Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da reintegracija tožnika k toženi stranki ni možna. Pri presojanju zaupanja med strankama, ki je bistveni element delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi obsodilno kazensko sodbo zoper tožnika, s katero je bil tožnik zaradi jemanja podkupnine na delovnem mestu obsojen na pogojno kazen 10 mesecev zapora. S tem ni kršena določba 82. člena Kazenskega zakonika o zakonski rehabilitaciji in izbrisu sodbe, ki v 1. odstavku določa, da se z zakonsko rehabilitacijo izbriše obsodba iz kazenske evidence in prenehajo vse njene pravne posledice, obsojenec pa velja za neobsojenega. Za povrnitev zaupanja delodajalca v delavca ne zadostuje zgolj izbris iz kazenske evidence. Dejstvo, da je bil tožnik obsojen za kaznivo dejanje, storjeno na delovnem mestu pri toženi stranki, je tisti bistveni dejavnik, ki je vplival na dokončno porušenje odnosov med strankama in izgubo zaupanja tožene stranke do tožnika kot svojega delavca. Zato je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je pogodbo o zaposlitvi razvezalo (šele) z dnem izdaje prvostopenjske sodbe. Za datum razveze bi moralo uporabiti datum izdaje obsodilne kazenske sodbe zoper tožnika, s katero je bil tožnik obsojen zaradi jemanja podkupnine na delovnem mestu. Zato je pritožbeno sodišče delno spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje tako, da je spremenilo datum prenehanja delovnega razmerja z dnem izdaje kazenske obsodilne sodbe.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se - v I. točki izreka datum 12. 11. 2015 nadomesti z datumom 15. 2. 2011; - v III. a točki zavrne zahtevek za prijavo tožnika v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas po 15. 2. 2011; - III. b točki znesek mesečnega nadomestila plače za mesec februar zmanjša na 1.225,00 EUR bruto in se zavrne zahtevek za obračun mesečnih nadomestil plače za čas po 15. 2. 2011 ter izplačilo ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; - v III. c točki znesek regresa za leto 2011 zmanjša na 57,67 EUR bruto in se zavrne obračun regresa za leto 2011 nad 57,67 EUR bruto do vtoževanih 692,00 EUR bruto ter izplačilo ustreznega neto zneska z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2011 dalje ter vtoževan regres za leta 2013, 2014 in 2015; - v III. d točki zavrne obračun in plačilo prispevkov za dodatno pokojninsko in invalidsko zavarovanje z zapadlostjo vsakega 5. v mesecu s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila na A. d. d., po 15. 2. 2011; - v VI. točki izreka znesek, ki ga je tožena stranka dolžna povrniti tožniku iz naslova stroškov postopka, zmanjša na 8.169,24 EUR.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke in pritožba tožeče stranke zoper izpodbijani del sodbe ter pritožba tožeče stranke zoper dopolnilno sodbo zavrnejo in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje ter izpodbijana dopolnilna sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da tožniku pogodba o zaposlitvi in s tem delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 5. 10. 2007 in traja do vključno 21. 11. 2015, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu od 6. 10. 2007 do vključno 5. 1. 2008 in od 3. 1. 2012 do vključno 3. 1. 2013 (I. točka izreka), višji zahtevek za ugotovitev, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, pa je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku: - vpisati v delovno knjižico delovno dobo za čas od 6. 1. 2008 do 31. 12. 2008 in ga za to obdobje prijaviti v zavarovanje, od 1. 1. 2009 do 2. 1. 2012 in od 4. 1. 2013 do 12. 11. 2015 pa ga prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, medtem ko je zahtevek za prijavo v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za dan 3. 1. 2013 zavrnilo (III.a točka); - mesečno nadomestilo plače za mesece oktober 2007 - september 2015 v bruto mesečnih zneskih, kot izhaja iz III.b točke izreka sodbe, od 1. 10. 2015 dalje pa v višini bruto plače, kot da bi normalno opravljal delo, najmanj pa v bruto znesku, ki je določen za plačilo javnega uslužbenca v nazivu višji svetovalec II (40. plačni razred), zmanjšano za morebitno denarno nadomestilo za brezposelnost, od navedenih mesečnih bruto zneskov obračunati in plačati davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v mesecu za pretekli mesec; - obračunati regres za letni dopust za leta 2008-2011 in 2013-2015 v III. c točki sodbe navedenih bruto zneskih, od teh obračunati in plačati akontacijo dohodnine, tožniku pa plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. za posamezno leto, medtem ko je zavrnilo višji zahtevek iz tega naslova, medtem ko je zavrnilo za 57,70 EUR bruto višji zahtevek in zahtevek za obračun in plačilo prispevkov od bruto regresa; - obračunati in plačati prispevke za dodatno pokojninsko zavarovanje z zapadlostjo 5. v mesecu s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila na A. d. d. za mesece januar 2008 - september 2015 v zneskih, navedenih v III.d točki izrek sodbe; - obračunati in izplačati nagrado ob delovnem jubileju za 30 let delovne dobe v višini 577,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2009 dalje (III.e točka); - obračunati denarno povračilo v višini 17.394,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke, tožniku pa plačati neto znesek z obrestmi, medtem ko je višji znesek za 23.856,60 EUR bruto zavrnilo (IV. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati 58.809,05 EUR in pravdne stroške (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 16.338,48 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje (VI. točka izreka).

2. Tožnik je zoper navedeno sodbo podal pritožbo, pri čemer je v prvem delu pritožbe podal predlog za dopolnilno sodbo v delu primarnega zahtevka, s katerim je zahteval, da ga tožena stranka pozove nazaj na delo. Prvenstveno je predlagal izdajo dopolnilne sodbe, podredno pa se zoper tako odločitev pritožuje in navaja, da ima pravni interes za pritožbo, ker njegov primarni tožbeni zahtevek za reintegracijo ni bil pravnomočno zavrnjen. Uveljavljal je bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje kršilo določilo 182. člena ZPP in storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

3. Dne 26. 1. 2016 je sodišče prve stopnje izdalo dopolnilno sodbo, s katero je navedeno sodbo v II. točki izreka dopolnilo tako, da je zavrnilo zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da ga tožena stranka pozove nazaj na delo in mu omogoči opravljanje dela v nazivu višji svetovalec V. 4. Tožnik se v pritožbi pritožuje zoper I. do IV. točko izreka navedene sodbe. Uveljavlja kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo svoje ocene, da tožnikovo nespoštovanje navodil zakonitega zastopnika tožene stranke šteje kot kršitev dolžnosti upoštevanja delodajalčevih navodil, vendar pa to ne utemeljuje porušenega zaupanja. Sodišče se tudi ni izrecno opredelilo do tega, na kakšen čas veže svojo ugotovitev o nezmožnosti nadaljnjega sodelovanja med strankama, je pa smiselno razumeti, da naj bi te ovire za sodelovanje obstajale v času odločanja. Zato uporabljena kazenska sodba, ki je bila izbrisana, predstavlja kršitev določbe 82. člena KZ-1, saj se tožnik po izbrisu šteje za nekaznovanega, sodba pa nima posledic. Zato izbrisana sodba ne more biti podlaga za sklepanje sodišča o možnem nadaljnjem protipravnem ravnanju tožnika kot javnega uslužbenca. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo in napačno povzelo sklep Okrajnega sodišča v Trbovljah I K 11567/2009, zato gre tudi za kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi moralo zavrniti ugovor tožene stranke proti reintegraciji, ki temelji na tej izbrisani sodbi. Sodišče se ni izreklo o razlogih, ki jih je navajal tožnik in govorijo v prid zahtevku za reintegracijo, prav tako ni tehtalo razlogov za in proti zaposlitvi tožnika, zato je sodba neobrazložena, hkrati pa je bila strankam odvzeta pravica do izjave. Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev o višini denarnega povračila namesto reintegracije. Sodišče pri odmeri ni presojalo okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, v zvezi s katerimi tožnik trdi, da k njim ni prispeval, saj se je v postopku izkazalo, da je tožnik svoje delo opravil strokovno. Sodišče trajanja delovnega razmerja in zaposlitvenih možnosti tožnika ni ocenjevalo v odnosu do okoliščin, ki bi utemeljevale tožbeni zahtevek. Sodišče je ugotovilo le dve od štirih okoliščin, pri čemer jih ni ocenilo, zato je sodba tudi v tem delu neobrazložena. Priznano nadomestilo je očitno neustrezno, kar izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, za kar tožnik navaja primer, opr. št. VIII Ips 217/2014. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da primarnemu tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov.

5. Nadalje se tožnik z drugo pritožbo pritožuje zoper dopolnilno sodbo. Navaja, da izpodbijana dopolnilna sodba ne vsebuje navedb o dejstvih pravdnih strank, prav tako ne dokazov ali predpisov, na katere je sodba oprta. Sklicevanje na obrazložitev sodbe, ki se z izpodbijano dopolnjuje, ne izpolnjuje zahtev po obrazloženosti. Sicer pa tožnik ponavlja pritožbene navedbe iz prve pritožbe v zvezi s tem, zakaj je bila reintegracija neutemeljeno zavrnjena. Predlaga, da pritožbeno sodišče dopolnilno sodbo razveljavi in jo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo zoper celotno I. točko izreka ter zoper ugodilni del III. in IV. točke izreka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči o zadevi ali podredno vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, da odloči skladno s sodbo in sklepom VS RS z dne 13. 7. 2015. Navaja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni obrazložilo in argumentiralo odločitve, da delovno razmerje preneha z 12. 11. 2015. Tožena stranka je kot datum prenehanja delovnega razmerja predlagala dan vročitve odpovedi, ker je bilo že takrat porušeno zaupanje med strankama, datum pravnomočnosti kazenske sodbe oziroma najkasneje datum izdaje prve sodbe sodišča prve stopnje. Ta skrajni rok izhaja tudi iz 118. člena ZDR. Sodišče se tudi ni opredelilo do obstoja kazenske sodbe, izdane zoper tožnika, ter njenih posledic na medsebojno zaupanje. Povzelo je sicer dejstvo, da je bila ta sodba izdana in so bila med strankama nesoglasja že prej, a tega ni povezalo z datumom trajanja delovnega razmerja. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je tožniku prisodilo nadomestila plač in druge prejemke za obdobje 4 let po pravnomočnosti kazenske sodbe. Tudi izjave tožnika kažejo na njegovo nezaupanje do dela tožene stranke, a tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Sodišče ni izrecno ugotovilo, kdaj je bilo razmerje med strankama porušeno. Čeprav v obrazložitvi nakazuje, da bi to lahko bilo na dan pravnomočnosti kazenske sodbe, je razvezalo pogodbo dobra štiri leta kasneje. Ni obrazloženo, zakaj je delovno razmerje trajalo do 12. 11. 2015 in kako je ta čas trajalo zaupanje med strankama. Sodišče se v obrazložitvi sodbe izogiba dejstvu, da je tožnik storil kaznivo dejanje in bil za to obsojen. Stališča zakonitega zastopnika in direktorice tožene stranke ter B.B. so za sodišče nepomembna. Sodišče se tudi ni opredelilo do trditev tožene stranke, da je pogodba o zaposlitvi lahko trajala najdlje do datuma pravnomočne kazenske odločbe in dokazov iz pripravljalne vloge z dne 21. 10. 2015. Obrazložitev je pomanjkljiva in protispisna tudi glede ugotovitvenega dela o trajanju delovnega razmerja. Sodišče ni navedlo, katera dejstva šteje za dokazana. Napačno pa je uporabilo 2. odstavek 118. člena. Tožena stranka je kot pričo predlagala direktorico občinske uprave občine C., D.D., a je sodišče neutemeljeno ni zaslišalo. To zaslišanje bi bistveno pripomoglo k ugotavljanju dejstev, na katere je opozorilo Vrhovno sodišče RS. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Pravnomočna kazenska sodba mora vplivati tudi na prisojeno denarno povračilo. Delavec je sam povzročil pogoje za porušenje odnosov, sodišče pa bi moralo upoštevati tudi druge okoliščine, ki izhajajo iz tožnikove sfere. Sodišče bi moralo upoštevati tudi tožnikovo starost in dejstvo, da je bil vmes dvakrat zaposlen, ter okoliščine v zvezi z zaposlitvama. Po mnenju tožene stranke tožnik ni uspel dokazati, da je zaradi zunanjih dejavnikov ostal brez dela. Tožnik ni upravičen do nadomestila za neizrabljen dopust, saj v navedenem obdobju ni opravljal dela. Stališča sodne prakse je, da neizrabljen letni dopust po izteku prenosnega obdobja preneha. Sodišče bi moralo pri odmeri regresa tudi upoštevati čas, ko je bil tožnik zaposlen pri drugem delodajalcu. Tožena stranka nadalje navaja, da je izpodbijana sodba v I in III.b točki v nasprotju sama s seboj, saj je toženi stranki v III.b točki naloženo, da obračuna tožniku nadomestilo plače za obdobje, ko je delal pri drugem delodajalcu. Tožnikov zahtevek v presežku bi bilo potrebno zavrniti. Sodišče tudi pri izdaji odločitve o regresu in jubilejni nagradi ni upoštevalo časa, ko je bil tožnik zaposlen drugje. Pri odločitvi je sicer upoštevalo prejeta sredstva za čas brezposelnosti, ni pa prikazalo, kako je znesek 25.149,29 EUR bruto upoštevalo v sodbi. Zaupanje med strankama je omajano ne le zaradi kazenskega postopka, temveč zaradi stvari, ki so se odkrile po tožnikovem odhodu. Odločitev glede reintegracije je zato pravilna. Priglaša stroške pritožbe.

7. Tožena stranka v odgovoru na prvo tožnikovo pritožbo navaja, da se strinja z izdajo dopolnilne sodbe skladno z ZPP. Po oceni tožene stranke je sodišče napravilo napačen dejanski in materialno pravni zaključek, saj je neupoštevanje delodajalčevih navodil razlog za prenehanje delovnega razmerja. Določilo Kazenskega zakonika o izbrisu obsodbe ne more vplivati na delovnopravni postopek in institut iz 118. člena ZDR-1. Sodišče je pravilno upoštevalo kazensko sodbo in tožnika ni vrnilo nazaj na delo. Sicer pa pravda teče že deveto leto in tožena stranka nima vpliva na okoliščino, da je bila vmes kazenska sodba že izbrisana. Ne drži, da bi bil tožnik težje zaposljiv, saj je v vmesnem obdobju dobil nekaj zaposlitev. Lahko bi našel službo, če bi jo v resnici želel, saj ni več gospodarske krize, tožnik pa je izobražen in izkušen. Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

8. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožbi tožnika pa nista utemeljeni.

9. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijano dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne tistih kršitev ZPP, ki jih uveljavljajo pritožbe.

10. Prvostopenjsko sodišče ni kršilo načela kontradiktornosti z zavrnitvijo dokaza za zaslišanje D.D. Po določbi 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Skladno z določbo 2. odstavka 287. člena ZPP senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranimi določbami, saj je v izpodbijanem delu sodbe navedlo, katere dokaze je izvedlo in katerih ne, zavrnitev dokazov pa je podrobno in jasno obrazložilo. Posebej je izpostavilo, da ponovno zaslišanje direktorice občinske uprave D.D. ni bilo potrebno, ker je o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ta priča izpovedala že na naroku dne 12. 12. 2013, o tem pa je podrobno izpovedal tudi zakoniti zastopnik tožene stranke. Pritožbeno sodišče se s tako razlago zavrnitve dokaznega predloga za ponovno zaslišanje D.D. strinja in se nanjo v celoti sklicuje. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo tožnikove pravice do izjave s tem, ko se ni opredelilo do posameznih razlogov, ki govorijo v prid reintegraciji in jih je navajal tožnik. Kot izhaja iz nadaljevanja te sodbe, je sodišče prve stopnje izvedlo obširen dokazni postopek in na podlagi dovolj prepričljivih dokazov pravilno zaključilo, da reintegracija tožnika ni možna.

11. V izpodbijanem delu sodbe ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ni nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar je v razlogih sodbe navedeno o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov ter med samimi listinami oz. zapisniki. Sodišče prve stopnje je namreč vse izvedene dokaze, tudi sodbo Okrajnega sodišča v Trbovljah, opr. št. I K 11567/2009, povzelo pravilno in jih tudi upoštevalo pri svoji odločitvi. Očitno neutemeljene so zato pritožbene navedbe tožene stranke, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do obstoja kazenske sodbe, saj pritožba v nadaljevanju navaja, da je sodišče sicer povzelo dejstvo, da je bila taka sodba izdana. Pritožba tožene stranke tudi neutemeljeno navaja, da je izpodbijana sodba v I. in III.b točki v nasprotju sama s seboj, ker ji je naloženo, da tožniku za čas, ko je delal pri drugem delodajalcu, obračuna nadomestilo plače. Sodišče prve stopnje je namreč tožniku za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu prisodilo le razliko med plačo, ki jo je prejemal pri drugem delodajalcu, in plačo, ki bi jo prejemal pri toženi stranki, če bi delal. Sodišče je glede tega dela zahtevka utemeljeno sledilo tožnikovemu izračunu iz priloge A75, na katerega tožena stranka v tem delu nenazadnje niti ni imela pripomb. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi o tem, kakšne mesečne zneske nadomestil plač mora tožena stranka za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, povrniti tožniku, utemeljeno in pravilno upoštevalo tudi prejemke s strani Zavoda za zaposlovanje v skupni višini 25.149,29 EUR bruto in se pri tem sklicevalo na dokumente Zavoda za zaposlovanje v prilogah B17-B19 in A168 (v katerih so navedeni mesečni zneski nadomestila za brezposelnost). Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kako je ta skupni bruto znesek nadomestil upoštevalo v sodbi. Sodišče prve stopnje je tudi sicer svojo odločitev jasno in podrobno obrazložilo, izpodbijani del sodbe in dopolnilna sodba pa vsebujeta razloge o vseh odločilnih dejstvih. Tudi o tem, zakaj so med strankama odnosi porušeni v taki meri, da reintegracija ni možna, pri čemer tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi sodišče moralo bolj obrazložiti ugotovitev, da tožnikovo nespoštovanje navodil zakonitega zastopnika tožene stranke šteje kot kršitev dolžnosti upoštevanja navodil, kar pa ne utemeljuje porušenega zaupanja. Pritožnik namreč sam navaja, da sodišče prve stopnje izjave zakonitega zastopnika tožene stranke o tem, da tožnik ni vselej spoštoval njegovih navodil, ni ocenilo kot relevantne za ta postopek.

12. V zadostni meri je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo svojo odločitev, zakaj je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki potrebno razvezati z dnem 12. 11. 2015. Neutemeljene so pritožbene navedbe obeh strank, da se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do tega, kdaj je prišlo do porušenega zaupanja med strankama. Sodišče je namreč ugotavljalo porušene odnose in nemožnost reintegracije v času odločanja o tožnikovem zahtevku in pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem izdaje sodbe v ponovljenem sojenju. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče ni obrazložilo, zakaj je tožniku prisodilo zahtevana nadomestila plač in druge prejemke za čas štirih let po pravnomočnosti kazenske sodbe. Plača in drugi prejemki so sestavni del delovnega razmerja, zato ob ugotovitvi, da je delovno razmerje trajalo do 12. 11. 2015, ni mogoče odločiti drugače kot tako, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati plače in druge prejemke iz delovnega razmerja za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do tega datuma logična posledica. Tožnik se sicer ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, a to v nobenem primeru ne more biti bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Pravilnost odločitve pa pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava, katera sledi v nadaljevanju in posledica katere je spremenjeni datum sodne razveze.

13. Sodišče prve stopnje je podrobno in skladno s 118. členom ZDR-1, kot bo razvidno iz nadaljevanja te sodbe, obrazložilo okoliščine, ki so vplivale na prisojeno denarno povračilo zaradi nezakonite odpovedi. V izpodbijanem delu sodbe zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kot to neutemeljeno navajata stranki v pritožbah. Prav tako pa ta kršitev ni podana v izpodbijani dopolnilni sodbi. To je sodišče izdalo skladno s 325. členom ZPP, ker s sodbo ni odločilo o zahtevku, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in mu omogočiti opravljanje dela v nazivu višji svetovalec. Ta del zahtevka pa je logična posledica odločitve, da se zavrne višji zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, zato se je sodišče prve stopnje v zvezi z razlogi zavrnitve zahtevka v dopolnilni sodbi utemeljeno sklicevalo na sodbo.

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar je delno nepravilno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev delno nepravilna, in sicer v delu glede datuma sodne razveze, zaradi česar je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe delno spremenilo. V preostalem delu (glede nemožnosti reintegracije, višine denarnega povračila v okviru 118. člena ZDR-1 in ostalih denarnih zahtevkov v okviru reparacije) je sodišče prve stopnje svojo odločitev ustrezno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodbe v tem delu in jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP dodaja:

15. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločalo že trikrat. S sodbo, opr. št. Pd 223/2015 z dne 13. 2. 2014 in dopolnilno sodbo z dne 22. 4. 2014, ko je v zadevi odločalo drugič, je kot nezakonita razveljavilo sklep župana z dne 24. 8. 2007 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter sklep Komisije za pritožbe z dne 26. 9. 2007. Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo in mu omogoči opravljanje dela v nazivu višji svetovalec II, ter mu za čas od 6. 1. 2008 do 2. 1. 2012 in od 3. 1. 2013 dalje obračuna in izplača pripadajoča nadomestila plače, regres, prispevek za dodatno pokojninsko zavarovanje, jubilejno nagrado za 30 let delovne dobe ter prizna druge pravice, povezane z delovnim razmerjem. Pritožbeno sodišče je tako odločitev s sodbo Pdp 783/2014 z dne 17. 12. 2014 v večji meri potrdilo, razen v delu odločitve v zvezi z zahtevkom za izplačilo nadomestila za neizkoriščen letni dopust za leta 2008-2011 in leto 2013, katerega je zavrnilo. Vrhovno sodišče RS je s sodbo VIII Ips 61/2015 z dne 13. 7. 2015 potrdilo odločitev prvostopenjskega in pritožbenega sodišča o nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi. Delno pa je ugodilo reviziji tožene stranke in razveljavilo sodbo pritožbenega sodišča in sodbo ter dopolnilno sodbo prvostopenjskega sodišča v delu, ki se nanaša na prisojeno reintegracijo in ugodilen dajatveni del, povezan z njo. Navedlo je, da naj sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju zavzame stališče do konkretno navedenih okoliščin tožene stranke v zvezi s tem, zakaj nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več možno, pri ponovni odločitvi pa naj upošteva, da je datum sodbe sodišča prve stopnje skrajni datum s katerim je mogoče razvezati pogodbo o zaposlitvi. Sodišču prve stopnje je naložilo, naj tožnika pozove k postavitvi vsaj podrednega zahtevka za odškodnino namesto reintegracije.

16. Glede na navedeno se v tem individualnem delovnem sporu presoja, ali je možna reintegracija oziroma kakšno denarno povračilo na podlagi 118. člena ZDR-1 pripada tožniku, če nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni možno. Predmet presoje so tudi zahtevane pravice in dajatve iz delovnega razmerja v okviru reparacije. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je delovno razmerje tožniku pri toženi stranki trajalo do dneva izdaje sodbe v drugem ponovljenem sojenju (12. 11. 2015), s katero je bilo odločeno o tem, da reintegracija ni možna, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu. Tožniku je zato priznalo denarno povračilo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini osmih plač ter mu za čas, ko ni bil zaposlen pri drugih delodajalcih, priznalo nadomestila plač, regres za letni dopust, premije za dodatno pokojninsko zavarovanje ter nagrado ob delovnem jubileju za 30 let delovne dobe.

17. Sodišče prve stopnje je navedlo dovolj prepričljivih dokazov in pravilno zaključilo, da reintegracija tožnika ni možna. Pritožba tožnika neutemeljeno navaja, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do posameznih razlogov, ki govorijo v prid reintegraciji in jih je navajal tožnik. Pri presojanju zaupanja med strankama, ki je bistveni element delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi obsodilno kazensko sodbo zoper tožnika, s katero je bil zaradi jemanja podkupnine na delovnem mestu, obsojen na pogojno kazen 10 mesecev zapora. Niso utemeljene pritožbene navedbe tožnika, da je bila s tem kršena določba 82. člena Kazenskega zakonika o zakonski rehabilitaciji in izbrisu sodbe, ki v 1. odstavku določa, da se z zakonsko rehabilitacijo izbriše obsodba iz kazenske evidence in prenehajo vse njene pravne posledice, obsojenec pa velja za neobsojenega. Pritožbeno sodišče se strinja z navedbo sodišča prve stopnje, da za povrnitev zaupanja delodajalca v delavca ne zadostuje zgolj izbris iz kazenske evidence. Še več, dejstvo, da je bil tožnik obsojen za kaznivo dejanje, storjeno na delovnem mestu pri toženi stranki, je po oceni pritožbenega sodišča tisti bistven dejavnik, ki je vplival na dokončno porušenje odnosov med strankama in izgubo zaupanja tožene stranke do tožnika kot svojega delavca. Zato je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je pogodbo o zaposlitvi razvezalo (šele) z dnem izdaje sodbe, t.j. 12. 11. 2015. Glede na vse navedeno je potrebno za datum sodne razveze moralo uporabiti datum 15. 2. 2011, ko je bila izdana obsodilna kazenska sodbo zoper tožnika, s katero je bil zaradi jemanja podkupnine na delovnem mestu.

18. Sodišče prve stopnje je sicer pri tem pravilno upoštevalo določbo 1. odstavka 118. člena ZDR-1, da se lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, v primeru če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo ugotoviti trajanje delovnega razmerja najdlje do datuma sodbe sodišča prve stopnje v prvem (in ne v ponovljenem) sojenju. Kot se je v podobnih primerih že večkrat izreklo Vrhovno sodišče RS, razveljavljene sodbe nimajo pravnih učinkov (npr. VIII Ips 220/2014, VIII Ips 148/2015, ...), zato bi se lahko za datum sodne razveze v smislu 118. člena ZDR-1 vzelo le dan izdaje tiste sodbe, s katero je bila v ponovljenem sojenju reintegracija zavrnjena. Vrhovno sodišče RS je v obrazložitvi svoje odločitve opr. št. VIII Ips 61/2015 z dne 13. 7. 2015 (s katero je potrdilo odločitev prvostopenjskega in pritožbenega sodišča o nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi, delno pa razveljavilo sodbe prvostopenjskega in pritožbenega sodišča v delu, ki se nanaša na prisojeno reintegracijo in ugodilen dajatveni del, povezan z njo) med drugim navedlo, da naj sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju upošteva, da je datum sodbe sodišča prve stopnje skrajni datum s katerim je mogoče razvezati pogodbo o zaposlitvi, in da lahko na drugačen datum vplivajo različne druge okoliščine. Pritožba tožene stranke se skladno s tem utemeljeno zavzema, da bi bil lahko datum izdaje obsodilne kazenske sodbe tisti datum, s katerim naj sodišče razveže pogodbo o zaposlitvi. Kot navedeno, se je z dnem izdaje te sodbe dokončno porušilo zaupanje delodajalca v tožnika, zaradi česar nadaljevanje delovnega razmerja od tega trenutka ne bi bilo več možno. Tožnik je bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja jemanja podkupnine na delovnem mestu, kar je zagotovo dejstvo, ki opravičuje uporabo instituta prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča skladno s 1. odstavkom 118. člena ZDR-1. Navedeno bi bilo sicer lahko tudi razlog za izredno odpoved delavcu, če bi delovno razmerje v času, ko se je tožena stranka seznanila z vsemi okoliščinami dejanja (obtožni predlog v zvezi s to zadevo je bil vložen 27. 10. 2009), še obstajalo, tako pa je tožniku dne 24. 8. 2007 podala izredno odpoved iz drugih razlogov.

19. V primeru sodne razveze sodišče skladno z 2. odstavkom 118. člena ZDR-1 določi višino denarnega povračila glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo vse kriterije, ki vplivajo na odmero po 118. členu ZDR-1, pri čemer pa so okoliščine, ki so privedle do nezakonite odpovedi, razvidne iz preostalega dela obrazložitve navedene sodbe, prav tako tudi pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas prenehanja delovnega razmerja. Kot je navedlo Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 217/2014, na katero se v pritožbi sklicuje tožnik, se denarno povračilo prisodi zaradi tega, ker ne pride do reintegracije delavca, izguba zaposlitve, iskanje nove zaposlitve in začasne rešitve pa za delavca nedvomno pomenijo določene neprijetnosti in škodo. Sodišče prve stopnje je te relevantne okoliščine oziroma kriterije v okviru 118. člena ZDR-1 pravilno ocenilo in tožniku prisodilo primerno denarno povračilo v višini 8 plač, višji zahtevek pa zavrnilo. Tožnik se v pritožbi neuspešno sklicuje na zgoraj navedeni primer VS RS, saj je za prisojo primernega denarnega povračila v vsakem konkretnem primeru potrebno skrbno pretehtati okoliščine iz 118. člena ZDR-1, pri čemer ni mogoče golo primerjati prisojenih zneskov med posameznimi primeri.

20. Pritožba tožene stranke brezpredmetno navaja, da bi sodišče prve stopnje pri odmeri regresa moralo upoštevati čas tožnikove zaposlitve pri drugem delodajalcu. Tožnik je bil pri drugem delodajalcu zaposlen v času od 6. 10. 2007 do 5. 1. 2008 in v času od 3. 1. 2012 - 3. 1. 2013. Tožnik je tekom postopka umaknil zahtevek za plačilo regresa za leto 2012, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku iz naslova regresa za leta 2008-2011 in leta 2013-2015 (pri čemer je tožniku za leto 2015 prisodilo le 288,30 EUR namesto zahtevanih 346,00 EUR). Delavec skladno s 161. členom ZDR pridobi pravico do celotnega letnega dopusta, ko mu preteče čas nepretrganega delovnega razmerja, ki ne sme biti daljši od šestih mesecev. Glede na navedeno je tožnik v letu 2008 (v katerem je le 5 dni delal pri drugem delodajalcu) in letu 2013 (v katerem je 3 dni delal pri drugem delodajalcu) pridobil pravico do celotnega regresa za letni dopust, zato dnevi, ko je delal pri drugem delodajalcu, na višino prisojenega regresa ne morejo vplivati. Nerelevantne za predmetni spor pa so pritožbene navedbe tožene stranke o izplačilu nadomestila za neizrabljen letni dopust tožniku, saj sodišče o tem zahtevku v ponovljenem sojenju ni odločalo.

21. Ker so torej uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, delno podani, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo ter na podlagi 5. alineje 358. člena ter 1. odstavka 351. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sodbe v I. točki izreka tako, da je delovno razmerje tožniku pri toženi stranki prenehalo dne 15. 2. 2011. Glede na spremenjen datum razveze (datum 12. 11. 2015 se nadomesti z datumom 15. 2. 2011), je potrebno izpodbijani del sodbe delno spremeniti tudi v III. točki v zvezi z zahtevki za čas po 15. 2. 2011. Tožena stranka je dolžna za tožnika vpisati v delovno knjižico delovno dobo od vključno 6. 1. 2008 do vključno 31. 12. 2008 in ga za to obdobje prijaviti v zavarovanje, od dne 1. 1. 2009 do vključno 15. 2. 2011 pa tožnika prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ. Višji zahtevek (prijava tožnika v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ po 15. 2. 2011) se zavrne. Tožnik je do 15. 2. 2011 upravičen tudi do nadomestil plače, in sicer do vključno meseca januarja 2011 kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, medtem ko se znesek za mesec februar glede na datum prenehanja delovnega razmerja (15. 2. 2011) spremeni na 1.225,00 EUR bruto. Višji zahtevek iz tega naslova (za čas po 15. 2. 2011 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa se zavrne. Delno je potrebno spremeniti tudi odločitev o regresu, ki tožniku pripada za leta 2008, 2009 in 2010, kakor izhaja iz prvostopenjske sodbe, za leto 2011 pa tožniku pripada le sorazmerni del regresa. Glede na 131. člen ZDR, po katerem ima delavec pravico le do sorazmernega dela regresa, je tožnik za leto 2011 upravičen do 57,67 EUR regresa bruto za letni dopust, tožena stranka pa je od tega zneska dolžna obračunati in plačati akontacijo dohodnine ter tožniku plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2011 dalje. Presežek regresa za leto 2011 (do vtoževanih 692,00 EUR bruto z zakonitimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 5.5.2011 dalje) ter regres za leta 2013, 2014 in 2015 se zavrne. Delno pa se spremeni tudi odločitev v zvezi z obračunom in plačili prispevkov za dodatno pokojninsko in invalidsko zavarovanje z zapadlostjo vsakega 5. v mesecu s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila na A. d.d., ki tožniku pripadajo za čas do 15. 2. 2011, torej do vključno meseca februarja 2011. Zahtevki iz tega naslova od meseca marca 2011 dalje pa se zavrnejo.

22. Glede na navedeno se spremeni tudi odločitev o stroških postopka tožnika v VI. točki izreka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnik glede na spremenjen datum prenehanja delovnega razmerja uspel s 50 % svojega zahtevka, zato je glede na izračun prvostopenjskega sodišča upravičen do stroškov postopka v višini 8.169,24 EUR.

23. V ostalem delu je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP ob ugotovitvi, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in pritožbeni razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, zavrnilo pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnika ter v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani del sodbe in dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje.

24. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbama zoper sodbo in dopolnilno sodbo ni uspel, zato sam krije pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka pa kljub delnemu uspehu s pritožbo sama krije stroške pritožbe zoper sodbo in stroške odgovora na pritožbo tožnika skladno z določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004).