Jedro

Takojšnja zapustitev kraja prometne nesreče in pozna obvestitev policije o nesreči, predstavljalo zavestno izmaknitev preiskavi o njegovi alkoholiziranosti.

Vinjeni zavarovanec ne izgubi svojih pravic samo takrat, kadar je do nastanka škode prišlo zaradi zunanjega, samostojnega vzroka, torej takega, da zavarovančeva vinjenost nikakor ni vplivala na nastanek in obseg škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je v prometni nesreči 7.3.1996 s svojim avtomobilom zletel s ceste. S tožbo je na podlagi sklenjenega zavarovanja pod splošnimi pogoji AK-95 od toženke zahteval plačilo vrednosti uničenega avtomobila. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je po oceni vseh izvedenih dokazov zaključilo, da je tožnik zapustil kraj nesreče in zato ravnal v nasprotju s pogodbeno dogovorjenimi obveznostmi, domneve o alkoholiziranosti pa ni izpodbil. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obema sodiščema očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker obstaja očitno nasprotje med listinami in razlogi izpodbijane sodbe. Res odhod s kraja prometne nesreče včasih lahko pomeni, da se je voznik hotel izogniti ugotovitvi alkoholiziranosti, vendar je za takšno ugotovitev potrebna vsaj trditev, da je bilo dejanje storjeno pod vplivom alkohola. Tega pa toženka v tej pravdi ni zatrjevala. Tudi iz listin, ki jih je predložila, ni razvidno, da naj bi bil vzrok nesreče voznikova alkoholiziranost. Iz dopisa PP Sežana izhaja, da je bila vzrok nesreče neprilagojena hitrost. Zato gre za očitno nasprotje med odločilnimi dejstvi izpodbijane sodbe. Ne glede na razloge sodišča druge stopnje, da naj tožnik vprašanja vzročne zveze ne bi uveljavljal v postopku na prvi stopnji (s tožnikovim pripravljalnim spisom z dne 23.6.1999 sodišče očitno ni razpolagalo, kar je tožnik ugotovil šele s sprejemom izpodbijane sodbe), tožnik vztraja pri svojem pritožbenem ugovoru, saj je pomanjkanje vzročne zveze razvidno iz poročila policije ter izpovedi tožnika, kaj je bil dejanski vzrok nesreče. Za ugotovitev o zavestni zapustitvi kraja prometne nesreče in izmikanja preiskavi bi morala toženka dokazati popolno pasivnost tožnika, iz dokaznih listin pa izhaja nasprotno tožnikovo ravnanje. V zgodnjih jutranjih urah je kraj nesreče zapustil zaradi zmedenosti in ne da bi pomislil na posledice v zvezi s splošnimi pogoji. Ker je do prometne nesreče prišlo zaradi neprilagojene hitrosti, ker je bil tožnik zaradi nesreče zmeden in je zato odšel s kraja prometne nesreče, vendar je kasneje vseeno kontaktiral s policisti, ker iz listin ni razvidna njegova alkoholiziranost, te pa tudi toženka ni nikoli zatrjevala, je tožnik ob pravilni uporabi materialnega prava upravičen do odškodnine.

Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Z revizijo zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so revizijsko sodišče in stranke vezani na tisto dejansko podlago, ki je bila ugotovljena v rednem postopku pred vložitvijo revizije. V obravnavani zadevi sta sodišči ugotovili, da je tožnik 7.3.1996 ob 6.20 uri z avtomobilom zletel s ceste Kozina - Divača in uničil avtomobil. Kraj nesreče je zapustil takoj, saj ga ob prihodu policistov ob 6.35 ni bilo več, ker se je z drugim avtomobilom odpeljal v Sežano. Zato policisti niso mogli opraviti razgovora z njim in tudi ne odrediti preizkusa alkoholiziranosti. Tožnik je v Sežani telefoniral in se nato s prijateljem, ki je prišel po njega, odpeljal domov v Rogaško Slatino. Po podatkih poročila PP Sežana jih je poklical šele ob 12.50. Šel je na pregled k zdravniku, ki mu je odredil le mirovanje. Okoli 16.00 ure je k njemu prišel na razgovor policist s PP Rogaška Slatina.

Na podlagi take dejanske podlage sta obe sodišči presodili, da je tožnik izgubil kritne pravice iz zavarovalne pogodbe, saj ni uspel ovreči domneve o svoji alkoholiziranosti v času prometne nesreče. Gre za domnevo iz točke 2d prvega odstavka 12. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-95, ki so bili sestavni del sklenjene zavarovalne pogodbe. Po navedeni določbi zavarovanec izgubi svoje zavarovalne pravice, če je v času nesreče kot voznik zavarovanega vozila vozil pod vplivom alkohola. Šteje se, da je voznik pod vplivom alkohola tudi, če se po nesreči izmakne preiskavi oziroma možnosti ugotavljanja njegove alkoholiziranosti.

Pravkar povzeta določba splošnih pogojev predstavlja pogodbeno dogovorjeno domnevo, ki pa jo lahko zavarovanec izpodbije. Taka pogodbena določba je povsem logična in razumljiva, saj zavarovalnica nima objektivnih možnosti dokazovati alkoholiziranosti zavarovanca v času prometne nesreče. Poleg tega za to ugotavljanje veljajo posebna pravila stroke, preiskava pa je tudi časovno omejena. Zato je zavarovancu s pogodbo naloženo tako ravnanje, da omogoči preiskavo oziroma možnost ugotavljanja alkoholiziranosti. V to ravnanje spada tudi dolžnost iz 3. točke prvega odstavka 26. člena Splošnih pogojev AK-95 o takojšnji obvestitvi policije, ki lahko nato na predpisan način ugotovi, ali ima voznik v organizmu alkohol. Zmotno je revizijsko stališče, da naj se toženka ne bi sklicevala na tožnikovo alkoholiziranost, saj je v odgovoru na tožbo jasno navedla, da tožnik ni ravnal v skladu z določbo iz točke 2d prvega odstavka 12. člena Splošnih pogojev AK-95, torej se je sklicevala na domnevo o njegovi alkoholiziranosti. Tožniku te domneve v dokaznem postopku ni uspelo izpodbiti, saj ni dokazal tehtnih razlogov za svoj takojšnji odhod s kraja prometne nesreče. Zatrjevana zmedenost v jutranjih urah, zaradi katere naj ne bi pomislil na obveznosti iz pogodbe, gotovo ni tak tehten razlog. Tožnikovo ravnanje bi bilo aktivno v smislu izpolnjevanja pogodbeno prevzetih obveznosti. Tožnik bi omogočil preizkus alkoholiziranosti tako, da bi počakal na policijo in sodeloval z njo, ali pa ob tehtnem razlogu za takojšen odhod sam poskrbel za preizkus alkoholiziranosti.

Ob pogodbeno dogovorjeni domnevi o voznikovi alkoholiziranosti ni odločilno, da iz listin, ki jih je predložila toženka, ne izhaja tožnikova alkoholiziranost, pa tudi ne, da je policija v poročilu kot vzrok nesreče označila neprilagojeno hitrost. Vožnje pod vplivom alkohola ni mogla označiti, saj je prav tožnik s svojim ravnanjem onemogočil opravo preizkusa. Zato revizija neutemeljeno očita obema sodiščema nasprotje med temi listinami in razlogi sodb obeh sodišč oziroma procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Po vsem obrazloženem tudi revizijsko sodišče ocenjuje, da je ugotovljeno tožnikovo ravnanje, torej takojšnja zapustitev kraja prometne nesreče in pozna obvestitev policije o nesreči, predstavljalo zavestno izmaknitev preiskavi o njegovi alkoholiziranosti. To pa pomeni, da se v obravnavani zadevi na podlagi že navedene določbe splošnih pogojev šteje, da je bil tožnik kot voznik zavarovanega vozila v času prometne nesreče pod vplivom alkohola, zaradi česar je izgubil svoje zavarovalne pravice.

Po drugem odstavku 12. člena Splošnih pogojev AK-95 bi morala zavarovalnica tudi vinjenemu vozniku povrniti škodo, vendar le tisto, ki nikakor ni v vzročni zvezi z vožnjo pod vplivom alkohola. Tožnik v reviziji zatrjuje, da ni vzročne zveze med vožnjo pod vplivom alkohola in nastalo škodo, ker je vzrok nesreče drugje, in sicer v njegovi neprilagojeni hitrosti, kot izhaja iz policijskega poročila in tožnikove izpovedi. Ne glede na to, da mora po navedeni določbi splošnih pogojev neobstoj vzročne zveze dokazati zavarovanec (in torej to tudi zatrjevati že v postopku na prvi stopnji), revizijsko sodišče pojasnjuje, da se je sodna praksa pri uporabi takih določb splošnih pogojev iz zavarovalnih pogodb že ustalila na naslednjem stališču: vinjeni zavarovanec ne izgubi svojih pravic samo takrat, kadar je do nastanka škode prišlo zaradi zunanjega, samostojnega vzroka, torej takega, da zavarovančeva vinjenost nikakor ni vplivala na nastanek in obseg škode (npr. II Ips 294/82, II Ips 374/2002). Razlogi za tako stališče temeljijo na razlagi navedene določbe splošnih pogojev, pa tudi na dejstvu, da je izguba pravic iz zavarovalne pogodbe zaradi vožnje pod vplivom alkohola dogovorjena zaradi kršitve pogodbenih določb in določb zavarovalnih pogojev, zaradi česar predstavlja določba o ekskulpaciji vinjenega voznika izjemo od splošnega pravila o izgubi zavarovalnih pravic. Glede na obrazloženo izhodišče neprilagojene hitrosti tožnikove vožnje ni mogoče šteti za tak samostojen in zunanji vzrok, ki ni v zvezi z njegovo alkoholiziranostjo.

Revizijsko sodišče je iz pojasnjenih razlogov na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške.