Jedro

Ob visoki stopnji nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, ki napada zdravje in tudi življenje potencialnih odjemalcev prepovedanega mamila, se izkaže pripor kot neogiben ukrep ter kot najhujši poseg v osebno svobodo v razumnem sorazmerju s težo dejanja, ki se očita obdolžencu.

Izrek

Zoper obdolženega M. J. se iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku podaljša pripor do vključno 1. januarja 2016.

Obrazložitev

1. V kazenski zadevi zoper obdolženega M. J. in ostale je preiskovalna sodnica s sklepom z dne 25. 8. 2015 uvedla preiskavo zoper 29 obdolžencev. Zoper obdolženega M. J. je preiskava uvedena zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Preiskovalna sodnica je s sklepom z dne 7. 7. 2015 zoper obdolženega M. J. odredila pripor iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Obdolženec se po izvedenem postopku za prijetje in predajo od 13. 8. 2015 dalje nahaja v priporu. Pripor je bil obdolžencu podaljšan s sklepom senata Okrožnega sodišča I Ks 24167/2015 z dne 8. 9. 2015 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 24167/2015 z dne 30. 9. 2015 do 13. 11. 2015. 2. Državna tožilka je na podlagi določbe drugega odstavka 205. člena ZKP predlagala, da se obdolžencu podaljša pripor iz istih pripornih razlogov do 1. 1. 2016. V predlogu za podaljšanje pripora navaja, da obstaja zakonska podlaga za pripor, to je utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Po oceni državne tožilke so še vedno podani razlogi za pripor. Navaja okoliščine, na podlagi katerih ocenjuje, da sta podana priporna razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka in ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Obrazlaga sorazmernost pripora in njegovo neogibnost za potek postopka in varnost ljudi. Kot razlog za podaljšanje pripora navaja, da preiskave iz objektivnih razlogov še ni bilo mogoče končati, ker še niso bile zaslišane vse priče, niso bili še pridobljeni preko mednarodne pravne pomoči vsi zapisniki o zaslišanju soobdolžencev, prav tako pa še ni bilo opravljena preiskava vseh elektronskih naprav po 219.a členu ZKP in analiza podatkov, pridobljenih na podlagi določbe 156. člena ZKP. Zaradi obsežnosti in zapletenosti zadeve in velikega števila obdolžencev ter še neizvedenih dokazov predlaga podaljšanje pripora obdolžencu do navedenega datuma.

3. O predlogu za podaljšanje pripora sta se izjavila obdolženec in njegova zagovornica odvetnica A. K. Podaljšanju pripora nasprotujeta. Menita, da izsledki odrejenih prikritih preiskovalnih ukrepov ne potrjujejo utemeljenega suma očitanega kaznivega dejanja, saj iz rezultatov tajnega opazovanja in prisluhov telefonskih pogovorov kot drugih ugotovljenih dejstev ne izhaja, da naj bi obdolženec sodeloval pri očitanem kaznivem dejanju, temveč je šlo le za izdelavo potnih listov. Obdolženec poudarja, da tudi dokazi, ki so bili izvedeni v preiskavi, utemeljenosti suma ne potrjujejo. Zagovornica meni, da se nobeden od dokazov, ki še niso bili izvedeni, ne nanaša na obdolženega J. in na kaznivo dejanje, ki se mu očita. Poudarja, da je obdolženec povezan samo z dvema soobdolžencema in sicer M. in B., zato obstaja nevarnost, da bi pripor zoper obdolženca trajal nerazumno dolgo, vse dokler ne bila opravljena in dokončana preiskava še za ostalih 26 obdolžencev, s katerimi obdolženi J. ni povezan. Tudi obdolženec poudarja, da se mu očita le eno kaznivo dejanje, ki ni povezano z nobenih drugim dejanjem, ki je predmet tega postopka. Zagovornica meni, da ne obstajajo okoliščine, ki bi utemeljevale sklepanje o obdolženčevi begosumnosti ali nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja. Obdolženi je prijavil bivališče, ko se je preselil v Ljutomer, dne 11. 5. 2015 pristojnim organom še pred realizacijo odredbe o hišni preiskavi. Da se obdolženi pred uradnimi organi ni skrival, izhaja tudi iz dejstva, da so ga hrvaški policisti prijeli v počitniški hišici v Umagu, kjer je dopustoval. Trdi, da ne drži da obdolženčeva zunajzakonska partnerka ni vedela, kje se obdolženi nahaja na dan hišne preiskave. Navaja, da navedbe o ravnanju obdolženca v Dominikanski Republiki niso resnične in da ne drži, da bi mu dominikanska policija zasegla potni listini in vozniška dovoljenja z njegovimi fotografijami in tujimi imeni. Ne drži tudi, da bi bil obdolženi v prejšnjem postopku izročen Sloveniji ampak je sam potoval proti Sloveniji, ko je bil v vmesnem času izdan evropski nalog za prijetje in predajo, zaradi česar so ga v Parizu aretirali in predali naši državi. V Sloveniji je bil v priporu približno en mesec, nato pa je bil pripor odpravljen. Postopek je tekel pred Okrožnim sodiščem v Kopru, sodbo tega sodišča pa je Višje sodišče v Kopru razveljavilo in sedaj čaka na novo sojenje pred prvostopenjskim sodiščem. Obdolženec in zagovornica menita, da državna tožilka ni pojasnila objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki kažejo na realno in konkretno nevarnost ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja. Očitki, da naj bi obdolženec v mednarodnih hudodelski združbi nastopal visoko glede na njegovo vlogo pri organizaciji, povezani z nabavo in transportom 8 kg kokaina, so pavšalni in niso podkrepljeni z dokazi. Ne drži, da nima zaposlitve. Zagovornica navaja, da obdolženec ni redno zaposlen, vendar pa že več let dela na kmetijskem gospodarstvu, ki je last njegovega svaka in mesečno zasluži 1.200 EUR. Obdolženec pa navaja, da dela na družinskem posestvu P., ki dosega visoke dohodke s prodajo izdelkov (samo v letošnjem letu pričakujejo 3,000.000 EUR dohodkov). Ni utemeljen očitek, da je obdolženec specialni povratnik, ker je bil v preteklosti že obsojen zaradi istovrstnih kaznivih dejanj. Obdolženec je bil pred več kot petnajstimi leti obsojen zaradi kaznivega dejanja, povezanega z mamili. S tovrstnimi kaznivimi dejanji pa se ne ukvarja več. Obdolženec poudarja, da je oče dveh deklet, ki sta otroka s posebnimi potrebami. Z njegovim priporom za otroka nastajajo neizmerljive posledice.

4. Preiskovalna sodnica je skladno z določbo tretjega odstavka 205. člena ZKP pojasnila, da preiskava še ni končana, saj še niso bili zaslišani tajni policijski delavec in oba koordinatorja prikritih preiskovalnih ukrepov. Zaslišanje teh prič preiskovalna sodnica načrtuje za 5. 11. 2015 preko video konference. V okviru mednarodne pravne pomoči bo potrebno pridobiti zapisnike o zaslišanju obdolženih Š. in Z. Sodišče še vedno ni prejelo poročila bank v zvezi z odredbo izdano na podlagi 156. člena ZKP, prav tako še ni prejelo rezultatov preiskave v zvezi z odredbo za pregled elektronskih naprav. Prejelo je le vmesno poročilo o preiskavi elektronskih naprav GPU UKP NPU z dne 18. 9. 2015 iz katerega izhaja, da je bilo obdolžencem zaseženih 88 različnih elektronskih naprav, da so do sedaj uspeli opraviti zavarovanje podatkov iz 45 zaseženih elektronskih naprav in da bo preiskava predvidoma končana do 20. 11. 2015. Državna tožilka je dne 3. 11. 2015 vložila zahtevo za razširitev preiskave zoper obdolženega R. J. Tega obdolženca bo sodišče zaslišalo dne 13. 11. 2015, istega dne pa bo zaslišalo tudi obdolženega Z. H., ki je predlagal svoje ponovno zaslišanje. Ocenjuje, da bo preiskava zaključena v roku meseca in pol. 5. Po določbi drugega odstavka 205. člena ZKP sme senat Vrhovnega sodišča, če zoper obdolženca teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, za katerega je po zakonu predpisana kazen zapora nad pet let, podaljšati pripor še za tri mesece. Zoper obdolženca je uvedena preiskava zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1, za katerega je predpisana kazen zapora od petih do petnajstih let, zato je formalni pogoj za podaljšanje pripora izpolnjen.

6. Odločanje o podaljšanju pripora obsega presojo, ali so podani naslednji pogoji: utemeljen sum, da je obdolženi storil določeno kaznivo dejanje, obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in neogibnost pripora za potek postopka ali varnost ljudi.

7. Utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje neopravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1, je obrazložen v sklepu o preiskavi. Utemeljenost suma je v sklepu o preiskavi obrazložena s presojo dejstev in podatkov, ki izhajajo iz prikritih preiskovalnih ukrepov tajnega opazovanja in nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem telefonskim pogovorom. Ugotovljeno je, da naj bi obdolženi imel v hudodelski združbi organizacijsko vlogo, povezano z nabavo in transportom 8 kg mamila kokain zaradi nadaljnje prodaje. Šlo pa naj bi za nabavo mamila v Španiji in organizacijo transporta iz Španije v Slovenijo. Mamilo pa je bilo namenjeno za nadaljnjo prodajo. Utemeljen sum je bil do sedaj tudi že večkrat preizkušen in obrazložen v sklepih o odreditvi in podaljšanju pripora. Vrhovno sodišče s presojo o utemeljenem sumu soglaša. Po oceni Vrhovnega sodišča tudi potek preiskave in izvedeni dokazi v preiskavi utemeljenosti suma kot zakonske podlage za pripor niso omajali. Ko sodišče odloča o podaljšanju pripora, se omeji le na ugotavljanje, ali iz zbranih dokazov izhajajo dejstva in okoliščine, ki z določeno stopnjo verjetnosti omogočajo sklepanje, da je obdolženec storil kaznivo dejanje. Navedbe zgovornice in obdolženca, da utemeljenega suma ni, pomenijo le drugačno videnje in presojo do sedaj zbranega dokaznega gradiva, ki je bilo podlaga za sklep, da utemeljen sum, obstaja. Zato obdolženec in zagovornica z drugačnim videnjem in oceno zbranega dokaznega gradiva ne vnašata dvomov v presojo, da je zakonska podlaga za pripor podana.

8. V predlogu državna tožilka navaja razloge za sklep, da sta podana priporna razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Vrhovno sodišče se strinja z državno tožilko, da oba priporna razloga pri obdolžencu še vedno obstajata. Priporni razlog begosumnosti je podan, če se obdolženec skriva, če ni mogoče ugotoviti njegove istovetnosti, ali če so druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnil. Vrhovno sodišče ugotavlja, da državna tožilka utemeljeno poudarja, da obstajajo okoliščine, ki utemeljuje sklep, da bi obdolženec, če bi bil izpuščen na prostost, pobegnil in na takšen način otežil izvedbo kazenskega postopka. Že okoliščina, da obdolženčeva izvenzakonska partnerica ni vedela, kje se obdolženec nahaja v času, ko je bila opravljena hišna preiskava ter da je navedla, da se samo občasno javi preko različnih spletnih aplikacij, utemeljuje sklepanje o obdolženčevi begosumnosti. Državna tožilka utemeljeno opozarja, da je bil obdolženec prijet šele na podlagi razpisane tiralice in evropskega pripornega naloga z dne 10. 7. 2015, ker ni bil dosegljiv našim državnim organom. To dejstvo potrjuje sklepanje o obdolženčevi begosumnosti. Navedbe zagovornice, da je bil obdolženec prijet na Hrvaškem v počitniški hišici v Umagu, kjer je bil na dopustu, zato za oceno, da pri obdolžencu priporni razlog ne obstaja, niso relevantne. Tudi dejstvo, da naj bi se obdolženec izkazoval v Dominikanski Republiki z dokumenti, ki se niso glasili na njegovo ime, kar poudarja državna tožilka, utrjuje presojo o obdolženčevi begosumnosti. Zagovornica trdi, da ta navedba ni resnična, vendar svoje trditve podrobneje ne pojasni, tako da ne more omajati ocene, da gre za okoliščino, ki utemeljuje sklep, da bi se obdolženec, če bi bil izpuščen na prostost, skrival. Tudi okoliščina, da je bil v drugi kazenski zadevi v času, ko naj bi se po navedbah zagovornice obdolženec vračal v Slovenijo, izdan evropski nalog za prijetje in predajo, na podlagi katerega je bil obdolženec aretiran, ne utemeljuje sklepa, da pripornega razloga po 1. točki 201. člena ZKP pri obdolžencu ni. Okoliščine, ki jih poudarja državna tožilka so takšne, da je na njihovi podlagi ob upoštevanju visoke zagrožene kazni za kaznivo dejanje, za katero je obdolženec v kazenskem postopku, mogoče sklepati, na realno nevarnost, da bi, če bi bil izpuščen na prostost, pobegnil in se tako izognil izvedbi kazenskega postopka. Te presoje ne omaje zagovorničina navedba o obdolženčevi prijavi bivališča v Ljutomeru.

9. Okrožna državna tožilka v predlogu za podaljšanje pripora utemeljeno ugotavlja, da je pri obdolžencu podan priporni razlog takoimenovane ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Objektivne in subjektivne okoliščine, ki takšno oceno utemeljujejo, se niso spremenile. Državna tožilka dovolj natančno utemelji, da obstaja realna in konkretna nevarnost ponovitve specifičnega, to je istovrstnega kaznivega dejanja, zato se ni mogoče strinjati z obdolžencem in zagovornico, da v predlogu za podaljšanje pripora državna tožilka ne ponudi razlogov za sklep o obstoju navedenega pripornega razloga. Način izvršitve in teža kaznivega dejanja, katerega je obdolženi utemeljeno osumljen, in okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, vloga obdolženca v hudodelski združbi pri organizaciji nabave in transporta mamila, kar poudarja državna tožilka, so objektivne okoliščine, pomembne za sklep, da obstaja realna in konkretna nevarnost ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja. Takšen sklep utemeljuje tudi dejstvo, da obdolženec tokrat ni prvič v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, ampak da je bil že kaznovan zaradi istovrstnega kaznivega dejanja. Izrečeni zaporni kazni (dve leti in osem let zapora) pa utemeljujeta sklepanje o teži dejanj, za kateri je bil obsojenec pravnomočno spoznan za krivega. Tako se ni mogoče strinjati z obdolžencem in zagovornico, da ne gre za povratnika, prav tako pa ni relevantna za presojo nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja teza, da je bil obdolženec za ta dejanja obsojen pred leti (sodba I K 59/99, s katero mu bila izrečena kazen osem let zapora zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ, je postala pravnomočna leta 2000). Obdolženec je bil obsojen na zaporni kazni zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, poleg tega pa je bil v obdobju do kazenskega postopka, ki sedaj teče zoper njega, še štirikrat pravnomočno obsojen. Zadnja sodba X K 11453/14 je postala pravnomočna aprila 2014. Gre tako za subjektivne okoliščine, ki nedvomno kažejo na nevarnost, da bi obdolženec na prostosti istovrstno, to je specifično kaznivo dejanje, ponovil. Tega sklepa ne more omajati zatrjevanje obdolženca in zagovornice, da ima obdolženec dohodke. Ostale okoliščine, ki potrjujejo presojo o obdolženčevi povezanosti z mamili in z zagotavljanjem zaslužka s prepovedano drogo, potrjujejo sklepanje o tako visoki nevarnosti ponovitve istovrstnega dejanja, da je nevarnost ponovitve dejanja mogoče odvrniti le s priporom. Po navedenem tudi obdolženčeva skrb za otroka ni razlog za oceno, da ni več pogojev za pripor.

10. Podaljšanje pripora za obdolženca potrjuje tudi presoja neogibnosti pripora. Priporni razlog begosumnosti je neogiben, saj drugače ni mogoče zagotoviti nemotenega poteka kazenskega postopka in je tudi v sorazmerju s ciljem ki ga zasleduje. Podaljšanje pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti pa utrjuje presoja o neogibnosti pripora za varnost ljudi. Ob visoki stopnji nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, ki napada zdravje in nenazadnje tudi življenje potencialnih odjemalcev prepovedanega mamila, se tako izkaže pripor kot neogiben ukrep za odvrnitev nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, ter kot najhujši poseg v osebno svobodo v razumnem sorazmerju s težo dejanja, ki se očita obdolžencu.

11. Vrhovno sodišče je zato ugodilo predlogu državne tožilke in pripor zoper obdolženca iz navedenih pripornih razlogov podaljšalo. Zagovornica in obdolženec poudarjata, da obdolženec ni povezan z vsemi soobdolženci v zvezi s katerimi mora preiskovalna sodnica opraviti še določena preiskovalna dejanja. Ni se mogoče strinjati z zagovornico, da se niti eden od neizvedenih dokazov ne nanaša na obdolženega J. niti na kaznivo dejanje, ki se mu očita. Obdolženec je deloval v hudodelski združbi, torej v povezavi s soobdolženci v zvezi s katerimi preiskovalna sodnica načrtuje še izvedbo določenih preiskovalnih dejanj. Prav tako je bila obdolženemu J. zasežena elektronska naprava pri hišni preiskavi, opravljeni dne 2. 7. 2015 (list. št. 138 spisa). V zvezi s to elektronsko napravo še ni bila izvedena analiza, kar je razvidno iz pojasnila preiskovalne sodnice o tem, katera preiskovalna dejanja je potrebno še opraviti. Tako iz predloga državne tožilke in pojasnila preiskovalne sodnice izhaja, da je potrebno tudi za obdolženca pridobiti še analizo dokazov, ki so bili pridobljeni v okviru hišnih preiskav. Da se ti dokazi ne bi nanašali tudi na obdolženega J., zagovornica v svojem odgovoru na predlog državnega tožilca ni utemeljila. Vrhovno sodišče zato ocenjuje tudi ob presoji, da je obdolženec deloval v združbi in da se v zvezi z delovanjem obdolžencev v združbi izvaja preiskava, da je potreben določen čas za izvedbo dokazov, ki jih navajata državna tožilka in preiskovalna sodnica. Potreben pa je tudi določen čas, da bo po zaključku preiskave državna tožilka sprejela eno izmed odločitev, predvidenih v drugem odstavku 184. člena ZKP. Sodišče mora pri trajanju pripora v preiskavi presojati, ali je trajanje v skladu s pravico obdolženca do sojenja v razumnem roku. V obravnavanem primeru Vrhovno sodišče upoštevaje obsežnost zadeve ter obseg procesnih dejanj, ki jih je še potrebno izvesti, ugotavlja, da je podaljšanje pripora do 1. 1. 2016 razumen rok in da pravica obdolženca do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni kršena.