Jedro

Ker pravna prednica tožnika v času podržavljenja (še) ni bila poročena z bivšim lastnikom podržavljenega premoženja, ji status nadomestne upravičenke ne gre, ne glede na razlog, zaradi katerega ni prišlo do sklenitve zakonske zveze že pred oziroma v času podržavljenja.

Izrek

1. Zadevi pod opr. št. U 1129/2008 in opr. št. U 1187/2008 se združita zaradi skupnega obravnavanja in odločanja ter se zadeva v nadaljevanju vodi pod opr. št. U 1129/2008. 2. Tožbi se zavrneta.

3. Zahtevki za povrnitev stroškov postopka prvotožnika, drugotožnice in stranke z interesom A. d.d. se zavrnejo.

Obrazložitev

: Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka zavrnil zahtevo za denacionalizacijo v k.o. B. drugotožnice, v 2. točki izreka zavrnil zahtevo za denacionalizacijo v k.o. B. prvotožnika ter v 3. točki izreka ugotovil, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Drugostopni organ je z odločbo, št. … z dne 14. 4. 2008, pritožbi prvotožnika in drugotožnice zoper citirano odločbo zavrnil. Upravna organa sta ugotovila, da sta v predmetni zadevi vloženi dve zahtevi za denacionalizacijo, pri čemer je prvotožnik v postopek vstopil kot dedič pokojne vlagateljice C.C., drugotožnica pa se je priglasila v postopek 14. 12. 1995, status stranke v tej zadevi pa je pridobila s sklepom Upravne enote Č., št. … z dne 5. 11. 1996. Razlaščenec, prejšnji lastnik podržavljenega podjetja ''D.D., veleklavnica, tovarna mesnih izdelkov, klobas in masti, import – eksport E.'' je bil D.D. ml., kateremu je bilo premoženje podržavljeno z odločbo Okrajne mestne zaplembene komisije v E., št. … z dne 27. 9. 1945 in 16. 10. 1945, ki je bila izdana po Odloku Avnoja. Iz pravnomočne odločbe o državljanstvu Upravne enote E., št. … z dne 18. 2. 1994, izhaja, da razlaščenec v času podržavljenja ni štel za jugoslovanskega državljana. Vlagatelja sta zato predlagala uporabo določbe 12. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljnjem besedilu: ZDen). Razlaščenec je sklenil dve zakonski zvezi. V prvem zakonu z ženo F.F., ki je že pokojna, je imel hčerko G.G. - drugotožnico, ki pa po pravnomočni odločbi Upravne enote E., št. … z dne 23. 4. 2002, tudi ni štela za jugoslovansko državljanko, zato je organ njen zahtevek zavrnil. Že pokojna vlagateljica C.C. pa je bila druga žena razlaščenca. Iz podatkov spisa izhaja, da sta z razlaščencem sklenila zakonsko zvezo dne 16. 1. 1948, t.j. po podržavljenju premoženja, ki je bilo izvršeno 27. 9. in 16. 10. 1945. V tej zadevi je bilo že enkrat odločeno in je prvostopni organ s sklepom, št. … z dne 11. 4. 1995, zavrgel zahtevo za denacionalizacijo po razlaščencu, ker se ni štel za jugoslovanskega državljanstva, druga žena C.C. pa je sicer ob podržavljenju bila jugoslovanska državljanska, vendar takrat še ni bila njegova zakonska žena. Po pritožbi takrat še vlagateljice C.C. je drugostopni organ pritožbi z odločbo, št. … z dne 30. 10. 1996, ugodil in vrnil zadevo v ponovno odločanje. Po izdaji zadnje odločbe pa je bila izdana odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997, iz katere med drugim izhaja razlaga določbe 12. člena ZDen, ki je omejila določitev upravičenca na tiste osebe, ki so bile v najbližjem razmerju z lastnikom nacionaliziranega premoženja – zakonec in potomci lastnika nacionaliziranega premoženja. Kadar gre za zakonca, je to lahko le tista oseba, ki je bila zakonec lastnika v času, ko mu je bilo premoženje podržavljeno in, ki je morala biti v času podržavljenja jugoslovanski državljan. Ker C.C., ki je sicer v času podržavljenja bila jugoslovanska državljanka, ni bila poročena z razlaščencem v času podržavljenja, saj je bila poroka tri leta kasneje, t.j. 16. 1. 1948, je organ zahtevo prvotožnika tudi zavrnil. V zvezi s pritožbenimi navedbami je drugostopni organ še navedel, da je bila odločitev prvostopnega organa o zavrnitvi zahteve drugotožnice ob ugotovitvi, da ni izpolnjen temeljni pogoj za upravičenje do denacionalizacije, t.j. pogoj državljanstva, pravilna. Če pa se drugotožnica ne strinja z ugotovitvenimi odločbami o državljanstvu, v postopku denacionalizacije ne more uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na te odločbe. Drugotožnica sicer pravilno opozarja, da pred izdajo izpodbijane odločbe ni bilo izdelano poročilo o pravnem in dejanskem stanju zadeve, s čimer je bila kršena določba 65. člena ZDen, vendar pa ta kršitev ni bistvena, saj glede na pravnomočne ugotovitvene odločbe o državljanstvu, ki so ključnega pomena za presojo zadeve, opustitev ni vplivala na sprejeto odločitev. Nadalje je še navedel, da se prvotožnik moti, ko meni, da je njegova pravna prednica pridobila položaj upravičenke z odločbo drugostopnega organa, št. … z dne 30. 10. 1996, ko je ta organ zavzel stališče, da je C.C. upravičenka na podlagi določbe 12. člena ZDen, kateremu pa prvostopni organ potem ni sledil in ravnal nasprotno, upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča, kar pa je po oceni drugostopnega organa pravilno. Na drugačno presojo tudi ne morejo vplivati okoliščine, da sta bila C.C. in razlaščenec zaročena vse od leta 1940 ter, da se pred letom 1948 nista mogla poročiti zaradi vojnih in povojnih razmer. Premoženje je bilo zaplenjeno leta 1945, zato tudi ni pomembno, da je bilo zadnje dejanje zaplembe opravljeno že po njuni poroki 1948. Res je bil v prejšnji fazi postopka z dvema delnima odločbama C.C. priznan položaj upravičenke, vendar pa ta napačna ugotovitev ne zavezuje organa pri nadaljnjem odločanju. Pred izdajo vsake odločbe je organ dolžan pravilno ugotoviti vsa pravno relevantna dejstva. Če pa prvotožnik meni, da v postopku še ni bilo odločeno o vsem premoženju, pa bo moral določno navesti, za katero premoženje gre, da bo lahko zahteval izdajo dopolnilne odločbe.

Prvotožnik je v tožbi navedel, da je pravno stališče upravnega organa zgrešeno, kar je v svojih vlogah obširno dokazoval tožnik, v odločbi drugostopnega organa, št. … z dne 30. 10. 1996, pa je tudi zapisano, da vlagateljica C.C. izpolnjuje vse pogoje za upravičenko po določbi 12. člena ZDen. Ta odločba je postala pravnomočna, saj zoper njo nihče ni sprožil upravnega spora. Treba je tudi opozoriti na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. U 1463/93, ki je citirana tudi v komentarju ZUP na strani 632, kjer je zavzeto enako stališče, namreč, da ni mogoče zanikati pravnih učinkov pravnomočne odločbe, če dotlej ta ni na zakonit način razveljavljena, odpravljena ali spremenjena. Ta dejstva in z Ustavo in EKČP še dodatno poleg zakona zagotovljene pravice skuša organ enostavno zanemariti in izničiti. Prvotožnik je še opozoril na določbo 2. odstavka 10. člena Zakona o dedovanju in določbo 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, kjer oba temeljna zakona izenačujeta dalj časa trajajočo življenjsko skupnost moškega in ženske glede pravnih posledic z zakonsko zvezo z edino izjemo, da to ne velja, če bi bili podani razlogi, zaradi katerih bi bila zakonska zveza neveljavna. Edini zadržek in razlog, zaradi katerega ni prišlo do sklenitve zakonske zveze, čeprav sta kot mož in žena nesporno živela od leta 1940, kar je razvidno tudi iz sodbe Vojaškega sodišča, opr. št. Sod … z dne 16. 8. 1945, in iz zaslišanja vlagateljice z dne 8. 8. 1945, kjer je tudi sama to dejstvo potrdila in so jo tudi tedanji organi šteli za njegovo zaročenko, je bilo njeno židovsko poreklo. Takšna argumentacija tako ne more vzdržati sedaj po več kot šestih desetletij od padca nacizma in propada tovrstnih teorij in zakonov. Kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, storjene v škodo prvotožnika s tem, da so bile odvzete pravice njegovi pravni prednici in s tem tudi njemu, pomenijo ne samo kršitev zakonov, kar je bilo že večkrat opredeljeno in tudi v tej tožbi povzeto, temveč tudi Ustave RS v določbah 14., 22., 33 in 158. člena, dodatno pa še določbe 6. in 14. EKČP ter določbe 1. člena Protokola k EKČP, ki zagotavlja varstvo lastnine. Prvotožnik je zato predlagal, da sodišče po izvedenem dokaznem postopku razsodi tako, da odpravi prvostopno odločbo ter ugotovi, da je vlagateljica C.C., v tem postopku denacionalizacije upravičenka na podlagi določbe 12. člena ZDen in da ta pravica pripada kot njenemu pravnemu nasledniku tudi prvotožniku in naloži toženki povrnitev stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku paricijskega roka, na roke prvotožnikovega pooblaščenca odvetnika H.H. Drugotožnica je vložila tožbo iz razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter absolutne bistvene kršitve pravil postopka. V tožbi je navedla, da je odločitev organa napačna. Določba 9. člena ZDen vsebuje tri kumulativne pogoje za pridobitev statusa upravičenca: 1. da gre za fizično osebo iz določbe 3., 4. in 5. člena ZDen, 2. da je bila ta fizična oseba v času, ko ji je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljan, 3. da je bilo tej fizični osebi po 9. 5. 1945 državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. D.D. je bilo premoženje podržavljeno na temelju Odloka Avnoja, ki je naveden kot predpis v 20. točki 1. odstavka 3. člena ZDen, z uveljavitvijo Odloka Avnoja, t.j. 6. 2. 1945 je prišlo ex lege do zaplembe premoženja in je zato treba kot datum podržavljenja premoženja upoštevati 6. 2. 1945. Prvostopni organ, ki je odločal o državljanstvu, o vprašanju o državljanskem statusu D.D. in tudi drugotožnice kot nadomestne upravičenke na dan 6. 2. 1945 sploh ni odločal, je pa iz obrazložitve odločbe za D.D. razvidno, da je bil D.D. vpisan v rojstno matično knjigo E., letnik 1902, pod zap. št. 10, da je iz potnega lista razvidno, da je imenovani imel stalno prebivališče v B. pri E., in da je bil na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojen v takratno občino E. ter zato na dan 6. 4. 1941 jugoslovanski državljan – državljan Kraljevine Jugoslavije. Ker mu to jugoslovansko državljanstvo in domovinska pristojnost od 6. 4. 1941 nista prenehali, je bil jugoslovanski državljan tudi na dan zaplembe premoženja 6. 2. 1945. Navedeno pomeni, da sta tako izpolnjena dva pogoja. Drugi pogoj iz te določbe pa je podan tudi za njegovo hčerko drugotožnico kot nadomestno upravičenko v smislu določbe 12. člena ZDen. Iz obrazložitve odločbe, št. … izhaja, da je bila tudi ona domovinsko pristojna v takratno občino E. in da je bila jugoslovanska državljanka – državljanka Kraljevine Jugoslavije, to državljanstvo pa je imela tudi na dan zaplembe premoženja, t.j. 6. 2. 1945. V zvezi s podanostjo tretjega pogoja pa je drugotožnica navedla, da prvostopni organ, ki je odločal o državljanstvu, ni ugotavljal državljanskega statusa upravičenca in nadomestne upravičenke na dan 9. 5. 1945 in do 28. 8. 1945, kar pa bi glede na določbo 9. člena ZDen moral. Upravičenec in nadomestna upravičenka sta bila jugoslovanska državljana tudi po 9. 5. 1945, saj ni nobenih dokazov, da bi jima to državljanstvo na kakršenkoli način prenehalo. Jugoslovansko državljanstvo jima je po 9. 5. 1945 priznaval Zakon o državljanstvu Kraljevine SHS, ki je veljal vse do 28. 8. 1945, ko je stopil v veljavo Zakon o državljanstvu DFJ, po katerem sta pa tudi pridobila državljanstvo, česar pa jima toženka zaradi nezakonite in protiustavne uporabe povojnih predpisov o državljanstvu ne priznava. Tudi ni res, da ugovori, ki se nanašajo na vsebino odločitve o državljanstvu, ne morejo biti predmet presoje v postopku denacionalizacije. Postopek ugotavljanja državljanstva se vodi izključno zaradi postopka denacionalizacije. V postopku ugotavljanja državljanstva se ne ugotavlja državljanstvo posameznika kot njegov osebni status, ampak se njegovo državljanstvo ugotavlja v cilju ugotovitve obstoja pogojev za pridobitev statusa upravičenca. Iz tega razloga se pri presoji državljanstva poleg predpisov o državljanstvu upoštevajo tudi določbe ZDen. Gre torej organsko za en postopek. Napačna odločitev o državljanstvu avtomatično pomeni tudi napačno odločitev o pridobitvi statusa upravičenca. Toženka pa določbo 1. odstavka 9. člena ZDen očitno razlaga na način, da je bistven državljanski status posameznika v času, ko je pričel veljati prvi povojni zakon o državljanstvu, kar pa je nezakonito. Če bi zakonodajalec želel, da je pogoj za pridobitev statusa upravičenca jugoslovansko državljanstvo na temelju določb Zakona o državljanstvu DFJ, torej po 28. 8. 1945, bi določbo 1. odstavka 9. člena ZDen temu ustrezno oblikoval, česar pa ni storil. Toženka tako ni spoštovala določbe 7. člena ZUP in je posledično bistveno kršila pravila upravnega postopka, kar ima za posledico nepravilno in nezakonito odločbo. Napadena odločba pa je tudi odraz nelegitimne diskriminacije drugotožnice zaradi njenega državljanstva in njene narodnostne pripadnosti in državljanstva njenega očeta in njegove narodnostne pripadnosti. Slovenski parlament je ZDen sprejel v cilju odprave krivic, kar je najbolje razvidno iz obrazložitve Predloga za izdajo zakona o denacionalizaciji (Poročevalec št. 7/91). Odprava posledic pa ni enaka za vse, saj jo je zakonodajalec omejil le na nekatere in pri tem kot omejitveni kriterij določil kriterij jugoslovanskega državljanstva. Razlikovanje razlaščenih oseb glede na kriterij državljanstva je brez podlage v Ustavi RS in pomeni neupravičeno diskriminacijo. To tem bolj, ker je bilo premoženje odvzeto vsem na enak način in z istimi predpisi. Kriterij državljanstva ni bil razlog za razlikovanje pri zaplembi premoženja in tudi ne more biti razlog za razlikovanje pri njegovem vračilu. Niti upravičenec niti nadomestna upravičenka v času zaplembe nista imela drugega državljanstva in iz tega razloga za zaplenjeno premoženje od nobene druge države nista prejela odškodnine in je tudi nista mogla. Oba sta avstrijsko državljanstvo prejela šele po 2. svetovni vojni. Za njiju tako ne vzdrži utemeljitev tega razlikovanja po kriteriju državljanstva, kot ga je v tč. 39 – 40 svoje odločbe, št. U-I-23/93, podalo Ustavno sodišče. Razlikovanje po kriteriju državljanstva je tako v njunem primeru diskriminatorno in krivično in tudi v evidentnem nasprotju z določbo 12. člena PES in z določbo 2. odstavka 21. člena Listine unije o temeljnih pravicah. Za kriterijem državljanstva pa se izvaja prikrita diskriminacija po kriteriju narodnostne pripadnosti, kar je razvidno iz odločb v zadevi. Upravičencu se ne priznava državljanstva, ker je bil nemške narodnosti in ker tožnica ni uspela dokazati pred – in medvojne lojalnosti napram narodom in narodnostim Jugoslavije. Kljub temu, da je bila drugotožnica ob zaplembi premoženja leta 1945 mladoletna, stara komaj 12 let in evidentno jugoslovanska državljanka, pa je toženka pravnomočno ugotovila, da ne izpolnjuje pogoja državljanstva, ker je nemške narodnosti in ker ni uspela dokazati svoje pred- in medvojne lojalnosti napram narodom in narodnostim Jugoslavije. Lojalnosti napram narodom in narodnostim Jugoslavije pa ni treba dokazovati osebam drugih narodnosti, ampak jo morajo dokazovati samo osebe nemške narodnosti. To pa zaradi uporabe 2. stavka določbe 3. odstavka 63. člena ZDen, katerega pa upravni organi uporabljajo na način, ki za osebe nemške narodnostne pripadnosti predpostavlja domnevo nelojalnosti, ki očitno temelji na kolektivni odgovornosti nemškega naroda. Zakonodajalec takega namena ni imel, kar je razvidno iz same gramatikalne razlage določbe 3. odstavka 63. člena ZDen, organi pa jo uporabljajo kot domnevo nelojalnosti oseb nemške narodnostne pripadnosti ali nemškega etičnega izvora. Takšno ravnanje toženke pomeni nedopustno diskriminacijo na osnovi nacionalnega ali etičnega izvora, za katero ni nobenega stvarnega ali razumnega upravičenja. Takšno razlikovanje pa ni prepovedano samo z Ustavo RS, ampak tudi z mednarodnimi pogodbami, ki jih primeroma našteje. Ustava RS pa v določbi 33. člena zagotavlja tudi pravico do zasebne lastnine in dedovanja, kar določa tudi EKČP v določbi 1. člena Protokola št. 1. Odnos denacionalizacije do lastnine kot temeljne človekove pravice in iz nje izvirajočih lastninskopravnih upravičenj je najbolje razviden iz odločitve Ustavnega sodišča, št. U-I-169/93. Slovenija je postala del Evropske unije. Protidiskriminacijska zakonodaja Evropske unije, sprejeta na podlagi določbe 13. člena Pogodbe o evropske skupnosti je del obveznega pravnega reda EU. Direktiva Sveta ministrov o izvajanju načela o enakosti oseb, ne glede na rasno ali etnično poreklo in Direktiva o vzpostavitvi splošnega okvira za enakost v zaposlovanju in delu določata, da se dokazno breme o obstoječi rasni ali etnični diskriminaciji prenese z žrtve diskriminacije na morebitnega diskriminatorja, ne glede na to, ali gre za javni ali zasebni sektor. Citirane Direktive EU se v RS uporabljajo neposredno, so pa v pravni red RS prenesene tudi z Zakonom o uresničevanju načela enakega obravnavanja. Tudi ta zakon v določbi 2. odstavka 22. člena določa, da se dokazno breme o obstoječi rasni ali etični diskriminaciji prenese na domnevnega kršitelja. Evidentno je, da je toženka drugotožnico zaradi državljanstva, kot tudi njene narodnostne oziroma etične pripadnosti in narodnostne pripadnosti njenega očeta diskriminirala v postopku denacionalizacije in s tem v njeni pravici do zasebne lastnine, kar pa je nedopustno. Drugotožnica je zato predlagala, da sodišče tožbi ugodi, odpravi prvostopno odločbo, ugotovi, da je toženka posegla v drugotožničino ustavno pravico do lastnine iz določbe 33. člena Ustave RS in določbe 1. člena Protokola št. 1 EKČP s tem, ko je drugotožnico zaradi njene narodnostne oziroma etične pripadnosti in narodnostne pripadnosti njenega očeta D.D. nedopustno diskriminirala v postopku denacionalizacije, št. … pri UE E., toženki prepove s takšnim ali podobnim ravnanjem v bodoče posegati v človekove pravice drugotožnice ter toženki tudi naloži plačilo stroškov v roku 15 dni od dneva izdaje sodbe, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je v danem roku poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Stranka z interesom A. d.d. je v odgovoru na tožbo v zadevi opr. št. U 1129/2008 navedla, da prvotožnik napačno interpretira pomen pravnomočnosti odločbe drugostopnega organa, št. … z dne 30. 10. 1996. saj pravnomočen postane izrek odločbe, ne pa njena obrazložitev in njene razlogi. V tem primeru izrek ni vseboval ugotovitve, da je vlagateljica upravičenka do vračila premoženja, temveč je v izreku navedeno le, da se njeni pritožbi ugodi in odločba odpravi. Prvostopni organ tako ni bil vezan na pravno stališče drugostopnega organa, zlasti glede na odločbo Ustavnega sodišča. Navedla je še, da tudi če je bila C.C. zaročenka D.D., to še ne dokazuje obstoj zunajzakonske zveze. Ne glede na navedeno pa je bistveno, da po takrat veljavnih zakonih takšna skupnost ni bila izenačena z zakonski zvezo. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih pa ne more veljati za nazaj, pri čemer pa ta zakon izenačuje tako zvezo z zakonsko zvezo le glede pravic in obveznosti, ki izhajajo iz tega zakona. Na drugih področjih ima zunajzakonska zveza enake pravne posledice kot zakonska zveza le, če zakon tako določa. V konkretnem primeru pa ZDen takšnih določb nima. Vlagateljica je odškodnino prejela izključno zato, ker je v to prostovoljno privolil denacionalizacijski zavezanec. Glede na veljavne predpise pa ni bila upravičena do vračila premoženja, zaradi česar pa te pravice njen pravni naslednik ne more uspešno uveljavljati. Stranka z interesom je zato predlagala zavrnitev tožbe in naložitev povrnitev stroškov stranke z interesom prvotožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila, vse pod izvršbo.

Prvotožnik je v odgovoru z dne 20. 6. 2008 na vlogo stranke z interesom A. d.d. še navedel, da je bilo z odločbo drugostopnega organa z dne 30. 10. 1996 odločeno, da je pritožbi ugodeno, da je odpravljen sklep prvostopnega organa, s katerim je ta zavrgel zahtevo češ, da vlagateljica ni upravičenka po določbah od 9. do 14. člena ZDen, glede ostalega dela izreka, da naj se zadeva vrne v dopolnitev postopka in ponovno odločanje pa je v obrazložitvi pojasnjeno, da glede na to, da se mora denacionalizacijska odločba glasiti na upravičenca, bo treba v nadaljevanju postopka ugotoviti, ali je vlagateljica edina upravičenka do premoženja, saj gre za izjemo, ki jo določa določba 12. člena ZDen. Trditev stranke z interesom, da izrek odločbe naj ne bi vseboval ugotovitve, da je vlagateljica upravičenka, tako ni resnična. V kopiji zapisnika s posveta na Ministrstvu za gospodarske dejavnosti z dne 6. 5. 1994 pa je na strani 15 zapisan odgovor, da je žena pravni naslednik upravičenca in upravičena vložiti zahtevo za denacionalizacijo četudi v času nacionalizacije še ni bila njegova žena. Tožnik je zato vztrajal pri tožbenem zahtevku.

Stranka z interesom A. d.d. je v odgovoru z dne 1. 7. 2008 v zadevi opr. št. U 1129/2008 vztrajala pri svojih dosedanjih navedbah.

Stranki z interesom I. d.o.o. in G.G. na tožbo v zadevi opr. št. U 1129/2008 v danem roku nista odgovorili.

Stranka z interesom A. d.d. je v odgovoru na tožbo v zadevi opr. št. U 1187/2008 navedla, da je interpretacija drugotožnice glede določbe 1. odstavka 9. člena ZDen napačna, saj za odločanje o statusu upravičenca ni odločilen čas objave omenjenega odloka, ampak čas izdaje konkretnega državnega akta o podržavljenju konkretnega premoženja konkretni razlaščeni osebi. Četudi pa bi sprejeli stališče, da je treba kot čas podržavljenja premoženja šteti 6. 2. 1945, pa je bistveno, da ne drugotožnica in ne D.D. ne izpolnjujeta nadaljnjega pogoja, ker nobenemu izmed njiju ni bilo priznano jugoslovansko državljanstvo z zakonom ali mednarodno pogodbo tudi po 9. 5. 1945. Drugotožnica svojih nasprotnih trditev v postopku ni uspela dokazati. V zvezi s tožbenimi trditvami o kršitvah človekovih pravic pa je še navedla, da sta bila upravna akta, s katerima je bilo odločeno o vprašanju državljanstva mogoče izpodbijati v upravnem sporu in je bilo to sodno varstvo uporabljeno, saj ga je drugotožnica izkoristila. Glede na navedeno je stranka z interesom predlagala, da sodišče tožbo zavrne in drugotožnici naloži povrnitev stroškov postopka stranke z interesom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po pravnomočnosti sodne odločbe dalje do plačila.

Stranki z interesom družba I. in J.J. na tožbo v zadevi opr. št. U 1187/2008 v danem roku nista odgovorili.

K 1. točki izreka: Sodišče je zadevi združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja na podlagi določbe 1. odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu: ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06), ker sta tožnika sovlagatelja v denacionalizacijskem postopku in izpodbijata isti upravni akt. K 2. točki izreka: Tožbi nista utemeljeni.

Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in zakonita ter podprta z utemeljenimi razlogi, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (določba 2. odstavka 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: V obravnavanem primeru je sporno upravičenje do denacionalizacije pravne prednice prvotožnika C.C. kot nadomestne upravičenke po določbi 12. člena ZDen, ob upoštevanju, da se je sicer štela za jugoslovansko državljanko, vendar pa v času podržavljenja ni bila poročena z razlaščencem, ter drugotožnice kot nadomestne upravičenke po isti določbi, ki pa v času podržavljenja ni štela za jugoslovansko in slovensko državljanko.

Upravičence do denacionalizacije določa ZDen. V določbi 3. in določbi 1. odstavka 9. člena ZDen je določeno, da so upravičenci do denacionalizacije po tem zakonu osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po tam naštetih predpisih, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Če pa je imela fizična oseba iz 3., 4. in 5. člena tega zakona na dan 9. 5. 1945 jugoslovansko državljanstvo, je tuj državljan upravičenec do denacionalizacije le, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec (določba 3. odstavka 9. člena ZDen - Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 – odl. US, 13/93 – odl. US, 31/93, 24/95 – odl. US, 20/97 – odl. US, 65/98, 76/98 – odl. US, 66/00, 66/00 – obv. razl., 11/01 – odl. US, 54-I/02 – odl. US in 18/05 – odl. US). Po določbi 12. člena ZDen pa se šteje, da je, če fizična oseba iz 9. člena tega zakona ni upravičenec po tem zakonu, upravičenec njegov zakonec ali dedič iz prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz prvega odstavka 9. člena tega zakona.

Iz podatkov izpodbijane odločbe in upravnih spisov je razvidno, da je bilo za bivšega lastnika podržavljenega premoženja pok. D.D. ml. s pravnomočno odločbo Upravne enote E., št. … z dne 18. 2. 1994, ugotovljeno, da D.D. ml. ni štel za jugoslovanskega državljana.

Med toženko in prvotožnikom ni sporno, da je bila C.C. v času podržavljenja premoženja bivšega lastnika D.D. ml. (t. j. septembra in oktobra 1945) jugoslovanska državljanka, kakor tudi, da sta se C.C. in bivši lastnik D.D. ml. poročila 16. 1. 1948, torej po podržavljenju. Z določbo 12. člena ZDen je prišlo do dejanske razširitve kroga upravičencev do denacionalizacije na določene primere, ko osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno, zaradi načela iz določbe 1. odstavka 9. člena ZDen ne bi bile upravičenci do denacionalizacije, zaradi česar lahko položaj pripade drugim osebam, vendar pa le tistim, ki so bile v najbližjem razmerju z lastnikom nacionaliziranega premoženja - torej na tiste, ki so bile praviloma tudi neposredno prizadete zaradi izgube premoženja – to pa so vsekakor zakonec in potomci lastnika nacionaliziranega premoženja. Če pa gre za zakonca, pa je to lahko le tista oseba, ki je bila zakonec lastnika v času, ko mu je bilo premoženje podržavljeno. Prvostopni organ je tako ravnal pravilno, ko je glede na nesporno ugotovljene okoliščine, upoštevajoč citirano razlago, ki jo je podalo Ustavno sodišče v svoji odločbi, št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997, zahtevo prvotožnika kot pravnega naslednika C.C. zavrnil, saj slednja v času podržavljenja ni bila zakonec D.D. ml. Na drugačno odločitev tako ne more vplivati izenačitev zunajzakonske skupnosti moškega in ženske glede pravnih posledic z zakonsko zvezo po določbah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, kot tudi po določbah Zakona o dedovanju, saj je ZDen v razmerju do zadnje navedenih zakonov specialni predpis, ki ureja vrnitev denacionaliziranega premoženja pod tam (natančno) določenimi pogoji, zlasti glede oseb, ki lahko vstopijo v položaj nadomestnega upravičenca (upoštevajoč, da gre za razširitev kroga upravičencev), kar pa je lahko v primeru iz določbe 12. člena ZDen le zakonec v času podržavljenja, ne pa tudi morebitni zunajzakonski partner ali zaročenka kot v obravnavanem primeru, ne glede na razlog, zaradi katerega ni prišlo do sklenitve zakonske zveze že pred oziroma v času podržavljenja. Sodišče se tudi ne strinja z razlago prvotožnika, da je C.C. pridobila položaj upravičenke z odločbo drugostopnega organa, št. … z dne 30. 10. 1996, saj je bila navedena odločba izdana pred izdajo zgoraj citirane odločbe Ustavnega sodišča RS, torej pred razlago te določbe s strani Ustavnega sodišča, takšna ugotovitev pa tudi ni izhajala iz izreka odločbe, ki kot najpomembnejši sestavni del odločbe postane izvršljiv, dokončen in pravnomočen. Upravna organa tako tudi nista zanikala pravnih učinkov pravnomočne odločbe, kot to očita prvotožnik. S takšno odločitvijo pa tudi glede na navedeno ni prišlo do kršitve Ustave RS in EKČP. Za drugotožnico kot nadomestno upravičenko pa je bilo z odločbo Upravne enote E., št. … z dne 23. 4. 2002, ugotovljeno, da se drugotožnica ne šteje za državljanko Republike Slovenije, in da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28. 8. ni štela za jugoslovansko državljanko. Citirana odločba je bila izdana v postopku, vodenem na podlagi določbe 3. odstavka 63. člena ZDen (in predvidenem za primer, kot je obravnavani, ko za bivšega lastnika oziroma osebo, ki lahko šteje kot upravičenec, ni bilo predloženo potrdilo o vpisu v evidenco o državljanstvu), kar je po določbi 12. člena ZDen pogoj za priznanje upravičenosti do denacionalizacije. Drugotožnica neutemeljeno ugovarja, da ugotovitvena odločba o državljanstvu z dne 23. 4. 2002 ne bi mogla predstavljati podlage za odločitev o zahtevi za denacionalizacijo drugotožnice kot nadomestne upravičenke, ker naj z njo ne bi bilo odločeno o njenem državljanskem statusu v času podržavljenja, ki je glede na podržavljenje z Odlokom AVNOJ 6. 2. 1945, saj tako iz določbe 1. odstavka 9. člena ZDen v zvezi z določbo 12. člena ZDen, kot tudi iz odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997, v kateri je Ustavno sodišče ocenilo, da določbe 1. in 2. odstavka 9. člena ter 3. odstavka 63. člena ZDen niso v neskladju z Ustavo, ne izhaja, da se v primeru, ko se v denacionalizaciji zahteva vračilo premoženja, podržavljenega na podlagi Odloka AVNOJ, za ugotavljanje državljanskega statusa bivših lastnikov oziroma drugih oseb kot nadomestnih upravičencev ne bi uporabljali isti predpisi in na enak način, kot velja za primere, ko je bilo premoženje podržavljeno na drugih pravnih temeljih. Ker se po ZDen državljanski status bivšega lastnika oziroma druge osebe kot nadomestnega upravičenca dokazuje s potrdilom o državljanstvu (določba 2. odstavka 62. člena ZDen, točka b), oziroma če bivši lastnik v to evidenco ni vpisan, z ugotovitveno odločbo o državljanstvu - določba 3. odstavka 63. člena ZDen), se drugotožnica brez podlage sklicuje na posamična navedena dejstva v obrazložitvi ugotovitvenih odločb z dne 18. 2. 1994 (za bivšega lastnika) in 23. 4. 2002 (za drugotožnico) (o domovinski pristojnosti bivšega lastnika in drugotožnice v bivšo občino E. in ter, da sta bila jugoslovanska državljana - državljana Kraljevine Jugoslavije) ter na njihovi podlagi zaključuje o jugoslovanskem državljanstvu bivšega lastnika in drugotožnice v času uveljavitve Odloka AVNOJ, oziroma brez podlage zatrjuje, da bi z ugotovitveno odločbo o državljanstvu moral biti ugotovljen državljanski status bivšega lastnika in drugotožnice po 9. 5. 1945 in ne od 28. 8. 1945 dalje. Ker izpodbijana odločba o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo temelji na (pravnomočni) ugotovitveni odločbi o državljanstvu z dne 23. 4. 2002, navedeni tožbeni ugovori tako na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati, saj ta organ o državljanskemu statusu bivšega lastnika in drugotožnice v postopku ni odločal, pač pa se je v skladu z določbo 3. odstavka 63. člena ZDen oprl na dejstva, ugotovljena z ugotovitvenima odločbama o državljanstvu. Res je sicer, da je bil ugotovitveni postopek o državljanstvu voden izključno zaradi postopka denacionalizacije, vendar pa to ne pomeni, da lahko upravni organ, ki vodi postopek denacionalizacije, spremeni in s tem posega v (po mnenju drugotožnice napačno) pravnomočno odločitev, sprejeto v drugem postopku, ki ga je vodil drug pristojni organ. Drugotožnica pa tudi ne more v tem postopku uspeti s trditvijo o domnevi nelojalnosti oseb nemške narodnostne pripadnosti ali nemškega etičnega izvora, ki jo po njenem mnenju uporabljajo organi pri svojem odločanju o državljanstvu, saj so to tudi ugovori, ki bi jih drugotožnica morala uveljavljati v postopku ugotovitve državljanstva, ne glede na to pa sodišče še dodaja, da gre pri domnevi nelojalnosti za izpodbojno domnevo, kar pomeni, da ima stranka možnost to domnevo v postopku izpodbiti. Sodišče pa tudi ne more sprejeti tožbenih ugovorov o nedopustnem diskriminiranju oseb glede na kriterij državljanstva, saj je tako razlikovanje ustavno dopustno. Zakonodajalec je pri pripravi ZDen izhajal iz stališča, da so bili praviloma krivični vsi odvzemi premoženja na podlagi predpisov in aktov države in njenih organov v določenem obdobju, ki so posegali v zasebno lastnino jugoslovanskih državljanov, če niso dobili ustrezne odškodnine. SFRJ je z drugimi državami po koncu II. svetovne vojne sklenila več mednarodnih sporazumov, po katerih so tuje države prevzele obveznost odškodovanja za nacionalizirano premoženje za svoje državljane, kar pomeni, da so bili tuji državljani za odvzeto premoženje že odškodovani oziroma so bili upravičeni do odškodovanja, medtem ko pa jugoslovanski državljani niso imeli niti možnosti zahtevati odškodnino za svoje razlaščeno premoženje. Položaj tujcev je bil tako tedaj drugačen od položaja jugoslovanskih državljanov in je imel zakonodajalec utemeljen razlog za razlikovanje. Zaradi navedenih razlogov pa drugotožnici tudi niso bile kršene pravice do zasebne lastnine in dedovanja iz Ustave RS ter mednarodnih pogodb in sporazumov, k katerim je pristopila Republika Slovenija (glej odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997). Tudi določbe Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, katero je med drugim podpisala Republika Slovenija, ter druga protidiskriminacijska zakonodaja, ne morejo pripeljati do drugačne odločitve v obravnavanem primeru, ko gre za ugotavljanje materialne pravice do denacionalizacije, torej upravičenja do denacionalizacije, saj med področja, na katerih je Republika Slovenija prenesla svojo suverenost, ne spada denacionalizacija. ZDen namreč ne ureja prometa s podržavljenim premoženjem, ne ureja vračila podržavljenega premoženja kot splošne odškodnine in ne posega v lastninsko pravico, temveč ureja pod določenimi pogoji poseben način pridobitve lastninske pravice na premoženju, ki je bilo družbena lastnina.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in zakonita, je tožbi kot neutemeljeni zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. K 3. točki izreka: Sodišče je zahtevke prvotožnika, drugotožnice in stranke z interesom A. d.d. za povrnitev stroškov postopka zavrnilo v skladu z določbo 4. odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.