Jedro

Tožnik je bil napoten na delo v hotel na Hrvaško, skladno z dogovorom iz pogodbe o zaposlitvi. Ker je imel s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeno tudi opravljanje dela v tujino, ni šlo za službena potovanja v ta hotel, ampak za opravljanje dela. Iz dogovora med toženo stranko in tem hotelom izhaja, da bo tožena stranka po ocenjeni višini kot nadomestilo stroškov prejemala določeno denarno vsoto mesečno. V ta znesek je všteta tožnikova plača in materialni stroški. Kot materialni stroški po tem dogovoru so bili mišljeni vsi stroški, ki jih bi imel tožnik z izvajanjem dela po tem dogovoru.

Tožnik zatrjuje obstoj dogovora o plačilu dnevnic in stroškov za službeno potovanje za čas dela v hotelu na Hrvaškem. Tožnik obstoja takšnega dogovora ni dokazal, zato tožnikov zahtevek na povračilo stroškov, ki jih je imela z opravljanjem dela v tem hotelu, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ne obstoji tožnikova terjatev nasproti toženki iz naslova povračila stroškov za september 2007 v višini 1.156,20 EUR, za oktober 2007 v višini 612,80 EUR, za november 2007 v višini 867,04 EUR, za december 2007 v višini 1.073,12 EUR, za januar 2008 v višini 190,56 EUR, za februar 2008 v višini 935,20 EUR, za marec 2008 v višini 857,10 EUR in za april 2008 v višini 726,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka) in da ne obstoji toženkina terjatev nasproti tožniku v višini 1.061,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka). Zavrnilo je tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške za september 2007 v višini 1.156,20 EUR, za oktober 2007 v višini 612,80 EUR, za november 2007 v višini 867,04 EUR, za december 2007 v višini 1.073,12 EUR, za januar 2008 v višini 190,56 EUR, za februar 2008 v višini 935,20 EUR, za marec 2008 v višini 857,10 EUR in za april 2008 v višini 726,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka), pobotni ugovor v višini 1.061,63 EUR je zavrnilo (točka IV izreka) in tožniku naložilo, da povrne toženi stranki njene stroške postopka v višini 815,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka (točka V izreka).

Zoper točke I, III in V izreka sodbe, saj za izpodbijanje točk II in IV nima pravnega interesa, se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, da je bil tožnik napoten na delo v tujino in tako v kraj B. ni hodil na službeno potovanje, ampak je tam delal. Iz tožnikovih navedb in izvedenih dokazov izhaja, da tožnik ni imel ustrezne pisne pogodbe, ampak je bil napoten na delo v tujino ob dogovoru, da bo znašal toženkin zaslužek s tožnikovim delom takrat okoli 680.000,00 SIT (2.840,00 EUR), kar mu bo toženka plačala v obliki njegove dotedanje plače, do višine tega zneska pa v obliki dnevnic in stroškov kilometrine za službeno potovanje v tujino. Dokaz temu je pogodba o kadrovskem sodelovanju med hotelom A. in toženo stranko, tožnik pa je 1. 7. 2006 s toženo stranko sklenil pogodbo o napotitvi na delo, ki pa ni vsebovala vseh obveznih sestavin po takrat veljavnem 212. členu ZDR. Tožnik je prav v ta namen vsakomesečno popisoval število prevoženih kilometrov in tožena stranka je sprva izdajala potne naloge (marec, april in maj 2006), medtem ko je potne naloge za mesece junij, julij, september in november 2006 stornirala. Napačna je ocena sodišča prve stopnje, da je toženka tožniku prenehala izdajati potne naloge zato, ker naj bi bilo ugotovljeno, da tožnik zanje nima veljavne podlage. Nobena izmed zaslišanih prič dogovora, da se bodo tožniku službene poti v kraj B. štele kot službena potovanja ni zanikala, priče se tega le spominjale niso. Zaradi tega bi moralo sodišče verjeti tožniku. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, navedeni razlogi pa so nejasni in med seboj v nasprotju. Ker pisna pogodba o napotitvi tožnika skladno s 212. členom ZDR ni bila nikoli sklenjena, je kot delodajalec odgovorna tožena stranka, zato je nedopustno, da sodišče dokazno breme o obstoju zatrjevanih dogovorov prevali na tožnika.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku /Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami - ZPP/). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da obrazložitev izpodbijane sodbe vsebuje pravilne dejanske in pravne razloge in da je sodišče prve stopnje ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevane kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ne, saj ima sodba jasne razloge o odločilnih dejstvih in ti si med seboj niso v nasprotju, kot to sodbi neutemeljeno očita pritožba.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da sta stranki dne 1. 3. 2006 sklenili pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela vodje recepcije z določbo, da je kraj opravljanja tožnikovega dela poleg toženkinega sedeža tudi sedež družb C. d.d. in sedežu hrvaškega hotela D. d.d. oziroma v drugi povezani družbi znotraj sistema E. d.d., in sta se za primer napotitve na delo v tujino dogovorili za ureditev medsebojnih razmerij v skladu z določbami 211. do 213. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji); - da sta toženka in hrvaški hotel dne 1. 7. 2006 sklenila dogovor o kadrovskem sodelovanju in o napotitvi tožnika na delo proti plačilu stroškov v ocenjeni višini 680.000,00 SIT (2.837,59 EUR), kamor sta všteta tožnikova plača in povračilo stroškov, vse povečano za 3 %; - da sta dne 10. 7. 2007 stranki sklenili aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 3. 2006, kjer sta se dogovorili, da je tožnik začasno, do 31. 12. 2008, napoten na delo v tujino v družbo D. d.d., ki pa povračila stroškov tožniku ni urejal; - da je tožniku tožena stranka za prve tri mesece dela (marec, april in maj 2006) na podlagi potnih nalogov izplačala stroške za službeno potovanje, potne naloge za mesece junij, julij, september in november 2006 pa je stornirala in mu stroškov za službeno potovanje ni več izplačevala; - da je tožena stranka tožniku izplačevala stroške za prihod na in z dela in sicer kilometrino od doma v kraj B. in nazaj od meseca julija 2006 dalje ter do avgusta 2007 tudi bone za prehrano med delom, od avgusta 2007 dalje pa je imel tožnik prehrano zagotovljeno v kraju B..

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil tožnik s 1. 3. 2006 napoten na delo v hotel D. v kraj B., skladno z določbo 8. člena pogodbe o zaposlitvi. Ker je imel s pogodbo o zaposlitvi (8. člen) dogovorjeno tudi opravljanje dela v D. d.d., ni šlo za službena potovanja v ta hotel, ampak za opravljanje dela. Tožnik na delo v kraj B. tudi ni bil napoten s posebno pisno pogodbo po določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Iz dogovora med toženo stranko in D. d.d. izhaja, da bo tožena stranka po ocenjeni višini kot nadomestilo stroškov prejemala 680.000,00 SIT mesečno. V ta znesek je všteta tožnikova plača in materialni stroški. Kot materialni stroški po tem dogovoru so bili mišljeni vsi stroški, ki jih bi imel tožnik z izvajanjem dela po 2. členu tega dogovora.

Neutemeljene so pritožbene navedbe o napačni dokazni oceni sodišča prve stopnje, da dogovora med strankama ni bilo, ker tega ni zatrjevala nobena izmed zaslišanih prič. Dejansko je priča F.F., za katerega je tožnik trdil, da se je z njim dogovarjal o pogojih napotitve v tujino, na l. št. 42 izpovedal, da se ne spominja dogovora, na kakšen način se bodo tožniku povrnili stroški v zvezi z napotitvijo. Vendar pa iz izpovedi G.G., ki je bila in je še zaposlena pri toženi stranki kot vodja financ, izhaja, da med tožnikom in toženo stranko ni bilo posebnega dogovora. Priči, ki je bila pri toženi stranki vodja financ, je bilo rečeno, da se tožniku povrnejo stroški po pogodbi o zaposlitvi. Ko je ugotovila, da se tožniku izplačuje višja kilometrina, se je pozanimala pri F.F. in H.H., ki je bil takrat pri toženi stranki predsednik uprave, in ta dva sta ji povedala, da s tožnikom ni bil sklenjen poseben dogovor o višji kilometrini. Cena v pogodbi z D. d.d. je bila okvirna, saj so se naknadno izdajali računi za vse stroške, ki jih je imela tožena stranka s tožnikovo napotitvijo, znesek pa je bil povečan za 3 % manipulativne stroške. Na podlagi izpovedi v dokaznem postopku zaslišanih prič in tožnika, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da posebnega dogovora med strankama o povračilu stroškov ni bilo.

Tudi pritožbena navedba, da je sodišče na tožnika prevalilo dokazno breme o obstoju zatrjevanih dogovorov, je neutemeljena. Tožnik zatrjuje obstoj dogovora o plačilu dnevnic in stroškov za službeno potovanje za čas dela v D. d.d. in na njem je dokazno breme, da obstoj dogovora dokaže. V Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) so točno določeni primeri o obrnjenem dokaznem bremenu, vendar za primer denarnega zahtevka iz naslova dogovorov z delodajalcem to ni določeno. Kot je že navedeno, tožnik obstoja takšnega dogovora ni dokazal, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), in ugotovilo, da niso podani v pritožbi navedeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče sklenilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (165., 154. ter 155. člen ZPP).