Jedro

Do pravno izkazane statusne spremembe ter prenosa premoženja je prišlo šele po uveljavitvi ZZad, zato za vračilo zadružnega premoženja po določbi 65. člena ZZad ni več pravne podlage in je upravni organ utemeljeno zavrnil zahtevek tožnice za vrnitev premoženja.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Radlje ob Dravi zavrnila zahtevek tožnice za vračilo nepremičnin par. št. 78 stavbišče, stanovanjska hiša, dvorišče in parc. št. 274 vrt, obe vl. št. 32 k.o. ... ter Z.K. telo I, parc. št. 118/2 stavbišče v izmeri 25 m2, stavbišče v izmeri 12 m2, vrt v izmeri 121 m2 in Z.K. telo II garaža drvarnica na parc. št. 118/2, obe vl. št. 158. k.o. ... V obrazložitvi odločbe prvostopni upravni organ navaja, da je Kmetijska zadruga A.A. (pravna prednica tožnice) dne 30. 5. 1993 vložila zahtevo za vrnitev premoženja na podlagi 65. člena Zakona o zadrugah (Ur. list RS, št. 97/2009 – UPB2, ZZad) proti Gostinstvu B.B., kot pravnemu nasledniku C.C. Kmetijska zadruga A.A. je zahtevo za vrnitev premoženja po 65. členu ZZad vložila kot pravna naslednica D.D. in sicer je zahtevala vrnitev premoženja v naravi, ker je bilo premoženje neodplačno preneseno na drugega uporabnika na podlagi statusnih sprememb. O navedenem zahtevku je prvostopni organ že odločil z odločbo z dne 30. 11. 2006, s katero je zavezancu naložil, da mora tožnici vrniti nepremičnine. To odločbo je ministrstvo odpravilo in zavrnilo zahtevek upravičenca. Upravno sodišče pa je s sodbo U 497/2007 z dne 18. 3. 2008 odločbo ministrstva odpravilo ter zavrnilo pritožbo zavezanca. S tem je postala odločitev upravne enote o vračilu premoženja pravnomočna. Zavezanka za vrnitev (Gostinstvo B.B.) je nato zoper sodbo Upravnega sodišča vložila revizijo, kateri je Vrhovno sodišče s sklepom X Ips 355/2008 z dne 23. 4. 2009 ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča in mu vrnilo zadevo v ponoven postopek. Revizijsko sodišče je namreč ugotovilo, da je v zadevi ostalo nerazjasnjeno, kdaj sta se tožnica in prizadeta stranka reorganizirali in razdružili premoženje. Prav tako je opozorilo na določbo 74. člena ZZad, po kateri ni možno vračati premoženja, ki je bilo prenešeno po uveljavitvi ZZad (po 28. 3. 1992). V zvezi s sklepom revizijskega sodišča sta nato Upravno sodišče in ministrstvo zadevo vrnili upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek z napotilom, da dopolni dejansko stanje glede ugotovitve, kdaj je bil opravljen vpis relevantnih statusnih sprememb v sodni register in kdaj sta razdružili premoženje. V dopolnjenem postopku je organ prve stopnje ugotovil, da so TOZD-i in TZO-i v sestavi C., n.sub.o. dne 28. 9. 1987 sklenili samoupravni sporazum o delitvi nepremičnin. TOZD Gostinstvo B.B. je tako po tem sporazumu dobil pravico uporabe na nepremičninah, ki so predmet vračanja v tem postopku. Iz sodnega registra podjetij pa je razvidno, da je bilo dne 10. 7. 1992 vpisano prenehanje TZO D.D., o.sub.o. zaradi organiziranja v Kmetijsko zadrugo A.A., z.o.o., dne 20. 11. 1992 pa je bil vpisan izbris TOZD C.C., o.sub.o. zaradi ustanovitve družbe z omejeno odgovornostjo v zadružni lastnini: B.B. Navedene spremembe so bile izvedene na podlagi akta o preoblikovanju C.C. v družbo z omejeno odgovornostjo v zadružni lastnini, ki je bil sprejet dne 11. 8. 1992 na referendumu. Datum akta je 20. 7. 1992. Po določbi 65. člena ZZad se vrača premoženje, ki je bilo podržavljeno v času po 9. 5. 1945 do uveljavitve navedenega zakona dne 28. 3. 1992. Ker je bil akt o preoblikovanju TOZD Gostinstvo v družbo z omejeno odgovornostjo sprejet 11. 8. 1992, za vračanje premoženja po določbi 65. člena ZZad ni pravne podlage. Samoupravni sporazum o delitvi nepremičnin z dne 28. 9. 1987, na katerega se sklicuje tožnica, ni pomenil hkrati tudi statusne spremembe. Vsi TOZD in TZO, ki so ta sporazum sklenili, so takrat ostali znotraj delovne organizacije oz. zadruge, tako da se ni zgodila nobena reorganizacija, ki bi bila vpisana v sodni register. Tudi premoženje ni bilo preneseno od zadruge na druge pravne osebe izven zadružne oblike organiziranosti. TOZD C.C. je ostal v zadrugi C. do uveljavitve ZZad. Ker torej ni bil sprejet sklep o izločitvi iz zadruge C. pred uveljavitvijo ZZad, za vračanje nekdanjega zadružnega premoženja po določbi 65. člena navedenega zakona ni pravne podlage. Na odločitev pa tudi ne vpliva okoliščina, da je tožnica že razpolagala z nepremičninami, ki so bile vrnjene s pravnomočno odločbo, saj je bila ta v kasnejših postopkih odpravljena.

Navedeno odločbo je potrdila tudi tožena stranka z odločbo št. 4903-19/2006-48 z dne 21. 3. 2011. V obrazložitvi svoje odločbe se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča z dne 23. 4. 2009, iz katerega izhaja, da je premoženje, ki ni bilo prenešeno do uveljavitve ZZad, po določbi 74. člena istega zakona postalo zadružno premoženje, zato ne more biti predmet vračanja po 65. členu ZZad. V dopolnjenem postopku pa je bilo ugotovljeno, da je bil akt o preoblikovanju TOZD C.C. sprejet 20. 7. 1992 in je bila torej s tem dnem družba izločena iz sistema C. Zaradi navedenega sporno premoženje ne more biti predmet vračanja po 65. členu ZZad. Tožena stranka se tudi strinja z ugotovitvijo prvostopnega organa, da sporazum o delitvi nepremičnin z dne 28. 9. 1987 ne pomeni prehoda premoženja izven zadružnega sistema, saj na podlagi tega sporazuma ni nastal noben nov pravni subjekt, zavezanka pa je vse do statusnega preoblikovanja po uveljavitvi ZZad delovala v sestavi C. Tožnica v tožbi navaja, da je bilo tekom vseh do sedaj izvedenih postopkov kot nesporno ugotovljeno, da je upravičena vlagateljica zahtevka v skladu s 65. členom ZZad. Po njenem mnenju pa je napačen zaključek, da je do prenosa nepremičnin, ki so predmet vračanja, prišlo po uveljavitvi ZZad. TOZD C.C., ki je pravni prednik zavezanca, je nepremičnine, ki so predmet zahtevka, pridobil na podlagi samoupravnega sporazuma z dne 28. 9. 1987, ki je bil sklenjen med TOZD-i in TZO-i v sestavi C. Premoženje je bilo tako na zavezanca prenešeno neodplačno že na podlagi tega sporazuma in ne šele v okviru preoblikovanja po uveljavitvi ZZad. To je v zadevi bistveno in je razvidno tudi iz podatkov v sodnem registru. Bistven je torej prehod premoženja, to je 28. 9. 1987, ko je zavezanec postal dejanski in zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin. Do prenosa premoženja je tako prišlo pred statusnimi spremembami, na katere se sklicujeta upravna organa v svojih odločbah. Temeljne organizacije v sestavi zadrug so z dnem uveljavitve ZZad po samem zakonu prenehale obstajati in so po izrecni določbi 72. člena tega zakona postale organizacijske enote zadruge ali delovne organizacije kooperantov s pooblastili v pravnem prometu. Tožnica pa ima kot zadruga pravico zahtevati vračilo vsakršnega premoženja, ki je na kakršen koli način prešlo neodplačno na drugega uporabnika do vložitve zahtevka po 65. členu ZZad. Tožnica tudi opozarja, da upravni organ kljub napotilu Vrhovnega sodišča ni odgovoril na vprašanje, ali je bil sprejet sklep o izročitvi iz zadruge C. pred uveljavitvijo ZZad ali po njej. Iz samih izpiskov iz sodnega registra ni mogoče določiti datumov sklepov o izročitvi, tožena stranka pa se do navedenega vprašanja ni opredelila. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter ugodi zahtevku za vračilo spornih nepremičnin, prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

B.B. d.o.o., ki ima v tem postopku položaj prizadete stranke, v odgovoru na tožbo navaja, da je upravni organ pravilno ugotovil dejansko stanje in odločil v skladu z veljavno zakonodajo in stališčem Vrhovnega sodišča. Pravilno je bilo ugotovljeno, da je do razdružitve zadružnega premoženja prišlo z lastninskim preoblikovanjem dne 20. 11. 1992, potem ko je dne 11. 8. 1992 družba B. d.o.o. sprejela akt o preoblikovanju. Pred tem je bil TOZD C.C. del zadruge in je bilo njegovo premoženje zadružna last. Tudi po lastninskem preoblikovanju je ostala družba v zadružni lasti. V skladu z določbo 74. člena ZZad je premoženje TOZD C.C. postalo zadružno premoženje. Napačno je tudi stališče tožnice, da je do izločitve premoženja iz zadružne lastnine oz. do razdružitve zadružnega premoženja v smislu določb ZZad prišlo že leta 1987, ko se je zadruga razdružila na več TOZD, med njimi tudi na TOZD C.C. Po navedeni razdelitvi na TOZD je premoženje ostalo še vedno del krovne zadruge, torej ni prešlo iz zadružne lastnine v smislu določb ZZad. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne ter tožnici naloži plačilo stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Predmet tega postopka je odločba prvostopnega upravnega organa, s katero je zavrnil zahtevek tožnice za denacionalizacijo premoženja na podlagi določb ZZad. Navedeno odločbo je upravni organ izdal v ponovljenem postopku v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča, opr. št. II U 158/2009 z dne 2. 6. 2009. Ko upravni organ odloča v ponovnem postopku, ker je sodišče njegov prejšnji akt odpravilo, je pri ponovnem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka, podana v sodbi (četrti odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu, Ur. list RS, št. 105/06, 62/2010, ZUS-1). Zakonitost in pravilnost novega upravnega akta pa sodišče v takšnem primeru presoja z vidika njegove skladnosti z mnenji in napotki sodbe, v izvajanju katere je izdan. V sodbi opr. št. II U 158/2009, ki jo je sodišče izdalo v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 355/2008-16 z dne 23. 4. 2009, je sodišče navedlo, da mora upravni organ v ponovljenem postopku ugotoviti, kdaj sta tožnica in prizadeta stranka opravili reorganizacijo in razdružitev premoženja. V revizijskem sklepu z dne 23. 4. 2009 je namreč Vrhovno sodišče navedlo, da ne more biti predmet vračanja premoženje, ki je bilo prenešeno po uveljavitvi ZZad (prvi odstavek 74. člena ZZad).

Sodišče ugotavlja, da je prvostopni upravni organ ravnal v skladu z navedenimi napotki, prav tako se strinja z njegovo odločitvijo, kakor tudi z razlogi, ki jih je navedel v izpodbijani odločbi, zato se sodišče nanje v izogib ponavljanju sklicuje v tej sodbi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Tožnica v tožbi v bistvu le ponavlja svoje pravno naziranje, o čemer pa je upravni organ zavzel stališče v izpodbijani odločbi, ki je tudi skladno s stališčem v sodbi II U 158/2009 in v sklepu X Ips 355/2008, zato tudi po presoji sodišča ne more uspeti s tožbo. Sodišče se tudi strinja, da samoupravni sporazum o delitvi nepremičnin z dne 28. 9. 1987 ni pomenil statusnih sprememb in posledično razdružitve premoženja, saj je to še vedno ostalo znotraj zadruge. Organizacijska sprememba je tako bila izvedena šele na podlagi akta o preoblikovanju TOZD C.C. v družbo z omejeno odgovornostjo, ki je bil sprejet dne 11. 8. 1992, ter vpisom v sodni register dne 20. 11. 1992. Do pravno izkazane statusne spremembe ter prenosa premoženja je torej prišlo šele po uveljavitvi ZZad, zato za vračilo zadružnega premoženja po določbi 65. člena navedenega zakona ni več pravne podlage in je upravni organ utemeljeno zavrnil zahtevek tožnice za vrnitev premoženja.

Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožnica in prizadeta stranka sta v postopku zahtevali povrnitev stroškov postopka. Povračilo stroškov postopka v upravnem sporu ureja 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Glede na navedeno je sodišče odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka sodbe.