Jedro

Kljub naknadnemu pogajanju soglasna volja pogodbenih strank za spremembo pogodbe ni bila dosežena. Ker toženki nimata niti sodbe na razvezo pogodbe, bi morali pogodbo izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (prvi odstavek 239. člena OZ). Tega nista storili, saj sta od pogodbe predčasno odstopili. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da morata toženki skladno s pogodbo plačati tožeči stranki dogovorjeno pogodbeno kazen.

Glede na nihanje cen energije je logično in sprejemljivo, da se je tožeča stranka z določilom o pogodbeni kazni zavarovala pred eventualnim odstopom od pogodb s strani odjemalcev električne energije in s tem preprečila svojo škodo. Zato določilo o pogodbeni kazni po prepričanju pritožbenega sodišča ni nemoralno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se prvostopenjska sodba delno spremeni:

(1) v izpodbijani I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo 19.560,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 7. 2010 dalje do plačila;

(2) v izpodbijani II. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo 14.973,84 EUR;

(3) v izpodbijani V. točki izreka pa tako, da se toženi stranki priznani pravdni stroški znižajo za 306,52 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenih delih izpodbijane I., II. in V. točke izreka, prvostopenjska sodba potrdi.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Izpodbijana sodba

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora takratna prva tožena stranka plačati tožeči stranki 195.601,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 7. 2010 do plačila (I. točka izreka), druga tožena stranka pa 149.738,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, prav tako od 8. 7. 2010 do plačila. Višji obrestni zahtevek proti obema toženkama je zavrnilo (III. in IV. točka izreka) ter toženi stranki nerazdelno naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v znesku 10.062,89 EUR s pripadki (V. točka izreka).

2. V obrazložitvi je pojasnilo, da je tožeča stranka s toženkama 22. 8. 2008 sklenila pogodbo LN št. 60095 o prodaji in nakupu električne energije (v nadaljevanju pogodba, A4). Pogodba je bila sklenjena za dobavo elektrike v letih 2010 in 2011, v pogodbi pa so bile določene letne količine in cena. Med drugim so se pogodbene stranke v 10.5. točki pogodbe dogovorile, da morata toženki, če pred iztekom pogodbe odstopita od pogodbe, tožeči stranki plačati tam dogovorjeno pogodbeno kazen1, saj tožeča stranka električno energijo vnaprej kupuje na veleprodajnem trgu in ima s svojimi dobavitelji sklenjene dolgoročne pogodbe. S strani sistemskega operaterja distribucijskega omrežja z električno energijo (SODO d.o.o.) je bila tožeča stranka obveščena, da je toženka 1. 6. 2010 zamenjala dobavitelja električne energije glede vseh dobavnih mest po pogodbi.

3. Sodišče prve stopnje je presodilo, da sta toženki, ki sta odstopili od pogodbe zato, ker se je cena električne energije v letih 2010 in 2011 znatno znižala, to storili neutemeljeno. Pojasnilo je, da se je v predhodnem obdobju (od leta 2006 do 2009) cena električne energije znatno zvišala. Takrat pa sta toženki, ki sta tudi za preteklo obdobje imeli sklenjeno terminsko pogodbo s tožečo stranko, znatno prihranili.

Pritožba tožene stranke in odgovor tožeče stranke

4. V uvodnih pojasnilih pritožbe je navedeno, da se je 1. 9. 2016 (to je po izdaji prvostopenjske sodbe) prva toženka pripojila k drugi toženki. Zato je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 2. 12. 2016 po ugotovitvi, da je bila prva toženka 7. 9. 2016 izbrisana iz sodnega registra zaradi pripojitve k drugi toženki, odločilo, da se od 7. 9. 2016 postopek nadaljuje (samo) z drugo toženko. Zato je v nadaljevanju obrazložitve pritožbeno sodišče obe toženki skupaj imenovalo tudi „toženka“, „tožena stranka“ ali „pritožnica“.

5. V pritožbi, ki jo je tožena stranka vložila proti I., II. in III. izreka, je uveljavljala vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Primarno je predlagala spremembo izpodbijane sodbe sebi v prid, podrejeno pa razveljavitev le-te in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi

7. Pritožba je delno utemeljena.

8. Odločilne pritožbene navedbe so: (1) da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je presodilo, da je tožena stranka (takrat obe toženki) neutemeljeno odstopila od pogodbe, (2) da je prvo sodišče napačno presodilo, da sporna pogodba v 10.5 točki ni nična in (3) da je tožbeni zahtevek neutemeljen tudi po višini. Na te pritožbene navedbe je odgovorjeno v nadaljevanju.

Odgovor na pritožbeni očitek (1)

9. Po določilu 1. odstavka 112. člena Obligacijskega zakona (v nadaljevanju: OZ) lahko stranka zahteva razvezo pogodbe, če nastanejo po sklenitvi pogodbe okoliščine, ki ji otežujejo izpolnitev obveznosti, ali če se zaradi njih ne da doseči namena pogodbe, v obeh primerih pa v tolikšni meri, da pogodba očitno ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank in bi bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti jo v veljavi takšno, kakršna je. Tak zahtevek, torej zahtevek na razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, mora tista pogodbena stranka, ki se sklicuje na spremenjene okoliščine, uveljavljati v pravdi. Če s svojim zahtevkom uspe, lahko sodišče na zahtevo nasprotne stranke odloči, da mora stranka, ki je razvezo zahtevala, nasprotni stranki povrniti pravičen del škode, ki je zaradi razveze pogodbe nastala.

10. Določilo 112. člena OZ je izjema od spodaj pojasnjenega pravila „pacta sunt servanda“.

11. Pacta sunt servanda je temeljno načelo obligacijskega prava. Uzakonjeno je že v uvodnem 9. členu OZ. Pomeni pa, da so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo zanjo. Skladno z določilom 2. odstavka istega člena lahko obveznost ugasne samo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali na podlagi zakona. Isto velja za nastanek pogodbe ali za njeno spremembo (15. člen OZ).

12. Toženki tožbe na razvezo pogodbe nista vložili. Zato ni pomembno, ali bi, če bi jo, z zahtevkom na razvezo pogodbe po 112. členu OZ uspeli. Iz teh razlogov se pritožbeno sodišče z obširnimi pritožbenimi navedbami, s katerimi pritožnica pojasnjuje svoje stališče, da sta toženki utemeljeno odstopili od pogodbe, ni ukvarjalo.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da kljub naknadnemu pogajanju soglasna volja pogodbenih strank za spremembo pogodbe ni bila dosežena. Ker toženki torej sodbe na razvezo pogodbe nimata, bi morali pogodbo izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (prvi odstavek 239. člena OZ). Tega nista storili, saj sta od pogodbe predčasno odstopili. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, mora tožena stranka skladno s točko 10.5. plačati tožeči stranki dogovorjeno pogodbeno kazen.

Odgovor na pritožbeni očitek (2)

14. V zvezi z zatrjevano ničnostjo 10.5. točke pogodbe je sodišče prve stopnje zavrnilo stališče tožene stranke, da (1) je to določilo v nasprotju z Ustavo RS, ker da toženki postavlja v povsem nepredvidljiv položaj, (2) da je višina pogodbene kazni odvisna izključno od aktivnosti tožnice in (3) da izračuna pogodbene kazni ni možno narediti (12. točka obrazložitve).

15. Presojo sodišča prve stopnje, da določilo 10.5. pogodbe ni nično, pritožnica izpodbija z navedbo, da je sodišče prve stopnje ugovore toženke zavrnilo povsem "pavšalno in na določene navedbe iz trditvene podlage sploh ni argumentirano odgovorilo". Ker pa ni konkretno navedla, katere svoje ugovore in navedbe ima v mislih, na to pritožbeno navedbo pritožbeno sodišče ne more odgovoriti.

16. Toženki nista prerekali navedb tožeče stranke, da sta v predhodnem obdobju od leta 2006 do 2010 prav tako imeli sklenjeno pogodbo o dobavi električne energije s tožečo stranko in da je v tem obdobju cena električne energije zelo naraščala (v letu 2006 za 29 %, v letu 2008 za 64 % in v letu 2009 za 120 %). Sporna pogodba je bila sklenjena leta 2008 za dobavo v letih 2010 in 2011, torej daleč pred izpolnitvijo. Glede na nihanje cen energije je logično in sprejemljivo, da se je tožeča stranka z določilom o pogodbeni kazni zavarovala pred eventualnim odstopom od pogodb s strani odjemalcev električne energije in s tem preprečila svojo škodo. Zato določilo o pogodbeni kazni po prepričanju pritožbenega sodišča ni nemoralno.

17. V zvezi z nezmožnostjo izračuna višine pogodbe kazni pritožnica navaja, da je v svojih pripombah na izvedensko mnenje zapisala, da se le-to bolj bere kot učbenik oz. kot učni pripomoček glede trgovanja z električno energijo, dejansko pa izvedenec svojega dela ni opravil strokovno, še manj prepričljivo. Vztraja pri svojem stališču, da je bila toženka postavljena v negotov položaj, v takšen položaj pa jo je spravila tožeča stranka, ki je sama pripravila pogodbo, vsiljevanje takšnih pogodbenih določil, kot je dogovor o plačilu pogodbene kazni pa je v nasprotju z moralnimi načeli. Sama pa ni imela možnosti odkloniti podpisa takšne pogodbe, saj bi to imelo za posledico onemogočanje opravljanja njene dejavnosti.

18. Prvi del pritožbenega očitka je povsem abstrakten. Zato nanj ni mogoče odgovoriti. Drugi del pritožbe pa neutemeljen že zato, ker je tožena stranka po odstopu od pogodbe sklenila novo pogodbo očitno pod ugodnejšimi pogoji z drugim dobaviteljem.

19. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje izvedencu v sklepu z dne 10. 10. 2014 (list. št. 116-117), s katerim ga je postavilo,2 ni naložilo, naj na podlagi formule iz 10. 5. točke pogodbe izračuna višino pogodbene kazni, čeprav je to edino sporno dejansko vprašanje v tej pravdi. Ta sklep je bil pravočasno vročen vsaki od pravdnih strank, vendar nobena ni predlagala, naj sodišče dopolni ta sklep z dodatnim vprašanjem izvedencu glede višine pogodbene kazni.

20. V dopolnitvi svojega mnenja z dne 31. 3. 2015 (list. št. 146 do 151) je izvedenec A. T., ki je očitno sam spoznal, da je v tej pravdi sporna le višina, navedel, da je sicer nepreverljiva osnova za izračun razlike v ceni, torej pogodbena cena kot osnova za izračun razlike v ceni, torej pogodbena cena kot osnova za izračun Ct10=Cp10=97,90EUR/MWh za leto 2010 in Ct11=Cp11=112,03EUR/ MWh za leto 2011, saj te cene niso bile zapisane v pogodbi kot osnova za izračun ali obračun. Zato je predlagal predložitev dokumentov in zavzel pravno stališče, da je drastični padec cen na trgu lahko bistveni element za spremembo pogodbe. K temu je dodal,da je tožeča stranka sicer korektno obračunala pogodbeno kazen ločeno za vsako od toženih strank po principu izračuna za tržno ceno pasovne energije, glede na dobavljene količine električne energije in cene električne energije na trgu v tem obdobju, porabo do 1. 6. 2010 in razliko v ceni za količino do izteka pogodbenega roka 31. 12. 2010. 21. Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da izvedenec ni pooblaščenec nobene od strank, niti pravni strokovnjak. Po ZPP ni on tisti, ki bi lahko v svojem mnenju sugeriral spremembo pogodbe oziroma svetoval sodišču predložitev dokumentov, pač pa sta to pravdni stranki, ki pa tega nista storili. Zato se je sodišče prve stopnje utemeljeno zaneslo izvedenčevo mnenje, da je „tožeča stranka sicer korektno obračunala pogodbeno kazen ločeno za vsako od toženih strank po principu izračuna za tržno ceno pasovne energije“. To mnenje je bilo namreč na naroku za glavno obravnavo od 9. 4. 2015 (list. št. 155) vročeno pooblaščencema obeh pravdnih strank, vendar tožena stranka pripomb na to mnenje ne takrat ne kasneje ni podala. Zato je pritožbena navedba, da višine pogodbe kazni ni možno izračunati, ne le prepozna, ampak glede na izvedenčevo oceno, da je glede na razpoložljive podatke korektno izračunana, tudi neutemeljena.

Odgovor na pritožbeni očitek (3)

22. Utemeljena je le pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje pri izračunu višine pogodbene kazni zanemarilo določilo točko 3.6 pogodbe, ki sicer predstavlja materialno pogodbeno pravo. S tem določilom se je tožena stranka zavezala, da porabljene količine električne energije ne bodo odstopale od pogodbeno dogovorjenih količin za več kot 10 %. Zato drži pritožbeno stališče, da toženi stranki ni mogoče obračunati pogodbene kazni od celotne pogodbeno dogovorjene količine, ampak zgolj od 90 % teh količin. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določila 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je prisojene zneske pogodbene kazni znižalo za 10 %, in sicer v 1. točki za 17.604,1548 EUR, v 2. točki pa za 14.973,84 EUR.

23. Posledično je ustrezno znižalo tudi priznane stroške tožeči stranki. Za postopek pred sodiščem prve stopnje ji je od dobljene pravde v višini 310.806,14 EUR priznalo (od osnove 1.507,00 EUR) znesek 1.959,10 EUR, za narok (količnik 1,2) 1.808,40 EUR, na račun potnih stroškov pooblaščenca tožeče stranke iz G. do L. 14,06 EUR in na račun materialnih stroškov 20,00 EUR, kar skupno znaša 3.413,56 EUR, upoštevajoč sodne takse v višini 5.525,00 EUR in izvedenino v višini 693,47 EUR pa 9.756,37 EUR. To je za 306,52 EUR manj, kot je pravdnih stroškov tožeči stranki priznalo sodišče prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče temu ustrezno spremenilo tudi odločitev o pritožbenih stroških tako, kot je razvidno iz I. 3. točka izreka te sodbe.

24. Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da pritožba v preostalih delih ni utemeljena. Ker pa v teh delih pritožbeno sodišče ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

25. O stroških pritožbenega postopka tožene stranke pritožbeno sodišče ni odločilo, saj specificiranega stroškovnika ni vložila. Ker pa je tožeča stranka v pritožbi le ponovila svoje navedbe pred sodiščem prve stopnje, pritožbeno sodišče njene stroške ocenjuje kot nepotrebne. Zato je odločilo, da jih nosi sama (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 10.5. člen pogodbe se glasi: V kolikor kupec odstopi od pogodbe pred iztekom pogodbenega roka, je dolžan prodajalcu povrniti mogoča letna odstopanja v tekočem letu do datuma odpovedi. Pogodbene količine, ki bodo veljale kot nova osnova za izračun odstopanj v tekočem letu odpovedi skladno s 3.6 členom, bodo izračunane na podlagi pogodbenih količin v letu odpovedi, ki jih bo prodajalec pomnožil s količnikom števila mesečne uporabe pogodbe pred odpovedjo in skupnim številom mesecev v letu. Za preostale količine v tekočem letu po datumu odpovedi in pogodbene količine v naslednjih letih do izteka pogodbenega roka pa bo prodajalec kupcu obračunal razliko med ceno iz te pogodbe in ceno, po kateri uspe prodajalec na trgu prodati energijo, ki je predmet odpovedi pogodbe. 2 Postavitev izvedenca je sodišče prve stopnje zaupalo strokovnemu sodelavcu, tega pa več kot očitno ni poučilo, da je v tem sporu negotova le višina pogodbene kazni, saj so v sklepu nanizana vprašanja, ki so za odločitev o tožbenem zahtevku popolnoma nepomembna.