Jedro

Ker je toženec ugovarjal zahtevku tudi po višini, bi moral tožnik navesti ne le, da je storitev obračunal po svojem ceniku, ampak tudi konkretizirati njegovo vsebino (kakšna je bila v ceniku predvidena cena za posamezno storitev in kako je bilo to konkretno upoštevano pri računu, ki je bil izstavljen tožencu), vse to pa nato tudi izkazati (s predložitvijo cenika, ki je veljal v času sklenitve mandatne pogodbe). To je še posebej pomembno ob dejstvu, da so bili po ugotovitvah sodišča prve stopnje računi, ki jih je tožnik izstavljal posameznim etažnim lastnikom, po višini različni. Tožnik teh trditev (in dokazov) ni ponudil. Procesno trditveno in dokazno breme zato na toženca (še) ni prešlo. Povedano drugače: toženec bi bil dolžan svoj ugovor glede višine konkretizirati šele, ko bi tožnik podal ustrezne trditve in jih tudi izkazal. Očitek, da je sodišče prve stopnje trditveno in dokazno breme nepravilno naložilo tožniku, je zato neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 118366/2015 z dne 7. 10. 2015 razveljavilo tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I izreka). Tožniku je še naložilo, da tožencu povrne 368,00 EUR stroškov s pripadki (točka II izreka).

2. Tožnik zoper takšno odločitev vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge, zlasti pa sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava.

778. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) določa, da, če ni dogovorjeno drugače, naročitelj dolguje običajno plačilo, če takega običaja ni, pa pravično plačilo. Sodišče ni prisodilo nič, čeprav je ugotovilo, da je med pravdnima strankama obstajalo veljavno razmerje in so bile storitve opravljene. S tem je kršilo načelo enake vrednosti dajatev (8. člen OZ). Trditve in dokaze o primerni višini bi moral dati toženec, sodišče pa bi moralo plačilo, če bi menilo, da ni v mejah običajnega, le znižati. Kršen je bil 212. člen ZPP. Tožnik svoje storitve ponuja na trgu in cene (cenik) oblikuje samostojno. Če pride do spora o višini, mora zato druga stranka trditi in dokazati, da cena ni običajna ne pravična. Toženec v ugovoru višini ni ugovarjal. To je podredno storil šele v vlogi z dne 4. 2. 2016. Takrat podan ugovor pa je kontradiktoren sam sebi. Če je terjatev nepreverljiva, kako potem lahko za nekajkrat odstopa navzgor od tovrstnih storitev. Če tovrstne storitve obstajajo, je logično, da je terjatev preverljiva. Meni, da toženec svojega ugovora ni dovolj konkretiziral in izkazal, zato bi ga moralo sodišče zavreči. V nadaljevanju pojasnjuje, da je tudi ponudba z dne 16. 11. 2012, izkazuje primerljivost – višja je le zaradi višjega DDV-ja. Cena po enoti za stavbe te velikosti je tako 100,00 EUR z DDV. Tožnik torej cen ne oblikuje poljubno, ampak po ceniku. Predložitve cenika ni nihče zahteval. Ugovori zoper neskladje med cenikom in računom, čeprav ni bilo podano, so zato brezpredmetni. Sodišču se s cenikom tožnika sploh ne bi bilo treba ukvarjati, saj je bil ugovor toženca, da cena odstopa od tovrstnih storitev. Šele ceniki drugih gospodarskih subjektov bi lahko dokazovali odstopanje. Ob tem opozarja na višino tožencu priznanih stroškov. Sodišče mu neutemeljeno očita, da se na ugovor glede višine ni odzval, saj je splošno prerekal vse navedbe. Bolj konkretno pa tega zaradi njegove nekonkretiziranosti ni bil dolžan storiti.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. V konkretni zadevi gre za spor majhne vrednosti, saj vrednost spornega predmeta ne presega 2.000,00 EUR. Po 1. odstavku 458. člena ZPP je zato sodbo sodišča prve stopnje dovoljeno izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

5. Očitka o storjenih postopkovnih kršitvah absolutne narave pritožnik ni konkretiziral. Pritožbeno sodišče je zato opravilo le uraden preizkus v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP in ugotovilo, da takih kršitev sodišče prve stopnje ni zagrešilo.

6. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je v sporu majhne vrednosti vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, razen kadar ugotovi, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (2. odstavek 458. člena ZPP). V pritožbenem postopku zato uveljavljanje pritožbenega razloga po 2. točki prvega odstavka 338. člena ZPP ni dopustno.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki 6. 7. 2009 sklenili pogodbo o naročilu, s katero se je tožnik zavezal v sodnem postopku za vzpostavitev etažne lastnine storiti vse potrebno za vzpostavitev etažne lastnine na nepremičnini S. 6 in vpis lastninske pravice pri posameznem delu v lasti toženca. Tožnik je delo opravil, toženec pa mu ga ni plačal. Ne glede na to je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo. Ker je toženec ugovarjal tudi višini zahtevka, bi moral po mnenju sodišča prve stopnje tožnik navesti dovolj dejstev, ki bi sodišču omogočala, da višino preveri. Tega pa ni storil. Pritožbeno sodišče se s takšno materialnopravno presojo strinja.

8. Materialno trditveno in dokazno breme glede višine zahtevka je bilo na tožniku. Res je, da pravila o procesnem trditvenem in dokaznem bremenu (212. člen ZPP) omogočajo prehajanje procesnega trditvenega in dokaznega bremena od ene na drugo stranko, vendar do tega pride šele, ko stranka, ki je določeno dejstvo po materialnem pravu dolžna zatrjevati in dokazati, s tem uspe. Šele tedaj nastopi položaj, ki od nasprotne stranke terja trditve in dokaz o nasprotnem(1). Preneseno na konkretni primer to pomeni, da bi moral tožnik, saj je toženec ugovarjal zahtevku tudi po višini(2), navesti ne le, da je storitev obračunal po svojem ceniku, ampak tudi konkretizirati njegovo vsebino (kakšna je bila v ceniku predvidena cena za posamezno storitev in kako je bilo to konkretno upoštevano pri računu, ki je bil izstavljen tožencu), vse to pa nato tudi izkazati (s predložitvijo cenika, ki je veljal v času sklenitve mandatne pogodbe). To je še posebej pomembno ob dejstvu, da so bili po ugotovitvah sodišča prve stopnje računi, ki jih je tožnik izstavljal posameznim etažnim lastnikom, po višini različni. Tožnik teh trditev (in dokazov) ni ponudil. Procesno trditveno in dokazno breme zato na toženca (še) ni prešlo. Povedano drugače: toženec bi bil dolžan svoj ugovor glede višine konkretizirati šele, ko bi tožnik podal ustrezne trditve in jih tudi izkazal. Očitek, da je sodišče prve stopnje trditveno in dokazno breme nepravilno naložilo tožniku, je zato neutemeljen.

9. Ker tožnik svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu v pogledu višine zahtevka ni zadostil, pa je pravilna tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka. Ker je tožnik navedel, da je storitev obračunal po ceniku, sodišče ni imelo podlage, da bi (samo in mimo trditev) ugotavljalo, kakšna je sicer običajna cena oziroma kakšno je pravično plačilo (778. člen OZ)(3) .

10. Sodišče prve stopnje je stroške pooblaščenke toženca obračunalo po veljavni Odvetniški tarifi, njihova višina pa z utemeljenostjo tožnikovega zahtevka nima nobene zveze. Enako velja za navedbo, da so ostali etažni lastniki (med drugim tudi X.) račune brez pripomb poravnali. Gre namreč za medsebojno ločena obligacijska razmerja.

11. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. v zvezi z 154. in 155. členom ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, do njihovega povračila ni upravičen. Ker odgovor na pritožbo k odločitvi ni pripomogel, stroške, ki so tožencu v zvezi s tem nastali, pritožbeno sodišče ocenjuje za nepotrebne. Dolžan jih je zato nositi sam.

Op. št. (1): Glej odločbo II Ips 755/2007, II Ips 308/2013 ter Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba 2006, 2. knjiga, stran 345 in naslednje.

Op. št. (2): Pritožbeno sodišče ob tem poudarja, da ni šlo zgolj za ugovor da višina odstopa od tovrstnih storitev, ampak tudi za ugovor v smeri preverljivosti, torej natančnejše konkretizacije višine zahtevka (glej navedbe v vlogi z dne 4. 2. 2016). Pri tem je za odločitev nepomembno, ali je bil ugovor dan v ugovoru zoper sklep o izvršbi ali v vlogi, ki je sledila tožnikovi dopolnitvi tožbe.

Op. št. (3): Cena za mandatarjeve storitve je tudi sicer najpogosteje določena v ceniku, ki je sestavni del mandatarjevih splošnih pogojev poslovanja (primerjaj prvi odstavek 120. člena OZ). Lahko je določena tudi s tarifo (na primer odvetniško tarifo) ali pa je posebej dogovorjena s pogodbo. Šele, če stranki višine plačila oziroma meril za določitev višine v mandatni pogodbi ne uredita, se plačilo določi po merilih, ki jih določa 778. člen OZ.