Jedro

Sporna parcela je bila kljub dostopni poti do stanovanjske hiše na dan uveljavitve ZSKZ v vseh družbenih planih opredeljena kot kmetijsko zemljišče. Zato je postala last države. Toženka v postopku na prvi stopnji ni zmogla trditvenega bremena o morebitnem drugačnem statusu parcele, zato manjkajočih trditev na pritožbeni stopnji (brez ustreznega opravičila) ni mogla dopolnjevati, še manj pa to sme na revizijski stopnji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je zatrjevala, da je na podlagi 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (ZSKZ) postala lastnica devetnajstih parcel v vl. št. ... k. o. ..., ker gre za kmetijska zemljišča, kot izhaja tudi iz zemljiškoknjižnih podatkov. Sodišče prve stopnje je njenemu tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo, za petnajst parcel (med njimi tudi za parc. št. 6047 k. o. ...) ugotovilo, da so last tožnice (države) in toženki (občini) naložilo izstavitev ustrezne listine za vknjižbo v zemljiško knjigo. Za štiri parcele je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi delno ugodilo, zavrnilni del sodbe glede dveh parcel razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, glede še dveh parcel pa je njeno pritožbo zavrnilo in v tem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo. Toženkino pritožbo proti prisodilnemu delu prvostopenjske sodbe za parc. št. 6047 k. o. ... je zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi izpodbija odločitev o zavrnitvi njene pritožbe, uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in iz prvega odstavka 339. člena ZPP, obe s strani pritožbenega sodišča, ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa tako spremembo prvostopenjske sodbe, da se tožbeni zahtevek zavrne tudi za parc. št. 6047 k. o. ... Opozarja na svoje pritožbene trditve, da je na naroku predložila lokacijsko informacijo, iz katere izhaja, da je sporna parcela opredeljena kot njiva v izmeri 2.179 m2, vendar pa na delu te parcele „v dolžini cca 80 m2“ poteka javna pot do stanovanjske hiše ... in je ta pot tudi kategorizirana z občinskim odlokom. Zato v naravi del sporne parcele kot grajana cesta oziroma pot predstavlja zazidano stavbno zemljišče, ki je bilo zajeto v dolgoročnem in srednjeročnih občinskih družbenih planih ter je bilo na dan 10. 3. 1993 družbena lastnina v uporabi občine. V celoti so torej izpolnjeni pogoj za prenos lastninske pravice na občino. V nadaljevanju toženka graja tisti del razlogov pritožbenega sodišča, ki omenjajo odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-224/00, saj je bil 85. člen Zakona o javnih cestah (ZJC) razveljavljen zato, ker je omogočal vpis javnega dobra tudi na zemljiščih, ki so bila v zasebni lastnini, na njih pa je bila zgrajena cesta. V tej zadevi obravnavana sporna parcela ni bila v zasebni lastnini. Toženka še opozarja, da so javne ceste oziroma poti javno dobro in meni, da je del sporne parcele na podlagi drugega odstavka 3. člena ZJC postal last občine. Na koncu zaključuje, da tožnica ne bi smela uspeti s tožbenim zahtevkom za prenos lastninske pravice za celotno sporno parcelo, ker je 80 m2 zemljišča opredeljenega kot javna pot, saj v postopku ni predlagala parcelizacije.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi v skladu s 371. členom ZPP v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (besedilo pred uveljavitvijo novele ZPP-D, katere uporaba v tej zadevi glede na datum prvostopenjske sodbe ne pride v poštev). Zato mora revident uveljavljane procesne kršitve navesti opredeljeno, vsebinsko napolnjeno in jasno. Samo navedba zakonskih določb ne zadostuje, kot tudi ne taka vsebinska napolnitev, ki ni razumljiva (prvi in drugi odstavek obrazložitve revizije, da naj pritožbeno sodišče ne bi postopalo po 350. členu ZPP in da se ni ukvarjalo z vprašanjem uporabe 377. člena ZPP).

7. Toženka sama v reviziji omeni, da je bila njena pritožba res skromna. Ne samo skromne, ampak predvsem nezadostne pa so bile tudi njene trditve v postopku na prvi stopnji. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ni zmogla trditvenega in posledično tudi dokaznega bremena, ki ga vsaki od pravdnih strank nalaga 212. člen ZPP. O revizijsko sporni parc. št. 6047 k. o. ... je v odgovoru na tožbo navedla samo, da po njej v dolžini cca 80 m poteka dostopna pot do stanovanjske hiše ... in je zato pozidano zemljišče, v vlogi z 18. 11. 2004 ni o tej parceli navedla ničesar, na prvem (in edinem) naroku pa tudi ne, saj je lokacijsko informacijo, na katero je opozorila kasneje v pritožbi, predložila sodišču zaradi dokazovanja utemeljenosti novega ugovora glede še dveh drugih parcel. Prvostopenjsko sodišče je zato utemeljeno v razlogih svoje sodbe opozorilo, da toženka glede revizijsko sporne parcele ne zatrjuje nobenih sprememb v družbenih planih in prostorsko izvedbenih načrtih, po teh aktih pa je bila sporna parcela uvrščena med kmetijska zemljišča. 8. Res je toženka v pritožbi opozorila na lokacijsko informacijo, ki jo je predložila na naroku, kaj naj bi iz te lokacijske informacije izhajalo glede sedaj sporne parcele, pa je prvič navajala v pritožbi: da je urejeni dovoz do stanovanjske hiše javna pot, da je ta del parcele tako opredeljen z občinskim odlokom o kategorizaciji občinskih cest, kako je v odloku označen in da je zato določen kot stavbno zemljišče. Pravkar povzete pritožbene trditve bi toženka morala navajati že na prvem naroku ob predložitvi lokacijske informacije o devetnajstih parcelah. Predložitev dokaza ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage (primerjaj 212. člen ZPP). Na izostanek ustreznih trditev je opozorilo tudi prvostopenjsko sodišče. Zato se pritožbenemu sodišču z omenjenimi pritožbenimi trditvami ni bilo treba posebej ukvarjati. Če pa bi se, bi to lahko storilo le v okviru 337. člena ZPP. Toženka v reviziji nejasno omenja to zakonsko določbo. Zato revizijsko sodišče ugotavlja, da omenjanje tega člena ni v toženkino korist. Pritožnik lahko v pritožbi navaja nova dejstva le, če izkaže, da tega brez svoje krivde ni mogel pravočasno navesti v postopku na prvi stopnji, toženka pa tega v pritožbi niti zatrjevala ni, zato tudi ni mogla izkazati.

9. Ob dejanskih ugotovitvah sodišč, da je bila sporna parcela, po kateri je sicer vodila tudi dovozna pot do stanovanjske hiše, na dan uveljavitve ZSKZ 10. 3. 1993 v družbeni lasti in je bila v prostorsko izvedbenih aktih uvrščena med kmetijska zemljišča, je materialnopravno pravilna tudi njuna presoja, da je po 14. členu ZSKZ postala last tožnice. Za kmetijska zemljišča po tem zakonu so se namreč štela tudi tista nezazidana stavbna zemljišča, ki niso bila določena kot nezazidana stavbna zemljišča v ustreznih aktih (primerjaj tudi razloge Ustavnega sodišča RS v odločbi št. U-I-78/93). Zato so pravilni razlogi prvostopenjskega sodišča, da okoliščina, da je v naravi na parceli (oziroma njenem delu) cesta (oziroma dovozna pot), ne spreminja statusa zemljišča. Da bi prišlo do okoliščin iz petega odstavka 57. člena kasnejšega Zakona o javnih skladih (ZJS, Ul. RS, št. 22/2000), ki bi za revizijsko sporno parcelo omogočale drugačno ureditev, pa toženka v postopku na prvi stopnji ni niti zatrjevala.

10. Razlogom prvostopenjskega sodišča je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče. Kot dodatni argument se je res sklicevalo še na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-224/00, kar toženka v reviziji graja, vendar je šlo le za dodatni razlog h pravilnim razlogom prvostopenjskega sodišča. Zato odgovor na revizijsko grajo teh razlogov ni potreben, ni pa odveč omeniti, da je do njih prišlo tudi zaradi pomanjkljive trditvene podlage toženkinega ugovora glede sporne parcele.

11. Revizijske trditve v zvezi z javno cesto ali javno potjo, značilnostmi javnega dobra in lastninjenjem po ZJC pomenijo nadaljnjo izpeljavo pritožbenih trditev o drugačnem statusu sporne parcele oziroma njenega dela od tistega, ki ga je na podlagi trditev obeh pravdnih strank v postopku na prvi stopnji ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Zato revizijsko sodišče nanje ne odgovarja. Ker je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je parcela v celoti kmetijsko zemljišče, ni bila potrebna nobena parcelizacija.

12. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te sodbe, ki zajema tudi odločitev o priglašenih revizijskih stroških.