Jedro

Carinski zavezanec je oseba, ki je vpisana v rubriko 8 uvozne carinske deklaracije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana, št. U 1521/2001-26 z dne 7.3.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi z dne 13.10.1997, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Carinarnice L. z dne 18.4.1996. Z njo je tožeči stranki naloženo plačilo carine in posebnih uvoznih dajatev za blago, uvoženo po uvozni carinski deklaraciji z dne 20.10.1994 Carinarnice L., v znesku 1.142.127,00 SIT (UCD).

V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka svojo odločitev utemeljila z ugotovitvijo, da uvoženo blago ni bilo uporabljeno pri proizvodnji blaga za izvoz in ni bilo izvoženo v tujino v vrednosti in rokih, kot to določa Carinski zakon (CZ). Kot neutemeljen je tožena stranka zavrnila ugovor, da je bila tožeča stranka le komisionar in da bi uvozniku, ki v predpisanem roku ni izpolnil obveznosti po 49. oziroma 50. členu CZ, moralo biti naloženo plačilo carinskih dajatev. Ker je v UCD v rubriki 8, kamor se po pravilniku o vlaganju listin v carinskem postopku vpiše carinskega zavezanca, v tem primeru vpisana tožeča stranka, ji je bilo opravičeno naloženo plačilo carinskih dajatev. S tem vpisom je nanjo prešla odgovornost za plačilo in je ona prevzela tveganje, da uporabnik uvoženega blaga ne bo realiziral izvoza.

Upravno sodišča navaja, da je v novem postopku odpravilo pomanjkljivosti, ki jih je ugotovilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ko je s sklepom, opr. št. I Up 118/99-2 z dne 12.7.2001, sklep Upravnega sodišča RS, št. U 725/98 z dne 7.1.1999 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v ponovni postopek. V novem postopku je opravilo postopek s tožbo, odpravilo njene pomanjkljivosti, nato pa ugotovilo, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla pravilne razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Nato pa še zavrača ugovor o nepravilno ugotovitljenem carinskem zavezancu. Iz UCD izhaja, da je kot carinski zavezanec navedena tožeča stranka. Po 24. členu CZ je carinski zavezanec oseba, na katero se glasi prevozna listina, oseba, na katero so prenesene pravice iz prevozne listine, oseba, ki prinaša blago na carinsko območje ali ga od tam odnaša, kot tudi vsak drug, ki je po CZ dolžan plačati carino. Tožeča stranka je z izpolnitvijo polja o carinskem zavezancu v UCD prevzela odgovornost plačila carine. Uporabnik uvoženega blaga pa je za neizpolnitev obveznosti izvoza odgovoren tožeči stranki v okviru njunega medsebojnega razmerja v zvezi s prevzemom in opravo posla, ne pa carinskim organom, ker uporabnik pri uvozu ni nastopal kot carinski zavezanec.

V pritožbi tožeča stranka uveljavlja pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče je nepopolno oziroma nepravilno ugotovilo dejansko stanje ter v posledici tega nepravilno uporabilo materialne predpise. Niti tožena stranka niti prvostopno sodišče se nista opredelila do pritožbene oziroma tožbene navedbe in predloženega dokazila, to je izjave, ki jo je podala E. d.o.o. L., pristojni carinski izpostavi. Z navedeno izjavo se je E. zavezala, da bo uvožene surovine oziroma reprodukcijski material v celoti uporabila za proizvodnjo blaga za izvoz. S takšno izjavo je Emona vstopila v pravice in obveznosti carinskega zavezanca. Sprejema oziroma žigosanja (potrditve) te izjave ni mogoče tolmačiti drugače. Vpis carinskega zavezance v rubriko 8 UCD ne more prevladati nad vsebino zakonitega določila 24. člena CZ oziroma nad tolmačenjem tega določila. V konkretnem primeru bi torej moralo sodišče prve stopnje samostojno in po vsebini ugotoviti, ali je glede na podano izjavo E., tožeča stranka carinski zavezanec v smislu navedenega člena CZ. Tožeča stranka je že v okviru tožbenih navedb pojasnila, da se nanjo ni glasila prevozna listina, niti niso bile nanjo prenesene pravice iz prevozne listine. Tožeča stranka tudi ni oseba, ki bi zadevno blago prinesla na carinsko območje. Ob pravilnem tolmačenju 24. člena CZ je lahko carinski zavezanec v konkretnem primeru le E., ki je podala izjavo, s katero se zavezuje kot carinski zavezanec. Zadevna izjava ni sama sebi namen, pač pa je nujno potrebna, kadar gre za posredništvo pri uvozu oziroma izvozu blaga. Posrednik nima in tudi ne more imeti nikakršnega vpliva na izpolnjevanje obveznosti po 49. oziroma 50. členu CZ, v kolikor gre za blago, ki ga izroči naročniku oziroma uvozniku.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Carinski zavezanec je oseba, na katero se glasi prevozna listina, oseba, na katero so prenesene pravice iz prevozne listine, oseba, ki prinaša blago na carinsko območje Slovenije ali ga od tod odnaša, kot tudi vsak drug, ki je v primerih, določenih v tem zakonu, dolžan plačati carino (1. odstavek 24. člena CZ/76). Kdo je v posameznem primeru oseba, ki je odgovorna za plačilo carine (carinski zavezanec), izhaja iz vložene carinske deklaracije.

Ob ugotovitvi, da je v konkretnem primeru v rubriko 8 UCD vpisana tožeča stranka in tej ugotovitvi tožeča stranka v pritožbi ne ugovarja, je tudi po presoji pritožbenega sodišča na navedeni zakonski podlagi pravilno ugotovljeno, da je tožeča stranka carinski zavezanec.

S predložitvijo izjave uporabnika blaga E. d.o.o., L., da bo uvoženo blago uporabil za proizvodnjo blaga za izvoz, je carinski deklarant (v tem primeru I.) dosegel ugodnosti iz 49. člena CZ, oziroma 5. člena Uredbe, to je uvoz blaga brez plačila carine pod določenimi pogoji, ne pa kot napačno razlaga tožeča stranka, da je s predložitvijo te izjave določen carinski zavezanec. Za tak način določitve carinskega zavezanca v CZ ni podlage. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da razmerje med carinskim zavezancem in uporabnikom v tem primeru ni pomembno, ker ga CZ ne ureja. Gre za drugo pravno ramerje, ki ni predmet upravnega spora.

Ker je na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja v upravnem postopku in pravilni uporabi materialnega prava, upravno sodišče pravilno odločilo, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.