Jedro

Ker se v času, ko sta tožeči stranki izpolnili pogoje za izplačilo jubilejne nagrade za 30 let skupne delovne dobe, določbe SKPgd niso več uporabljale, panožna kolektivna pogodba pa te pravice v tem času ni urejala, do jubilejne nagrade nista upravičeni.

Izrek

Pritožba tožečih strank se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Revizija se dopusti.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožečih strank, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki M.R. izplačati jubilejno nagrado v znesku 599,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2006 dalje do plačila in tožeči stranki G.L. jubilejno nagrado v znesku 599,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 8. 2006 dalje do plačila ter jima povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožečim strankam je naložilo, da sta dolžni toženi stranki povrniti stroške postopka v nerazdelnem znesku 421,35 EUR, v roku osem dni od vročitve, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila (II. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožeči stranki pritožujeta iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, zlasti v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da v času od 1. 7. 2006 do 31. 12. 2006 glede jubilejne nagrade ni veljala Kolektivna pogodba za lesarstvo kot tudi nobena druga kolektivna pogodba, ki bi glede jubilejne nagrade zavezovala toženo stranko. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo razveljavi, podrejeno pa, da ugodi zahtevku in odloči o sporni zadevi. Navajata, da naj bi po podatkih iz slovenskega pravnega registra v drugem polletju leta 2006 veljala Kolektivna pogodba za lesarstvo Slovenije iz leta 1995, ker je bila njena veljavnost podaljšana do sklenitve oziroma veljavnosti nove, to je do 31. 12. 2006. To pa dejansko pomeni, da je obstajala pravna podlaga za priznanje pravice do jubilejne nagrade, ki je v 52. členu urejala pravico do izplačila jubilejne nagrade, upoštevajoč skupno delovno dobo in ta pogoj sta tožeči stranki zanesljivo izpolnili. Veljavnost te določbe je bila potrjena tudi z razlago kolektivne pogodbe z dne 1. 12. 2003, ob uveljavitvi novega Zakona o delovnih razmerjih.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru uveljavljenih pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na absolutno bistvene kršitve pravil postopka, ko mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenih preizkusov je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter dokazno oceno izvedenih dokazov. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa še navaja: Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da ne obstoji pravna podlaga, na katero se sklicujeta tožeči stranki, in sicer Kolektivna pogodba za lesarstvo Slovenije s tarifno prilogo iz leta 1995 (Ur. l. RS, št. 67/95, 13/97 in 69/2002). Ob ugotovitvi, da je prvotožeča stranka izpolnila pogoj 30 let dela (skupne delovne dobe) 11. 11. 2006, drugotožeča stranka pa dne 9. 7. 2006, kot podlage za odločanje o jubilejni nagradi ni mogoče uporabiti določb panožne kolektivne pogodbe iz leta 1995, ker je bila ta odpovedana, tako da so pravni učinki odpovedi nastopili s 1. 1. 2005 (odpoved je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 84/2004 – Razglasni del, Druge objave, 81-84/2004). Navedeno pa pomeni, da v času, ko sta tožeči stranki izpolnili pogoje za jubilejno nagrado, ni veljala nobena kolektivna pogodba, ki bi toženo stranko zavezovala, da bi tožečima strankama vtoževano nagrado izplačala. Že sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/97, 54/2000, 42/2002 in 38/2003) uporabljala le do vključno 30. 6. 2006 (odpoved objavljena v Uradnem listu RS, št. 90/2005) in da je od 30. 6. 2006 ta pravica v celoti odvisna v ureditvi v panožnih in podjetniških kolektivnih pogodbah. V juliju 2006 in novembru 2006 je tako toženo stranko zavezovala Kolektivna pogodba o načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in regresu za letni dopust (Ur. l. RS, št. 76/2006), le-ta pa ni imela določb v zvezi z jubilejno nagrado.

Navedeno pomeni, da v mesecu juliju in novembru 2006 tožene stranke k plačilu jubilejne nagrade ni zavezovala nobena kolektivna pogodba, saj se je Kolektivna pogodba za lesarstvo (Ur. l. RS, št. 132/2006; v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba iz leta 2006) pričela uporabljati šele od 1. 1. 2007. Te kolektivne pogodbe pa v tem sporu ni mogoče uporabiti, ker sta tožeči stranki 30 let skupne delovne dobe dopolnili pred 1. 1. 2007. Toženo stranko bi k plačilu jubilejne nagrade lahko zavezoval njen splošni akt, vendar obstoja takšnega akta nobena od strank v tem sporu ni zatrjevala.

Enako stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v zadevi opr. št. Pdp 1562/2007 z dne 21. 5. 2008 in opr. št. Pdp 62/2008 z dne 28. 8. 2008. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Glavnična terjatev tožečih strank ne dosega revizijskega minimuma, določenega v 2. odstavku 367. člena ZPP. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) moralo odločiti o tem, ali bo dopustilo revizijo. Prvi odstavek 32. člena ZDSS-1 določa, da pritožbeno sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). Pravno pomembno vprašanje, glede katerega je v tej zadevi možno pričakovati odločitev revizijskega sodišča je, ali delavec res ne more uveljavljati pravice, ki mu pripada tako po prej veljavni kolektivni pogodbi, kot novi kolektivni pogodbi, zgolj zato, ker v trenutku, ko ta pravica nastane, prejšnja pogodba ne velja več, nova pa se še ni pričela uporabljati. Pritožbeno sodišče je zato revizijo dopustilo.