Jedro

Oškodovanec v obligacijskem razmerju mora pri odpravljanju škode ravnati skladno z načelom vestnosti in poštenja ter načelom skrbnosti (5. in 6. člen OZ), na kar smiselno opozarja pritožnica. Oškodovanec mora zato pri odpravljanju škode upoštevati tudi interes nasprotne stranke neposlovnega obligacijskega razmerja in ravnati gospodarno ter ne prevzemati obveznosti, ki bi pretirano obremenjevale plačnika. Pri tem pa mu je potrebno dopustiti, da ob navedenih omejitvah ohrani svojo pravico do izbire servisa za popravilo vozilo, ki mu zaupa. Pri presoji kriterija razumnosti izbire servisa za popravilo vozil je potrebno upoštevati tudi to, da oškodovanci niso strokovnjaki na tem področju, zato od njih ni mogoče pričakovati, da bi pred izbiro opravili celostno analizo trga ponudnikov servisnih storitev, da bi ugotovili povprečno ceno. Zato se mora presoja upravičenosti zahtevka omejiti na kriterij očitne pretiranosti stroškov popravila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se prvostopenjska odločba v izpodbijani II. in III. točki izreka (sodba) potrdi.

II. Toženka mora tožnici v 8 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 186,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo: da se delni umik tožbe z dne 6. 1. 2023 vzame na znanje in se postopek ustavi v delu, ki se nanaša na plačilo 1.641,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2022 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od 405,92 EUR od 16. 9. 2022 do 22. 12. 2022 (I. točka izreka), da mora toženka tožnici v roku 8 dni plačati 405,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2022 dalje do plačila (II. točka izreka) in da mora toženka tožnici v 8 dneh povrniti njene stroške postopka v višini 636,20 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka v uvodu citirane odločbe (ki po vsebini predstavlja sodbo) se je toženka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov. Podrejeno pa je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, odločbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožnica je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in prvostopenjsko sodbo potrdi, toženki pa naloži v plačilo stroške njenega odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). O pritožbi zoper sodbo je odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

6. Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP). Iz tega izhaja, da je pritožbeno sodišče na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, vezano. Na relativne procesne kršitve postopka pa se ne ozira.

7. Tožnica v tem sporu zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki je nastala na tovornem vozilu Opel ... z registrsko oznako ... v lasti oškodovanca A. s.p. Škoda je nastala v prometni nezgodi 7. 5. 2022, za katero je v celoti odgovoren zavarovanec toženke, ki je imel svoje vozilo zavarovano pri toženki na podlagi zavarovalne police št. VO.... Tožnica je po naročilu oškodovanca izvedla popravilo vozila, za kar je izstavila račun št. 01-1-160462 z dne 30. 9. 2022 v višini 2.047,79 EUR plus DDV (A3). S tem računom je tožnica obračunala dobavo sprednjega odbijača, desnega blatnika, drobnega potrošnega materiala in ličarskega materiala v skupnem znesku 1.381,39 EUR, 1,7 ur mehaničnega popravila, 1,2 ure pomožnih del ter 6,9 ur ličarskega popravila, vse po urni postavki 68,00 EUR in v skupnem znesku 666,40 EUR.

8. Tožnica je z oškodovancem sklenila pogodbo o odstopu terjatve z dne 11. 9. 2022 (A7), s katero je tožnica pridobila terjatev do toženke za poplačilo stroškov popravila. Toženka, ki je bila s strani oškodovanca obveščena o odstopu terjatve, stroškov popravila vozila ni bila pripravljena poravnati v celoti.

9. Toženka se je zahtevku upirala z ugovorom, da je potrebno stroške popravila vozila presojati z vidika krajevno običajnih cen. Ustrezna in krajevno običajna cena naj bi znašala največ 45 EUR/uro (brez DDV). Toženka je tako stroške popravila vozila priznala po svojem preračunu, upoštevaje navedeno urno postavko, ter tožnici iz tega naslova 22. 12. 2022 poravnala 1.082,00 EUR. Tožnica je nato s pripravljalno vlogo z dne 6. 1. 2023 delno umaknila tožbo za poravnani znesek ter (zaradi (utemeljenega) ugovora toženke) tudi za znesek 590,80 EUR, kolikor znaša višina zaračunanih stroškov odbijača, prvostopenjsko sodišče pa je nato postopek v tem delu ustavilo. Po delnem umiku tožbe tožnica v tem pravdnem postopku vztraja pri zahtevku za plačilo 405,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2022 do plačila. Med pravdnima strankama je tako sporna le še višina tožbenega zahtevka, ki se nanaša na zaračunana ličarska in kleparska dela.

10. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je potrebno razmerje med pravdnima strankama presojati po pravilih o neposlovni odškodninski odgovornosti, zato za omejitev stroškov popravila vozila na krajevno običajne cene ni nobene pogodbene ali zakonske podlage. Ker je na podlagi listinskih dokazov ugotovilo, da so se cene kleparskih in ličarskih del v času tožničine izvedbe popravila na trgu gibale od 34,84 EUR do 70,00 EUR, kar pomeni, da je tožničina cena teh del znotraj omenjenega razpona, je tožbenemu zahtevku za plačilo preostalih 405,92 EUR ugodilo.

11. Toženka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za uporabo določila drugega odstavka 642. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ugotovljeno dejansko stanje terja uporabo pravil o neposlovni odškodninski obveznosti, saj pravdni stranki nista bili v pogodbenem razmerju. Dejstvo, da sta oškodovanec in tožnica sklenila podjemno pogodbo za popravilo poškodovanega vozila, ne razteza uporabo pravil o podjemni pogodbi na razmerje med pravdnima strankama. Pravna podlaga zahtevka je lahko zgolj neposlovna obveznost. Ker se torej tožbeni zahtevek nanaša na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, je potrebno uporabiti splošno merilo za odmero denarne odškodnine, ki jo določa 169. člen OZ. Po tem merilu sodišče oškodovancu prisodi odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja.

12. Drži pa, da mora oškodovanec v obligacijskem razmerju pri odpravljanju škode ravnati skladno z načelom vestnosti in poštenja ter načelom skrbnosti (5. in 6. člen OZ), na kar smiselno opozarja pritožnica. Oškodovanec mora zato pri odpravljanju škode upoštevati tudi interes nasprotne stranke neposlovnega obligacijskega razmerja in ravnati gospodarno ter ne prevzemati obveznosti, ki bi pretirano obremenjevale plačnika. Pri tem pa mu je potrebno dopustiti, da ob navedenih omejitvah ohrani svojo pravico do izbire servisa za popravilo vozilo, ki mu zaupa. Pri presoji kriterija razumnosti izbire servisa za popravilo vozil je potrebno upoštevati tudi to, da oškodovanci niso strokovnjaki na tem področju, zato od njih ni mogoče pričakovati, da bi pred izbiro opravili celostno analizo trga ponudnikov servisnih storitev, da bi ugotovili povprečno ceno. Zato se mora presoja upravičenosti zahtevka omejiti na kriterij očitne pretiranosti stroškov popravila.

13. Tudi po oceni pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru takšna očitna pretiranost stroškov popravila ni izkazana. Ni utemeljeno pritožbeno stališče, da bi moralo prvostopenjsko sodišče, ker je oškodovanec za popravilo svojega vozila izbral splošni servis, pri ugotavljanju običajne cene popravila upoštevati zgolj cene splošnih servisov, ne pa tudi cen popravil pooblaščenih servisov. Sodna praksa se je že izrekla, da zavarovalnice v takih primerih ne morejo postavljati enostranskih omejitev v zvezi z izbiro servisov ali obvezno predhodno predložitvijo ponudb s strani izbranih servisov.1 Pritožnica ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da naj bi bilo splošno znano, da cene pooblaščenih servisov oziroma pogodbenih izvajalcev odstopajo od cen dela nepooblaščenih servisov. V načelu namreč oškodovancu ni mogoče omejiti izbire ponudnikov servisnega popravila na nepooblaščene serviserje oziroma na nižje cenovne ponudnike, če za to ne obstajajo kakšne posebej utemeljene okoliščine (kot recimo v primeru očitnega nesorazmerja med nizko vrednostjo vozila na eni strani in ponudnikom servisnih storitev popravil višjega cenovnega razreda na drugi strani). Takšnih okoliščin toženka v svojih vlogah v prvostopenjskem postopku ni zatrjevala.

14. Toženka ne more uspeti niti s pritožbeno navedbo, da cenika Avtoservisa B. (A16) in Avtoservisa C. (A17) nista upoštevna pri ugotavljanju običajne cene, ker sta predložena cenika pričela veljati šele s 1. 1. 2023. Sodišče prve stopnje je namreč pri ocenjevanju običajnega razpona cen na trgu upoštevalo zgolj za obravnavano popravilo časovno relevantne cenike servisnih storitev, na cenika, ki sta pričela veljati s 1. 1. 2023 pa se prvostopenjsko sodišče pri svoji oceni ni oprlo (11. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe in sklepa). Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje za sporno ceno 68,00 EUR na uro pravilno ocenilo, da spada v okvir cenovnega razpona primerljivih ponudnikov servisnih storitev.

15. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse pravno odločilne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da pritožba proti II. točki izreka prvostopenjske odločbe ni utemeljena. Posledično tudi ni utemeljena proti stroškovni odločitvi v III. točki izreka. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu prvostopenjske odločbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter prvostopenjsko sodbo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

16. O stroških pritožbenega sodišča je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in s 155. členom ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je tožnici v skladu s priglašenim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT) glede na vrednost izpodbijanega dela prvostopenjske odločbe (405,92 EUR) priznalo 250 točk za odgovor na pritožbo (1. točka tar. št. 22 OT), 5 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), vse povečano za 22% DDV (33,66 EUR), ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR skupaj torej 186,66 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 8 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 458. člena ZPP).

1 Npr. VSK Sklep I Cp 219/2021 in VSK Sodba I Cp 268/2020.