbo odločila v korist tožnika, ko je odpravila odločbo, s katero je bila zahteva za izdajo lokacijskega dovoljenja zavrnjena, utemeljeno pa je bila odpravljena tudi odločba z dne 10.12.1996. Tudi pritožbeno sodišče - tako kot sodišče prve stopnje in tožena stranka - meni, da mora za izdajo lokacijskega dovoljenja tožnik odpraviti vse pomanjkljivosti, ki jih ima lokacijska dokumentacija. Če je tožnikov objekt postavljen na sami parcelni meji in je njegovo vzdrževanje možno le z zemljišča strank z interesom, ta pa nasprotujeta in glede na navedbe prvostopnega organa ter glede na navedbe tožnika samega, da je na njegovo škodo premaknjen mejnik, je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka pravilno zaključila, da je dejansko stanje glede parcelne meje med zemljiščem tožnika in stranskim udeležencem nepopolno ugotovljeno. Potrebno je ugotoviti ali tožnikov objekt sega na tuje zemljišče oziroma ali ga je res mogoče vzdrževati le s tujega zemljišča. Pravilni so zato napotki, da bo ugotovljene pomanjkljivosti potrebno odpraviti v ponovljenem postopku.

Glede na navedeno tožnikovi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Zato je vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.