Jedro

Pravice kupca, ki je pravočasno obvestil prodajalca o pravni ali stvarni napaki ugasnejo po enem letu od dneva, ko je kupec izvedel za pravno napako oziroma v enem letu od dneva, ko je o skriti stvarni napaki obvestil prodajalca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožnika kot prepozno. Tako je odločilo, ker je ocenilo, da je bila vložena po preteku enoletnega prekluzivnega roka za uveljavljanje jamčevalnih sankcij zaradi pravne napake na kupljeni stvari. Tožniku je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov drugotoženi stranki v višini 58.686,00 SIT, v roku 15 dni od izdaje sklepa, v primeru zamude pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Zoper sklep se je pravočasno pritožil tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje, pri čemer naj se pritožbeni stroški štejejo kot nadaljnji pravdni stroški. Navaja, da mu ni jasno, v čem naj bi bila pravna napaka vozila, ki ga je tožena stranka izročila tožniku, saj sodišče ni pojasnilo, kdo naj bi bil tretji, ki naj bi imel na prodani stvari kakšno pravico, ki izključuje, zmanjšuje ali obremenjuje kupčevo pravico ter kakšna naj bi omenjena pravica bila. Problem je, da tožena stranka tožniku ni izročila tistega vozila, ki se ga je zavezala izročiti v skladu s pisno kupoprodajno pogodbo. Zato je tožnik, skladno s členom 127 in 128 ZOR, razdrl pogodbo ter od tožene stranke zahteval vrnitev kupnine oziroma povrnitev škode v višini kupnine, skladno z 2. in 1. odstavkom 132. člena ZOR. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je svojo odločitev oprlo na določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki urejajo kupoprodajno pogodbo, (čeprav se je pri tem delno sklicevala na napačne določbe, kot bo obrazloženo), saj je med pravdnima strankama bila sklenjena prav tovrstna pogodba, kar tudi tožnik navaja v pritožbi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v konkretnem primeru ne gre za neizpolnitev obveznosti, temveč za napako na vozilu, tožnik pa je kot kupec zamudil enoletni rok za uveljavljanje jamčevalnih sankcij, med katere spada tudi vračilo kupnine po razdrtju pogodbe, saj je tožbo vložil šele 2.6.1997, (pravilno: 30.5.1997) za napako pa je izvedel najkasneje 13.11.1994, ko je toženi stranki poslal dopis, da razdira pogodbo. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da kupljeno vozilo ni imelo pravne napake, kot je ocenilo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, temveč stvarno napako. Vozilo namreč ni imelo lastnosti in odlik, ki so bile izrecno dogovorjene (3. točka 479. člena ZOR), natančneje, podana je bila skrita napaka po določbi 1. odstavka 482. člena ZOR, saj z običajnim pregledom pri prevzemu vozila ni bilo mogoče opaziti, da je le-to sestavljeno iz delov večih vozil. Člen 488 ZOR našteva pravice, ki gredo kupcu, torej tožniku, ki je pravočasno in pravilno obvestil prodajalca o napaki. Med pravicami sta tudi izjava o razdrtju pogodbe in zahteva za povrnitev škode (3. točka 1. odstavka in 2. odstavek 488. člena ZOR). Iz 1. odstavka 497. člena ZOR pa izhaja, da ima razveza pogodbe zaradi napak stvari enake učinke kot razveza dvostranskih pogodb zaradi neizpolnitve. Tožnik bi bil torej upravičen do vrnitve kupnine. Vendar pa, ker 1. odstavek 500. člena ZOR v primeru stvarnih napak, tako kot 1. odstavek 515. člena ZOR v primeru pravnih napak, določa enoletni prekluzivni rok za uveljavljanje pravic iz 488. člena ZOR, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožba vložena prepozno, saj je od obvestila toženi stranki 13.11.1994 do vložitve tožbe 30.5.1997 minilo več kot eno leto ter je tako odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbo zavrglo, pravilna. Glede na obrazloženo, je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo in čeprav delno zmotno uporabilo materialno pravo, odločilo povsem pravilno. Pritožbeno sodišče sicer ni ugotovilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP/77, na katere pazi po uradni dolžnosti, glede na določbo 2. odstavka 365. člena ZPP/77. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 380. člena ZPP/77. V skladu s 1. odstavkom 166. člena ZPP/77 v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP/77, nosi tožnik pritožbene stroške sam. Določbe ZPP/77 je sodišče uporabilo v tej odločbi, upoštevaje določbo 1. odstavka 498. člena ZPP/98.