Jedro

Ob ugotovitvi, da sodišče po določbi prvega odstavka 288. člena ZPP odloča o procesni predpostavki pravnomočno razsojene stvari le na ugovor stranke, in ne po uradni dolžnosti, sodišči nista zagrešili očitane absolutne bistvene kršitve. Ta bi bila podana samo v primeru, če bi tožena stranka to dejstvo, ki ga navaja šele v reviziji (da obstoji pravnomočna odločba Sodišča združenega dela v Ljubljani) pravočasno uveljavljala v rednem postopku in ga sodišči ne bi upoštevali. Zato je šteti sklicevanje revizije na pravnomočno odločbo Sodišča združenega dela, po kateri naj bi bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno, za novo dejstvo, ki se ne nanaša na bistvene kršitve določb postopka, pač pa na ugotovljeno dejansko stanje. To pa pomeni razlog, zaradi katerega revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženo stranko zavezalo, da tožniku prizna od 17.5.1981 do 18.6.1986 delovno dobo in plača vse ustrezne prispevke Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v 8 dneh pod izvršbo (I/4 izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da tožniku izplača zapadle mesečne plače od 17.5.1981 do 18.6.1986 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila, prav tako v 8 dneh pod izvršbo (I/5 izreka). Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa delavskega sveta z dne 25.5.1981 in na ugotovitev, da na seji dne 17.4.1981 ni odločil o tožnikovem ugovoru oziroma na ugotovitev, da je tega dne delavski svet glasoval, odločil in oprostil tožnika kršitev delovnih obveznosti, za katere je bil spoznan za odgovornega na podlagi disciplinske odločbe o prenehanju delovnega razmerja z dne 10.3.1981 (2. in 3. točka izreka). Tožbo v točki 1. in točki 6. tožbenega zahtevka je s sklepom zavrglo (II. izreka) in toženima strankama naložilo, da krijeta sami svoje stroške postopka. Sodišče je svojo odločitev o ugoditvi delu tožbenega zahtevka oprlo na ugotovitev, da je tožnik zoper odločbo disciplinske komisije z dne 10.3.1981, s katero mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, v zakonitem roku vložil ugovor; delavski svet tožene stranke pa o njem ni odločal oziroma odločil. Kljub temu, da odločitev disciplinske komisije ni postala dokončna, jo je tožena stranka izvršila in o tem seznanila tožnika z dopisom z dne 28.5.1981. Zoper to obvestilo je tožnik dne 11.6.1981 zahteval sodno varstvo pred pristojnim sodiščem za delovne spore. Sodišče je ob ugotovitvi, da je bila izvršitev nedokončnega in neizvršljivega sklepa disciplinske komisije nezakonita, ugodilo tožnikovemu restitucijskemu zahtevku.

Sodišče druge stopnje je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po tem, ko je zavrnilo pritožbi obeh strank.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje v njenem ugoditvenem delu je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije očita sodišču druge stopnje, da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju, zato je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb ZPP. Pritožbeno sodišče tudi ni upoštevalo določbe 360. člena ZPP, saj ni presodilo pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena.

Pritožbeno sodišče je z izpodbijano sodbo prezrlo lastna stališča iz razveljavitvenega sklepa Pdp 1064/2001 z dne 18.10.2001 in tokrat drugače odločilo kot prvič. Tožbeni zahtevek ni bil nikoli specificiran in kot tak nesklepčen, zato se tožena stranka o njem ni mogla izjaviti, kar pomeni kršitev njene pravice do obravnavanja. Iz previdnosti je ugovarjala zastaranju, vendar se sodišče druge stopnje o tem ugovoru, kot tudi o pritožbenih ugovorih neobstoja procesnih predpostavk in nesklepčnosti ni opredelilo. Tudi ni upoštevalo absolutne bistvene kršitve določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, to je, da je bilo odločeno o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno odločeno. Pritožbeno sodišče je tudi prezrlo, da je izrek prvostopenjske sodbe protisloven in neizvršljiv, saj z njim ni določena višina obveznosti in zapadlosti. Napačna je tudi odločitev glede zamudnih obresti, saj tožena stranka ni bila v nobeni zamudi. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in razveljavi odločbi obeh nižjih sodišč ter tožbo v celoti zavrže oziroma podredno, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma obe sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču pred drugim senatom.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (uradno prečiščeno besedilo - Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti potem, ko stranka izčrpa svojo ustavno varovano pravico do pritožbe. Ker je torej naperjeno proti pravnomočni sodni odločbi, izdani na drugi stopnji, je njen preizkus omejen na del, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP). Kršitve procesnega prava upošteva revizijsko sodišče le v primeru, če so izrecno uveljavljane in obrazložene. Tožena stranka očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne opredeljuje niti formalno niti vsebinsko (v smislu 2. in 3. točke prvega odstavka 370. člena v zvezi s točkami drugega odstavka 339. člena oziroma s prvim odstavkom 339. člena v zvezi z drugimi določbami ZPP). Za presojo pomanjkljivosti izpodbijane sodbe ni dovolj posplošeno navesti, da je bil postopek kršen, če se kršitev ne obrazloži in konkretizira, katere procesne norme je sodišče nepravilno uporabilo oziroma jih ni uporabilo, pa je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (relativna kršitev), oziroma so bile kršitve tako hude, da imajo za posledico razveljavitev odločbe (absolutne).

Tožena stranka bistvenih kršitev določb pravdnega postopka formalno ni opredelila, niti konkretno obrazložila, razen kršitve po 360. členu ZPP, zato jih revizijsko sodišče ni bilo dolžno preizkušati. Ravnanje pritožbenega sodišča, ki ga tožena stranka opredeljuje kot kršitev iz 360. člena ZPP, pa to ni.

Okoliščina, da je pritožbeno sodišče v sporu že enkrat odločilo in takrat kot pravno pomembna za odločitev upoštevalo druga dejstva kot v izpodbijani sodbi oziroma izrazilo pravna stališča, drugačna od prejšnjih pravnih stališč, ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revizijsko sodišče je v tem postopku preizkusilo izpodbijano sodbo. Če je pri tem ugotovilo, da je pritožbeno sodišče v zvezi z njo pravilno presodilo, katera dejstva so pomembna za odločitev in na ugotovljena dejstva materialno pravo pravilno uporabilo, to lahko pomeni samo, da je bilo v prejšnji odločbi morebitno drugačno materialnopravno stališče pritožbenega sodišča pravno zmotno. Zaradi tega pa sedaj izpodbijane odločbe ni mogoče izpodbiti.

Revizija očita sodišču druge stopnje, da se ni opredelilo in ni presodilo pritožbenih navedb tožene stranke glede obstoja procesnih predpostavk, ki morajo biti izpolnjene za meritorno odločanje, njenega ugovora nesklepčnosti, neizvršljivosti in zastaranja.

Pritožbeno sodišče naj bi z opustitvijo dolžnostnega ravnanja iz prvega odstavka 360. člena ZPP storilo kršitev določb pravdnega postopka (relativno), kot jo opredeljuje prvi odstavek 339. člena ZPP. Po prvem odstavku 339. člena ZPP je podana bistvena kršitev določb postopka, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodne odločbe. Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana takrat, kadar obstaja ali je vsaj verjetna vzročna zveza med kršitvijo procesnih določb in izrekom nezakonite in nepravilne sodne odločbe. Besedna zveza relativna bistvena kršitev pomeni, da se mora nanjo pritožnik izrecno sklicevati, pritožbeno sodišče pa ugotoviti, da je kršitev v konkretnem primeru vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Tožena stranka je v pritožbi očitala sodišču prve stopnje, da ni navedlo razlogov glede podanega ugovora zastaranja in nesklepčnosti tožbenega zahtevka, pri tem pa ni zatrjevala vzročne zveze med kršitvijo določb postopka in sodbo, niti ni zatrjevala verjetnosti takšnega vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. Obstoj vzročne zveze je zatrjevala le glede ugovora o neobstoju procesnih predpostavk. Pritožbeno sodišče je skladno določilu prvega odstavka 360. člena ZPP obširno obravnavalo navedbe v pritožbi in se opredelilo ter presodilo pritožbene navedbe tožene stranke glede dopustnosti tožbe. Na strani od 7. do 11. (list. št. 18-22) obrazložitve izpodbijane sodbe se je opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev, na podlagi katerih je pritrdilo pravni presoji sodišča prve stopnje, da za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka ni procesnih ovir. S tem je zadostilo zahtevi iz 324. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sprejelo kot pravilno tudi pravno presojo prvostopenjskega sodišča, da je tožnik upravičen do priznanja delovne dobe in plačila zapadlih mesečnih plač za sporno obdobje od 17.5.1981 do 18.6.1986, zato je njegov tožbeni zahtevek utemeljen (drugi odstavek na strani 11 obrazložitve). S tem je smiselno zavrnilo pritožbeni ugovor glede nesklepčnosti in zastaranja.

Ob preizkusu v reviziji očitanih bistvenih kršitev določb postopka je potrebno izpostaviti ravnanje in procesno aktivnost tožene stranke same v postopku na prvi stopnji. Namen prvostopenjskega postopka je zbrati vse procesno gradivo, torej s pomočjo dokazov in morebiti s pomočjo pravne znanosti in stroke ter izkustvenih pravil ugotoviti vsa pravno relevantna dejstva (praemissa minor), uporabiti na tako ugotovljeno dejansko stanje pravna pravila (praemissa maior sodniškega silogizma) in izreči sodbo o utemeljenosti tožnikovega zahtevka oziroma drugačno končno odločbo.

Iz 22. člena Ustave RS izhaja, da se mora pravdni postopek voditi ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank ter spoštovanju njihove pravice, da se branijo pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice in interese. S tem temelji na spoštovanju človekove osebnosti, saj zagotavlja vsakomur možnost priti do besede v postopku, ki zadeva njegove pravice in interese, in tako preprečuje, da bi človek postal le predmet postopka. Stranki in vsakemu, ki ima stranki enak položaj, mora zato biti omogočeno, da navaja argumente za svoja stališča, da se v sporu izjavi tako glede dejanskih kot glede pravnih vprašanj. Enako kot drugi stranki mu mora biti zagotovljena pravica navajati dejstva in dokaze, možnost da se izjavi o navedbah nasprotne stranke ter o rezultatih dokazovanja kot tudi pravico, da je prisoten ob izvajanju dokazov. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, pa na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli.

To načelo uzakonja drugi odstavek 7. člena ZPP, ki od strank zahteva, da morajo navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. V 212. členu ZPP je predpisana obveznost vsake stranke, da mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katera opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke. Z določbo 5. člena ZPP pa je uzakonjena dolžnost sodišča, da mora dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Samo v primeru, če stranki ni dana možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev oziroma o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke, bi bila kršena procesna pravila tega zakona. Ta kršitev v obravnavanem postopku ni bila storjena, saj toženi stranki ni bila odvzeta "možnost obravnavanja pred sodiščem".

Postopek v tej sporni zadevi, ki je bil začet z vložitvijo predloga tožnika za sodno varstvo pri takratnem Sodišču združenega dela v Ljubljani dne 11.5.1981, je tekel do izdaje izpodbijane pravnomočne sodbe po takrat veljavnih procesnih določilih Zakona o sodiščih združenega dela (Uradni list SRS, št. 38/74 in 7/86), Zakona o delovnih in socialnih sporih (Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98 - ZDSS), določbah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP (1977)) in od izdaje razveljavitvenega sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 1064/2001-2 z dne 18.10.2001 skladno določbi drugega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) po tem zakonu.

Tožena stranka je tožbenemu zahtevku tožnika, ki je zahteval razveljavitev sklepa delavskega sveta tožene stranke in vzpostavitev pravic iz delovnega razmerja za čas od 17.5.1981 do 18.6.1986 ter plačilo odškodnine po 190. členu ZOR, ugovarjala zgolj z navedbami, da za njegovo meritorno odločanje ne obstoje procesne predpostavke in zato ni podana njena odškodninska odgovornost. Ugovor zastaranja je tožena stranka uveljavila šele na glavni obravnavi dne 24.2.2004, razpisani in opravljeni petič po vrsti od izdaje razveljavitvenega sklepa VDSS z dne 18.10.2001, opr. št. Pdp 1064/2001-2. Ta ugovor se je nanašal na razširitev tožbenega zahtevka tožnika s pripravljalno vlogo z dne 19.2.2002, s katero je zahteval še razveljavitev obvestila z dne 28.5.1981 (zapisnik o glavni obravnavi - list. št. 313). V tem delu je bila tožba zavržena (II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Glede prvotno postavljenega tožbenega zahtevka in modificiranega na obravnavi dne 26.11.1997 (list. št. 143) pa tožena stranka ugovora zastaranja ni podala. Prav tako v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjala nesklepčnosti in neizvršljivosti tožbenega zahtevka. Pri tem je opozoriti na dejstvo, da je tožnik na obravnavi dne 26.11.1997 predlagal postavitev izvedenca finančne stroke, ki bi ugotovil višino plače, ki bi jo tožnik prejel na delovnem mestu vodje splošnega gospodarskega sektorja, oziroma če tega ni, na drugem primerljivem delovnem mestu. Pooblaščenka tožene stranke je predlagani izvedbi dokaza s pridobitvijo izvedeniškega mnenja nasprotovala (list. št. 143).

Tudi ugovora, da je bilo o stvari že pravnomočno razsojeno, tožena stranka skladno določilu prvega odstavka 288. člena ZPP ni uveljavljala niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbenem postopku. To je storila šele v revizijskem postopku z očitkom, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti te kršitve določb postopka absolutne narave ni ugotovilo.

Po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP, s katero so določene meje preizkusa sodbe prve stopnje, je res naloženo sodišču druge stopnje, da poleg preizkusa v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, opravi po uradni dolžnosti preizkus bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tega zakona in pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Ta zakonska obveznost pa niti sodišču prve stopnje niti pritožbenemu sodišču ne nalaga dolžnosti, da samo ugotavlja obstoj procesnih predpostavk iz prvega odstavka 274. člena oziroma prvega odstavka 288. člena ZPP, temveč se mora stranka na njih izrecno sklicevati. To nedvoumno izhaja iz določila prvega odstavka 288. člena ZPP, ki zavezuje stranko, da (med drugim) v primeru pravnomočno razsojene stvari poda ugovor. To pa mora storiti najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo.

Po določbi prvega odstavka 286. člena ZPP mora namreč stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so pomembna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotavljanje njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Na poznejših narokih lahko stranka navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku. To okoliščino mora zatrjevati in dokazati stranka. Z določbo 286. člena ZPP je torej strankina pravica navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze omejena na prvi narok za glavno obravnavo. Nadaljnje omejitve pa vsebujejo tudi določbe 337. člena ZPP, peti odstavek 348. člena in drugi odstavek 362. člena ZPP. S takšnim načinom omejevanja strankine pravice navajanja novih dejstev in predlaganju dokazov je uveljavljena tako imenovana eventuelna maksima.

Vsebinsko enaka je tudi omenjena določba 337. člena ZPP, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za prvo obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. člena tega zakona.

Kot je bilo že uvodoma pojasnjeno, tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje svojih ugovorov o nesklepčnosti tožbenega zahtevka, njegovem zastaranju, neizvršljivosti in pravnomočno razsojeni stvari ni uveljavljala. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je temu sodišču očitala le, da ni upoštevalo ugovora zastaranja. Ugovor zastaranja je materialnopravni ugovor, saj ga po določbah 360. člena ZOR sodišče ne sme upoštevati po uradni dolžnosti, temveč se mora dolžnik nanj sklicevati. To pomeni, da spada ugovor zastaranja v trditveno podlago spora, zato bi morala tožena stranka skladno določbi 5. člena, 212. člena, 284. in 286. člena ZPP navajati vsa dejstva in predlagati dokaze, da je tožnikova terjatev zastarala in to po določbi prvega odstavka 286. člena najkasneje na prvem opravljenem naroku za glavno obravnavo po novem ZPP dne 22.2.2002. Tega pa ni storila, ampak je ugovor zastaranja prvič uveljavila s pritožbo.

To dejstvo, prvič navajano šele v pritožbi, predstavlja po prvem odstavku 337. člena ZPP novoto, ki bi jo pritožbeno sodišče lahko upoštevalo le, če bi tožena stranka izkazala, da je brez svoje krivde ni mogla navajati oziroma predložiti dokazov do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. člena tega zakona. Tožena stranka teh okoliščin ni zatrjevala niti dokazovala. Zato pritožbeno sodišče tega ugovora upravičeno ni bilo dolžno upoštevati. Neupoštevanje omenjenega dejstva pa iz navedenih razlogov ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Enaka ugotovitev velja tudi za ostale ugovore, ki jih tožena stranka ni uveljavljala ne v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti v pritožbi (nesklepčnost, neizvršljivost, res judikata). Ker tožena stranka v pritožbenem postopku ni izpodbijala v reviziji očitanih relativnih bistvenih kršitev določb postopka - čeprav po revizijski presoji niso bile niti storjene - jih ne more več izpodbijati z revizijo.

Z revizijo se lahko uveljavlja le tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so absolutnega značaja in ki so bile storjene na drugi stopnji, kot tudi tiste, ki so se pripetile na prvi stopnji in bi jih moralo upoštevati že sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Tožena stranka v reviziji smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem, ko zatrjuje, da je bil z odločbo Sodišča združenega dela v Ljubljani, opr. št. S 565/81 z dne 22.4.1983 že pravnomočno zavrnjen enak zahtevek tožnika zoper toženo stranko in v dokaz predlaga vpogled v omenjeni spis. To dejstvo, kot že rečeno, uveljavlja tožena stranka prvič šele v reviziji. Zato ga je po določbah 372. člena ZPP šteti za novoto. Po tem določilu smejo stranke navajati v reviziji nova dejstva in predlagati nove dokaze, vendar le tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb postopka, zaradi katerih je mogoče vložiti revizijo. Ob ugotovitvi, da sodišče po določbi prvega odstavka 288. člena ZPP odloča o procesni predpostavki pravnomočno razsojene stvari le na ugovor stranke, in ne po uradni dolžnosti, sodišči nista zagrešili očitane absolutne bistvene kršitve. Ta bi bila podana samo v primeru, če bi tožena stranka to dejstvo, ki ga navaja šele v reviziji (da obstoji pravnomočna odločba Sodišča združenega dela v Ljubljani) pravočasno uveljavljala v rednem postopku in ga sodišči ne bi upoštevali. Zato je šteti sklicevanje revizije na pravnomočno odločbo Sodišča združenega dela, po kateri naj bi bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno, za novo dejstvo, ki se ne nanaša na bistvene kršitve določb postopka, pač pa na ugotovljeno dejansko stanje. To pa pomeni razlog, zaradi katerega revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Sodišče namreč ni opustilo nobenega procesnega dejanja, ki mu ga nalaga zakon, pač pa je bila tožena stranka tista, ki se ni ravnala po določbah ZPP. Tožena stranka je imela vse možnosti, da se izjavi o tožbenem zahtevku, navaja vsa dejstva in dokaze, s katerimi bi ga pravno veljavno izpodbijala. Za to je imela več kot osem let časa. Če si je izbrala drugačno možnost in je opustila procesna dejanja, do katerih ji je ZPP dajal vso pravico, se ne more sedaj uspešno sklicevati na procesne kršitve, ki naj bi jih storila sodišča. V tem sporu je bilo ves čas postopka sporno, ali je tožnik v skladu s takrat veljavno določbo prvega odstavka 224. člena Zakona o združenem delu (Uradni list SFRJ, št. 53/56 - ZZD) oziroma prvim odstavkom 186. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list SRS, št. 24/77 - ZDR) pravočasno - to je v zakonitem roku 30 dni - zahteval sodno varstvo. Sodišče združenega dela v Ljubljani je z odločbo, opr. št. S 840/81-10 z dne 12.10.1981, potrjeno z odločbo Sodišča združenega dela SR Slovenije, opr. št. Sp 1801/81-3 z dne 10.12.1981, ugotovilo, da niso podani pogoji za sodno varstvo, saj naj bi tožnik zamudil prekluzivni rok za njegovo uveljavitev (1. točka izreka). Ugodilo pa je njegovemu zahtevku in odpravilo odločbo disciplinske komisije, št. 673-06-LN-81 z dne 28.5.1981 in Delavskega sveta, št. 809-06-ŠV-81 z dne 8.7.1981 (2. točka izreka). V postopku po 73. členu v zvezi z 21. in 25. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - ZDSS) je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom, opr. št. VIII Ips 36/94 z dne 23.1.1996 odločbo Sodišča združenega dela v izreku pod 1. točko izreka razveljavilo, saj je temeljila na odločilnih dejstvih, o katerih sodišče ni razpravljalo. Zaradi ugotovljenih procesnih kršitev iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 in 28. člena ZSZD je bila zadeva v tem obsegu vrnjena v ponovno odločanje.

Ob dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da delavski svet o tožnikovem ugovoru zoper odločbo disciplinske komisije z dne 10.3.1981 ni odločil, o čemer je bil tožnik obveščen dne 28.5.1981, je skladno z določbo prvega odstavka 224. člena ZZD in prvega odstavka 186. člena ZDR, ki sta bili takrat v veljavi, v zakonskem roku 30 dni zahteval varstvo pravice s predlogom, vloženim pri takratnem Sodišču združenega dela v Ljubljani dne 11.6.1981. Na tako ugotovljeno dejansko stanje, ki v revizijskem postopku zaradi izrecne prepovedi po tretjem odstavku 370. člena ZPP ni izpodbojno, je sodišče pravilno presodilo, da tožnikov (modificiran) tožbeni zahtevek izpolnjuje vse zahteve iz prvega odstavka 224. člena ZZD oziroma prvega odstavka 186. člena ZDR za meritorno odločitev v sporu. Ker je bila zahteva za sodno varstvo vložena v zakonsko določenem roku, je tožeča stranka pravočasno uveljavila svojo pravico. Sodišči druge in prve stopnje sta torej pravilno uporabili materialno pravo, ko sta tožnikov zahtevek šteli za pravočasen.

Ob nadaljnji ugotovitvi obeh sodišč, da je tožena stranka v nasprotju z določbami drugega odstavka 221. člena ZZD oziroma prvega odstavka 184. člena ZDR, ki sta delodajalcu prepovedovali izvršitev nedokončne odločbe, to storila, je ugodilo tožbenemu zahtevku kot izhaja iz izreka pod I/4 in 5, ki je predmet revizijskega izpodbijanja.

Dejanske ugotovitve obeh nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), so narekovale, tudi po presoji revizijskega sodišča, materialnopravno pravilno odločitev, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku prikrajšanje, nastalo zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Povrnitev škode zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je specifična odgovornost za škodo, povzročeno s takim ravnanjem, ki se presoja po splošnih predpisih o odškodninski odgovornosti (glej sodbo VS RS, opr. št. VIII Ips 126/98 z dne 1.9.1998 oziroma opr. št. II Ips 708/2003 z dne 27.11.2003).

Revizijsko sodišče je zato revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.