Jedro

Izvajalec je dolžan zagotavljati obratovanje javne kanalizacije v okviru razpoložljivih zmogljivosti, zato soglasja za priključitev ni mogoče izdati tedaj, če bi nadaljnje obremenjevanje javne kanalizacije s priključevanjem stavb preseglo te zmogljivosti.

Padavinska odpadna voda postane komunalna z uporabo pri opravilih v gospodinjstvu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka tožnikoma izdala soglasje za priključitev obstoječe stanovanjske hiše na javno kanalizacijsko omrežje za odpadno vodo iz stavbe, ki je po uporabi komunalna odpadna voda, pod tam navedenimi pogoji. V 2. točki izreka je odločila, da se priklop odpadnih padavinskih vod, ki nastajajo na uporabnikovi parceli, na javno kanalizacijsko omrežje ne dovoli do izgradnje novega ločenega kanalizacijskega kanala na tem območju. Do tedaj mora investitor zagotoviti odvajanje odpadne padavinske vode (tudi višek padavinske vode iz kapnice) neposredno v vode ali posredno v podzemne vode, kadar je to izvedljivo.

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je podlaga za izdajo navedene odločbe 49.b člen Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). Ugotovljeno je bilo, da je bilo z gradbenim dovoljenjem z dne 7. 3. 2006 določeno, da mora biti stanovanjska stavba tožnikov zaradi odvajanja odpadne komunalne vode priključena na javno kanalizacijsko omrežje, medtem ko mora biti padavinska odpadna voda speljana skozi peskolove in lovilce olj v ponikovalnico. Za novo soglasje sta tožnika zaprosila zaradi nastale spremembe – uporabljata sanitarno kapnico. Ker pa je organ na podlagi izračuna prevodnosti obstoječega kanala ugotovil, da obstoječi mešani kanal (za komunalno in padavinsko odpadno vodo) ne dovoljuje novih priklopov, soglasja za priklop stavbe za odvajanje odpadne padavinske vode v javno kanalizacijo ni bilo mogoče izdati. Tožnika morata to odpadno vodo odvajati na način, ki je določen v 22. členu Uredbe o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih vod v vode in javno kanalizacijo (Uradni list RS, št. 47/05 in naslednji, v nadaljevanju Uredba/05).

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnil in v razlogih med drugim poudaril, da je prvostopenjski organ v ponovljenem postopku ugotovil preobremenjenost mešanega kanalizacijskega sistema, zaradi česar v obstoječi mešani kanalizacijski kanal ni mogoče odvajati dodatnih padavinskih vod. Zato je na podlagi 18. člena pravilno zavrnil izdajo soglasja.

Tožnika se ne strinjata z zavrnilnim delom, to je z 2. točko izreka prvostopenjske odločbe. V tožbi pojasnjujeta, da sta pri upravni enoti vložila vlogo za spremembo gradbenega dovoljenja z dne 7. 3. 2006 v delu, ki se nanaša na spremembo odvajanja strešnih meteornih voda. Kot je razvidno iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) št. 4/2012 projektanta … s.p., imata urejeno zbiranje odpadne strešne vode v zadrževalniku za namen uporabe kot dodatni vir vode, ki jo uporabljata v tehnološkem in gospodinjskem procesu objekta in ki nato kot komunalna odpadna voda odteka v javno kanalizacijo. V takem primeru uporaba 22. člena Uredbe/05 ni pravilna. Ker niti omenjena niti sedaj veljavna istoimenska Uredba/12 posebej ne urejata odvajanja t. i. viška vode, do katerega bi prišlo, ko zadrževalnik ne bi zmogel sprejeti vse padavinske vode s strehe in bi bil višek speljan neposredno v javno kanalizacijo, 2. točka izreka nima pravne podlage. Poleg tega se ne strinjata z ugotovitvijo o preobremenjenosti obstoječe infrastrukture. Dejstvo je, da sta podala vlogo za spremembo gradbenega dovoljenja in soglasje na že obstoječe stanje, zato izdaja soglasja ne bi v ničemer dodatno obremenila obstoječega komunalnega omrežja. Zbiralnik vode v objektu ima kapaciteto 5000 litrov, zato je glede na količino padavin na tem območju in porabo vode obstoj viška padavinske vode, ki bi se stekel v javno kanalizacijo, zanemarljiv. Če bi do viška v izjemnih primerih res prišlo, pa bi bila količina relativno majhna in bi obstoječi kanal obremenila v neznatni meri. Predlagata, naj sodišče odpravi 2. točko izreka izpodbijane odločbe, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo med drugim opozarja, da sta tožnika protipravno izvedla dela, ki omogočajo uporabo meteorne vode za sanitarno vodo. Ker je obremenjevanje obstoječega omrežja z dodatno meteorno vodo, ki z uporabo postane odpadna, in s presežnim viškom meteorne vode v primerih prenapolnjenosti cisterne nelegalna, na tej podlagi ne moreta zatrjevati, da ne obremenjujeta omrežja oz. da že obstoječe stanje dokazuje, da ne gre za preobremenjenost obstoječe kanalizacije. Poleg tega za trditev, da tožnika s svojimi vodami dodatno ne obremenjujeta razpoložljivih zmogljivosti, ni nobenih dokazov razen njunih navedb in subjektivno izmerjenih oziroma zatrjevanih količin. Ne strinja se niti s tožbenim stališčem, da v zadevi ni mogoče uporabiti 22. člena Uredbe/05, in predlaga, naj sodišče tožnikoma naloži v plačilo stroške odgovora na tožbo.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporna zavrnitev izdaje soglasja za priključitev stavbe na javno kanalizacijsko omrežje za odvajanje odpadnih padavinskih vod. Kot izhaja iz predloženih upravnih spisov (vloge za izdajo soglasja za priključitev z dne 13. 2. 2012) in tožbenih navedb, sta tožnika zaprosila za soglasje za priključitev zaradi spremembe gradbenega dovoljenja št. 351-189/2005 z dne 7. 3. 2006. V nasprotju z dovoljenjem sta namreč zgradila vodohran za zbiranje meteorne vode, ki jo uporabljata pri obratovanju stanovanjske stavbe, medtem ko naj bi bil višek iz zbiralnika speljan v obstoječi jašek na njuni parceli, od tu pa v javno kanalizacijo. V zvezi s tako zahtevo je prvostopenjski organ izdal soglasje za priključitev stavbe glede odvajanja odpadne vode iz stavbe, ki je po uporabi komunalna odpadna voda (sanitarna kapnica), medtem ko je soglasje za priklop odpadnih padavinskih vod zavrnil. Iz navedenega izhaja, da sta tožnika pridobila soglasje za odvajanje komunalnih odpadnih voda iz stavbe v javno kanalizacijo. Ker je komunalna odpadna voda po 13.1 točki 2. člena Uredbe/05, veljavne v času izdaje prvostopenjske odločbe, voda, ki nastaja v bivalnem okolju gospodinjstev zaradi rabe vode v sanitarnih prostorih, pri kuhanju, pranju in drugih gospodinjskih opravilih, za opredelitev statusa odpadne vode kot komunalne njen (iz)vir ni pomemben. To pomeni, da tudi padavinska odpadna voda postane komunalna z uporabo pri opravilih v gospodinjstvu. Po 13.3 točki istega člena Uredbe/05 je namreč padavinska odpadna voda le tista, ki kot posledica meteorskih padavin odteka onesnažena z utrjenih, tlakovanih ali z drugim materialom prekritih površin v vode ali se odvaja v javno kanalizacijo, kar potrjuje, da kot padavinske odpadne vode ni mogoče obravnavati tiste, ki zaradi uporabe v gospodinjstvu postane komunalna odpadna voda.

V tem upravnem sporu izpodbijana zavrnitev soglasja se tako nanaša le na tisto odpadno padavinsko vodo, ki se ne uporabi v gospodinjstvu in naj bi se kot kot višek iz kapnice oziroma zbiralnika odvajala direktno v kanalizacijsko omrežje. Tako razumevanje izhaja tudi iz drugostopenjske odločbe, v kateri se pritožbeni organ strinja, da je z izpodbijano odločitvijo soglasodajalec zagotovil, da se v obstoječi mešani kanalizacijski kanal ne odvajajo dodatne padavinske odpadne vode (ne pa torej tudi dodatne komunalne vode – op. sodišča). Glede na navedeno so za odločitev v tej zadevi pravno nepomembna stališča toženke v odgovoru na tožbo o tem, da bo „priključitev novih komunalnih vod mogoča po izgradnji nove ločene kanalizacije na tem območju“.

Kar zadeva odvajanje viška padavinske vode iz kapnice v javno kanalizacijo, pa se sodišče iz razlogov, navedenih v upravnih aktih obeh stopenj (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), strinja z izpodbijano odločitvijo, da v tem delu ni mogoče izdati soglasja za priključitev. To se namreč lahko izda le ob izpolnjevanju pogojev, ki so v konkretnem primeru določeni v Odloku o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode na območju občine Litija (Uradni list RS, št. 38/07, v nadaljevanju Odlok).

Odlok v 10. členu določa, da se priključitev stavbe na javno kanalizacijo opravi na podlagi pridobljenega pisnega soglasja izvajalca ob upoštevanju pogojev iz tega odloka. Ker je izvajalec (v konkretnem primeru je to Komunalno stanovanjsko podjetje ... d.o.o.) v skladu s prvo alinejo 18. člena Odloka dolžan zagotavljati obratovanje javne kanalizacije v okviru razpoložljivih zmogljivosti, soglasja za priključitev ni mogoče izdati tedaj, če bi nadaljnje obremenjevanje javne kanalizacije s priključevanjem stavb preseglo te zmogljivosti. Po mnenju sodišča ne more biti dvoma, da so te določene s tehničnimi specifikacijami in izračuni, ki določajo mejo obremenitev, ki jih konkretno omrežje prenese brez nevarnosti za obratovanje, ne pa dejstvo, da kljub do sedaj nedovoljenemu obremenjevanju s strani tožnikov še ni prišlo do motenj pri delovanju omrežja. Navedena okoliščina, na katero tožnika opirata stališče, da obstoječa komunalna javna infrastruktura ni preobremenjena, je zato ne le napačna, ampak z vidika utemeljevanja svojega stališča na nezakonito (brez soglasja) povzročenem stanju tudi nedopustna. Izračunu prevodnosti obstoječega kanala ob … cesti, na katerega se sklicuje prvostopenjski organ, pa tožnika ne oporekata.

Ker je podlaga za izpodbijano odločitev omenjeni 18. člen Odloka, kar je pojasnil tudi drugostopenjski organ, je zmotno tožbeno stališče, da temelji na prvem odstavku 22. člena Uredbe/05. Ta določa, da mora upravljavec stavbe za padavinsko vodo, ki odteka s strehe stavbe, zagotoviti odvajanje neposredno v vode ali posredno v podzemne vode, kadar je to izvedljivo. Glede na okoliščine obravnavanega primera pomeni sklicevanje prvostopenjskega organa na to in ostale določbe 22. člena Uredbe/05 le podlago, iz katere izhaja način odvajanja padavinske vode (torej tudi viška padavinske vode iz kapnice) v primeru, ko te zaradi preobremenjenosti ni mogoče odvesti v javno kanalizacijsko omrežje. Zato tudi ne drži trditev tožnikov, da naj bi organ prvi odstavek 22. člena Uredbe/05 razlagal na način, češ da prepoveduje zbiranje v zadrževalnikih in uporabo padavinske vode v gospodinjske namene in jih s tem sili k odvajanju padavinskih odpadnih vod v ponikalnice.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). O zadevi je odločilo na seji, saj v tožbi navedena dejstva za odločitev niso pravno pomembna, predloženi PGD št. 4/2012 iz marca 2012 (priloga A8) pa je prepozen, saj bi se morali stranki nanj sklicevati že v postopku ped izdajo izpodbijanega akta (tretji odstavek 20. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Toženka zato ni upravičena do povračila stroškov odgovora na tožbo.