Jedro

Ne drži pritožbena navedba, da je s sklepom sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo v plačilo potne stroške priče, saj jih je naložilo tožniku, ki je izvedbo dokaza predlagal (153. člen ZPP). Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da je treba sklep (v izpodbijanem delu) razveljaviti, ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo sodbo, s katero je bilo odločeno o glavni stvari v tem sporu (o odškodnini zaradi neomogočenega dnevnega počitka), in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o višini priznanih stroškov priče ni odvisna od odločitve o glavni stvari.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom priči A. A. priznalo prevozne stroške v znesku 4,60 EUR (I. točka izreka) in odločilo, da ji jih je tožnik dolžan plačati na njen transakcijski račun v roku 8 dni (II. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper navedeni sklep, smiselno zoper I. točko izreka sklepa, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki v plačilo povračilo potnih stroškov priče in se sklicuje na obrazložitev iz pritožbe zoper sodbo. Ker je treba tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani del sklepa razveljavi in zavrne zahtevek za plačilo stroškov postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo o priglašenih stroških priče. Pritožba konkretnih navedb v zvezi z višino priznanih stroškov priči nima, pritožbeno sodišče pa razlogov za nepravilnost oziroma nezakonitost sklepa po uradni dolžnosti ne ugotavlja. Ne drži pritožbena navedba, da je s sklepom sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo v plačilo potne stroške priče, saj jih je naložilo tožniku, ki je izvedbo dokaza predlagal (153. člen ZPP). Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da je treba sklep (v izpodbijanem delu) razveljaviti, ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo sodbo, s katero je bilo odločeno o glavni stvari v tem sporu (o odškodnini zaradi neomogočenega dnevnega počitka), in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o višini priznanih stroškov priče ni odvisna od odločitve o glavni stvari.

6. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sklepa (2. točka 365. člena ZPP).

7. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).