Jedro

Dokazno breme, da mu je bila uporaba nepremičnine preprečena in to zaradi ravnanj toženke, je bilo na strani tožnika, kar je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo in zaključilo, da je tožnik svojemu dokaznemu bremenu zadostil in izkazal zatrjevana dejstva, toženki pa kaj drugega ni uspelo dokazati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter sklep (I. točka izreka) in sodba v ugodilnem delu (II. točka izreka) potrdita.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo (sklepom in vmesno sodbo)1 je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka); razsodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen glede uporabnine za čas od 10. 6. 2008 dalje (II. točka izreka), zavrnilo pa tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati 616,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od vložitve tožbe dne 7. 6. 2013 do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper odločitvi v I. in II. točki izreka je toženka vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da spremembe tožbe ne dovoli, tožbeni zahtevek pa v celoti zavrne, s stroškovno posledico, podredno pa odločitev v izpodbijanem delu razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred drugim sodnikom. Navaja, da je sodišče prve stopnje glavno obravnavo zaključilo že dne 4. 11. 2015 z namenom izdaje vmesne sodbe, ki pa je ni izdalo. Po 11-tih mesecih je toženka prejela antidatiran sklep sodišča z dne 5. 1. 2016 o dopolnitvi naloge sodni izvedenki H. ter dopis sodišča z dne 12. 8. 2016, v katerem obvešča pravdni stranki o potrebnosti dopolnitve izvedenskega mnenja. Da je sklep z dne 5. 1. 2016 antidatiran, je sklepati že na podlagi dejstva, da je izvedenka H. takoj po pozivu sodišča prevzela spis z dne 19. 8. 2016 in znotraj dodeljenega roka pravočasno izdelala dopolnitev dne 6. 9. 2016. Pri tem pa sodišče ni izdalo sklepa o otvoritvi glavne obravnave (292. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Dne 10. 5. 2017 se je sodišče ponovno odločilo za izdajo vmesne sodbe. Narok je bil zvočno sneman, prepis zvočnega posnetka pa je toženka prejela šele dne 15. 9. 2017, čeprav bi moral biti prepis izdelan v treh dneh (ZPP-D) oziroma v petih dneh (ZPP-E). Tudi sodna odločba je bila izdelana z zamudo, več kot šestdeset dni. Sodišče je datiralo sodno odločbo na dan 30. 11. 2017, kot da je šlo za pridržano sodbo, čemur pa ni tako. Ob upoštevanju vseh zakonskih rokov (tudi glede prepisa zvočnega posnetka), bi morala biti sodba izdana najkasneje 16. 6. 2017. Sodišče je tako kršilo pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, čemur bi morala slediti posledica. V primeru razveljavitve izpodbijane odločbe zato toženka predlaga, da se zadeva dodeli drugemu sodniku. Odločitev sodišča, da s sklepom dovoli spremembo tožbe, je preuranjena, pa tudi procesno napačna. S tem, ko je sodišče kljub nasprotovanju toženke, dovolilo spremembo tožbe in združilo obravnavanje tožbenega zahtevka po temelju, bi izpodbijani sklep, če bi postal pravnomočen, pomenil dejansko odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka po podlagi. Lahko pride do procesne situacije, da bo sodišče v nadaljevanju postopka pri odločanju tako o temelju kot o višini tožbenega zahtevka, zavrnilo zahtevek ali pa tožbo zavrglo, sklep o spremembi tožbe pa bi bil pravnomočen. Izpodbijani sklep posega tudi v odločitev o višini tožbenega zahtevka. Sicer pa sodišče svoje odločitve ni obrazložilo. Sodišče bi moralo zaslišati predlagano pričo P. O. Dokazni predlog je bil dovolj substanciran v pripravljalni vlogi z dne 21. 10. 2014. Priča bi pojasnila, kakšno je bilo stanje spornega zemljišča v času nakupa in kdo je takšno stanje povzročil in ga vzdrževal, glede na to, da toženka vseskozi trdi, da na zemljišče ni postavila ali nanosila ničesar, negativnih dejstev pa ne more dokazovati. Sodišče lahko dokazni predlog zavrne le, če ima za to sprejemljive (ustavno dopustne) razloge, ki pa jih v konkretnem primeru nima. Sodišče je brez utemeljenega razloga zavrnilo tudi dokazni predlog z ogledom. Razlika je, če ogled opravi sodišče samo ali le sodni izvedenec. Procesno nedopustno je sodišče s sklepom z dne 5. 1. 2016 naložilo izvedenki H., da dopolni izvedensko mnenje glede na predložene fotografije tožnika v povezavi z izvedenskim mnenjem V. M. z dne 30. 6. 2016. Sodišče dokaza z navedenim izvedenskim mnenjem sploh ni izvedlo. Tožnik ga tudi ni priložil, k pripravljalnemu spisu z dne 24. 9. 2014 je priložil le prvo stran tega mnenja, pa tudi zadnjo, kjer naj bi bili fotografiji M., ki jih sodišče označi kot "prilogo A15, junij 2012". Nikakor ni mogoče napraviti zaključka, da fotografiji nosita datum "junij 2012", saj fotografiji z datumom nastanka nista opremljeni. Tudi ni jasno, ali je fotografiji res posnela izvedenka M. Da jih je, je sodišče lahko ugotovilo le s celotnim izvedenskim mnenjem, ki pa ni bilo predloženo in s katerim toženka ni bila seznanjena. To pa pomeni, da je sodišče samo zbiralo procesno gradivo, svojo odločitev pa sprejelo na podlagi dokaza, ki sploh ni bil predlagan. Z vsem navedenim je sodišče prve stopnje zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, absolutne bistvene, kakor tudi relativne bistvene kršitve. Sodišče se je zgrešeno ukvarjalo z izpolnitvijo obveznosti toženke po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 2659/2007 z dne 26. 8. 2008, s katero je bilo toženki naloženo, da tožniku (in A. I. P.) izroči v izključno posest prazno svojih stvari in oseb jugozahodni del parcele št. 2010/66 v izmeri 500 m2 k. o. X. Tožnik je vložil izvršbo na podlagi citirane pravnomočne sodbe, vendar je bil izvršilni postopek ustavljen. Ta izpolnitvena nedenarna obveznost je temeljila na stvarnopravni podlagi, vtoževani tožbeni zahtevek iz naslova plačila uporabnine pa temelji na obligacijskopravni podlagi. V predhodnih postopkih je bila navedena nepremičnina že razdružena na podlagi sodne poravnave N 253/2001 z dne 17. 6. 2004 tako, da tožnik (in A. I. P.) prejme v izključno last jugozahodni del parcele št. 2010/66 v izmeri 500 m2. Tožniku mora torej po delitvi nepremičnine biti zagotovljena površina 500 m2, nič več in nič manj, med drugim pa mora biti toženki zagotovljen pas ob jugozahodnem robu hiše v širini 1 meter. Ne gre za absurdnost oddaljenosti 1 m mejne črte od stavbe, s čimer se sodišče ne bo ukvarjalo, kot to zapiše. Odločilno je, ali tožnik celotnega dodeljenega mu dela proti svoji volji ni mogel uporabljati, ker mu toženka tega ni dovolila ali mu je to preprečila. Dokazna ocena ne pripelje do takšnega zaključka. Tožnik je v izpovedbi pojasnil, da nepremičnine ni mogel uporabljati, ker ni bila odmerjena zaradi nesodelovanja toženke, kar pa ni pravno upošteven razlog za vtoževanje uporabnine. Izpovedba tožnika in njegovega brata, da sta kontejnerja in parkirani avtomobil ter stvari na parceli, tožniku v celoti preprečevali dostop in s tem uporabo zemljišča, ne zdrži resne kritične presoje. Ostali dokazi tega ne potrjujejo. Izvedenka H. je na naroku 10. 5. 2017 pojasnila, da bi tožnik, glede na stanje na terenu v času ogleda dne 5. 6. 2015 in glede na dokumentacijo v spisu, zemljišče lahko uporabljal, vendar bi moral prej očistiti parcelo in preprečiti, da bi ljudje nanjo navažali odpadke. Tožnik in njegov brat sta v izpovedbi govorila o tem, da naj bi oni postavili prepreke in nista znala natančno pojasniti kateri oni naj bi to bili, pri čemer pa bi moral tožnik konkretno dokazati, da je bila to prav toženka. Izpovedbi priče V. sodišče neargumentirano in nerazumljivo odreka verodostojnost. Prepričljivo je pojasnil, da je gradbeni kontejner v fazi adaptacije hiše V. 57 postavil izvajalec, ki je šel nato v stečaj, po izvedenih meritvah v letu 2005 je priča kontejner prestavila na toženkin svet. Ostale stvari pa na parcelo nista postavila ali nanosila niti toženka niti priča V. (njen partner). Priča V. tudi ni izpovedal ničesar takšnega, kar se ne bi skladalo z izpovedbo H. Sodišče napačno prevali dokazno breme pravnega standarda "preprečevanja uporabe nepremičnine" na toženko. Očitek toženki, da ni dokazala, da kakšnega od predmetov ni mogoče šteti kot njenega, sodišče ni razumno utemeljilo. Trditveno in dokazno breme je bilo na tožniku, toženka negativnih dejstev tudi ne more dokazovati. Geodetinja H. pri izdelavi svojega mnenja ni v celoti sledila vsebini sodne poravnave za dne 17. 6. 2004, temveč je na skici z dne 12. 6. 2015 zarisala navidezno mejo z odmikom od jugozahodnega roba hiše V. v širini 1,64 m ne pa 1 m. Če bi bil odmik od hiše zgolj 1 m, bi se od jugozahodnega vogala hiše, ki je bližje cesti V., razmejitvena črta kotno lomila in bi morala točka B potekati v lomu nižje, ne pa tako kot poteka po skici. Nerazčiščeno je ostalo dejansko stanje o toženkinem zatrjevanju, da tožnik nepremičnine nikoli ni uporabljal niti je ni začel uporabljati, pa tudi sicer ni postavil trditev o prikrajšanju.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi dne 4. 11. 2015 odločilo, da bo izdalo vmesno sodbo, da bo torej odločilo samo o podlagi tožbenega zahtevka. S tem glavna obravnava še ni bila zaključena, zato ni bilo ovire, da jo sodišče prve stopnje nadaljuje, brez izdaje posebnega sklepa o otvoritvi glavne obravnave (292. člen ZPP). Kako naj bi zamude rokov (pri izdelavi prepisa zvočnega posnetka in izdelavi sodbe) in morebiten napačen zapis datuma na sklepu, s katerim je sodišče izvedenki naložilo dopolnitev mnenja, vplivali na pravilnost in zakonitost odločitve, pritožba ne pove, zato so te pritožbene navedbe že iz tega razloga neupoštevne (prvi odstavek 339. člena ZPP).

6. Tožba temelji na pravnem temelju neupravičene obogatitve (190., 198. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Prvotno je tožnik vtoževal plačilo uporabnine za čas od 1. 4. 2008 do vložitve tožbe 7. 6. 2013. Ob trditvah, da mu toženka še vedno preprečuje uporabo nepremičnine, je z vlogo z dne 24. 9. 2014 tožbeni zahtevek razširil na plačilo uporabnine še do vključno 31. 12. 2013. Gre za priviligirano spremembo tožbe, saj je tožnik povečal zahtevek iz naslova uporabnine le za obdobje po vložitvi tožbe za isto nepremičnino. V takšnem primeru pa privolitev tožene stranke v spremembo tožbe ni potrebna, sodišče pa takšno spremembo mora dovoliti (186. člen ZPP).

7. Tožnik tako zahteva plačilo uporabnine za čas od 1. 4. 2008 do 31. 12. 2013. Glede tega obdobja je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo (kot bo to razvidno iz nadaljevanja), da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen (pri čemer je sporna tudi njegova višina) in na podlagi 315. člena ZPP izdalo vmesno sodbo.

8. Sodišče prve stopnje je obrazloženo pojasnilo, zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče P. O. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno, da je bil dokazni predlog premalo substanciran, niti ni razvidno na katera odločilna dejstva naj bi se njegova izpovedba nanašala. Toženka je njegovo zaslišanje predlagala, ker naj bi "znal pojasniti glede ruševine na zemljišču, ki jo je tudi sam neuspešno poskusil kupiti", pri čemer toženka ruševine podrobneje ne opredeli, niti ne pojasni, kje na parceli naj bi se nahajala, niti, zakaj bi bilo to dejstvo pomembno, kot vse upravičeno ugotavlja sodišče prve stopnje. Kot rečeno se tožbeni zahtevek nanaša na obdobje od avgusta 2008 do decembra 2013. Pravno pomembno je tako stanje nepremičnine v tem obdobju in ne danes, zato sodišče, tudi upoštevaje trditveno podlago, z ogledom ne bi moglo ugotoviti pravno relevantnih dejstev. Svoje zaključke je upravičeno utemeljevalo tudi na podlagi fotografij iz spornega obdobja v zvezi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izvedbo obeh dokazov je tako sodišče prve stopnje pravilno in zakonito, tudi obrazloženo, zavrnilo.

9. S pripravljalno vlogo z dne 24. 9. 2014 (list. št. 35) je tožnik kot dokaz predložil prvo in zadnjo stran izvedenskega mnenja izvedenke V. M. z dne 30. 6. 2012, z dvema fotografijama (priloga A15), glede katerih je trdil, da jih je posnela izvedenka v času izdelave mnenja. Trditve, da gre za fotografije iz sredine leta 2012 toženka ni nikoli prerekala.2 Te trditve tožniku zato ni bilo potrebno posebej dokazovati, sodišče prve stopnje pa je fotografiji upravičeno umestilo v sredino leta 2012. Pritožbene trditve, da je za takšen zaključek moralo vpogledati v celotno izvedensko mnenje izvedenke M. (s katerim toženka ni bila seznanjena), so zato ostale nedokazane niti iz podatkov spisa kaj takšnega ne izhaja.

10. S sodno poravnavo sklenjeno pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani N 253/2001 z dne 17. 6. 2004 sta se sedanji pravdni stranki dogovorili, da se solastna nepremičnina razdruži tako, da postane tožnik izključni lastnik dela parcele št. 2010/66 k. o. X do izmere 500 m2. Tožnik trdi, da mu toženka ves čas od sklenitve sodne poravnave preprečuje uporabo njegovega dela nepremičnine. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 2659/2007 z dne 26. 8. 2008 je bilo razsojeno, da mu je toženka ta del nepremičnine dolžna izročiti v izključno posest prazne svojih stvari in oseb. Za dosego izvršitve sodbe je tožnik sprožil tudi izvršilni postopek, ki pa je bil s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani In 672/2009 z dne 4. 11. 2014 ustavljen, ker tožnik (tam upnik) ni zmogel plačila varščine v višini 7.000,00 EUR za opravo nadomestnega dejanja.

11. Tožnik je torej trdil, da mu toženka preprečuje uporabo njegove nepremičnine, zaradi česar je njegovo premoženje prikrajšano, toženka pa je bila obogatena (tožba, navedbe na prvem naroku dne 12. 11. 2014), zato ne držijo pritožbene trditve, da tožnik svojega prikrajšanja sploh ni zatrjeval. Tudi ne drži, da je toženki kot preprečitveno dejanje očital (le) nesodelovanje pri parcelaciji zemljišča. Trdil je, da nepremičnine ne more uporabljati, ker je toženka na zemljišče postavila različne predmete, konkretno dva večja bivalna kontejnerja, mnogo odpadnega materiala, večje skale, dostop pa ovira tudi s parkiranjem avtomobila na spornem zemljišču (pripravljalna vloga z dne 24. 9. 2014, list. št. 36). Neutemeljeno pritožnica tudi zatrjuje, da tožnik svoje nepremičnine nikoli ni niti poskusil uporabljati, glede na to, da je svoje pravice (pravilno) uveljavljal po pravni poti – z vložitvijo tožbe na izročitev stvari, ki ji je sledil celo izvršilni postopek.

12. Dokazno breme, da mu je bila uporaba nepremičnine preprečena in to zaradi ravnanj toženke, je bilo na strani tožnika, kar je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo in zaključilo, da je tožnik svojemu dokaznemu bremenu zadostil in izkazal zatrjevana dejstva, toženki pa kaj drugega ni uspelo dokazati. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je toženka v vtoževanem obdobju tožniku onemogočila uporabo njegove nepremičnine. Pri tem se je sodišče prve stopnje upravičeno sklicevalo tudi na fotografiji izvedenke M. iz leta 2012, ki jasno kaže na zasedenost tožnikovega zemljišča s kontejnerjema, ki ju je nesporno postavila toženka oziroma izvajalci adaptacije hiše, ki so delali v njeno korist, iz ostalih fotografij, ki jih izpostavi sodišče prve stopnje, pa je vidna tudi postavitev osebnega vozila toženke (ali njenega partnerja) na način, ki tudi preprečuje dostop na zemljišče. Toženkin partner je sicer trdil, da je bil kontejner umaknjen že v letu 2005 oziroma najkasneje leta 2010, kar pa ne more držati, če sta oba, v pretežni meri na zemljišču tožnika, še vedno na posnetku iz leta 2012, kot to upravičeno izpostavlja sodišče prve stopnje. Glede na navedene ugotovitve se pokažeta tudi izpovedbi tožnika in njegovega brata3 kot dovolj prepričljivi, izpovedba priče V. pa najmanj v tem delu kot neprepričljiva, kot jih oceni tudi sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče sprejema tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje, da najmanj del odpadnega materiala na spornem zemljišču izhaja iz toženkine sfere, ob dejstvu, da je na sosednjem zemljišču adaptirala staro hišo, upoštevaje tudi sodbo iz leta 2008, ki ji nalaga izročitev spornega zemljišča v izključno posest tožniku prazno njenih stvari in oseb in potek izvršilnega postopka. Izpovedba geodetinje H., da bi tožnik glede na stanje ogleda 5. 6. 2015 zemljišče lahko uporabljal, če bi ga prej očistil, dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more izpodbiti, že iz razloga, ker je sodišče prve stopnje ugotavljalo stanje v obdobju od leta 2008 do leta 2013. Glede pritožbenih trditev o napačnem zarisu meje na skici izvedenke H. z dne 12. 6. 2015, pritožbeno sodišče sprejema razlogo sodišča prve stopnje, da iz sodne poravnave (priloga A2) izhaja meja v ravni liniji4, dogovor o odmiku meje ob JZ hiše v širini 1 meter pa dogovor o minimalnem zagotovljenem odmiku meje, ne pa zagotovitev maksimalnega odmika in prepoved odmika 1,65 m. 13. Po povedanem je torej sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bil tožnik pri uporabi svojega zemljišča oviran in s tem prikrajšan, toženka pa obogatena ter pravilno in zakonito razsodilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP). V kakšni višini je bil tožnik prikrajšan, pa bo sodišče ugotavljalo v nadaljevanju postopka.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1 Pri čemer je sodišče prve stopnje svojo odločitev v celoti poimenovalo vmesna sodba. 2 Na prvem naroku dne 12. 11. 2014 je v zvezi s kontejnerjema, ki sta na fotografijah, le trdila, da sta vseskozi stala na zemljišču, ki je po sodni poravnavi pripadlo toženki. 3 tudi o preprečitvi dostopa še v letu 2013 4 "v ravni liniji od parc. št. 2010/40 in 2010/41"