Jedro

Ne glede na določbo drugega odstavka 121. člena ZIL-1, ki zahteva tehtanje med med resnostjo kršitve in zahtevkom po uničenju, torej odločanje upoštevaje načelo sorazmernosti, pa je sodišče tudi pri odločanju o odstranitvenih ukrepih po ZIL-1 vezano na pravila trditvenega in dokaznega bremena iz 212. člena ZPP.

Prav ima torej pritožnica, da je sodišče prve stopnje ob odsotnosti trditev tožene stranke glede njenih trditev, ki se nanašajo na težo kršitve in njen interes imetnika pravice do blagovne znamke, napačno odločilo, da zahtevek za uničenje ni utemeljen. Glede na nesporna dejstva, da gre za veliko količino blaga, na katerega se nanaša kršitev, in da je šlo za dve pošiljki in torej ne gre za enkratno kršitev, je mogoče zaključiti, da je šlo za težko kršitev pravic imetnika znamke. Poleg tega so podana neprerekana dejstva tožnice glede njenega interesa, da se učinkovito zavarujejo njene pravice, in sicer se je v Sloveniji v letu 2021 v kratkem času soočila s številnimi zasegi pijače zaradi suma, da gre za kršitev njenih pravic.

Sodišče ne sme samo, brez (konkretnih) trditev (tožene) stranke, ugotavljati dejstev, ki govorijo v prid varstva lastninske pravice in proti temu, da se sporno blago uniči, tudi če mu zakon nalaga, da mora upoštevati načelo sorazmernosti. Tudi to tehtanje se giblje v okvirih procesnega gradiva, ki ga ponudijo stranke, torej v okviru njihovih trditev.

Izrek

I. Pritožba druge toženke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu: v prvem odstavku točke I. in prvem odstavku točke IV. izreka potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku v delu, ki se glasi, da sta toženki solidarno dolžni na svoje stroške in pod carinskim nadzorom uničiti 93.600 kosov energijske pijače Red Bull v skupni teži 26.270 kg, zadržanih z odločbo Finančnega urada Koper, št. 4243-1038/2021-1 z dne 16. 9. 2021 ter 93.600 kosov energijske pijače Red Bull v skupni teži 26.340 kg, zadržanih z odločbo Finančnega urada Koper, št. 4243-1039/2021-1 z dne 16. 9. 2021 v roku 15 dni pod izvršbo.

III. Pritožbi pravdnih strank glede stroškov postopka (V. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, a nespremenjenem, delu potrdi.

IV. Druga toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, je pa dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 4.354,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da poskus uvoza 93.600 kosov energijske pijače Red Bull v skupni teži 26.270 kg, zadržane z odločbo Finančnega urada Koper, št. 4243-1038/2021 z dne 16. 9. 2021 ter 93.600 kosov energijske pijače Red Bull v skupni teži 26.340 kg, zadržani z odločbo Finančnega urada Koper, št. 4243-1039/2021-1 z dne 16. 9. 2021 krši znamke Evropske unije št. 001143122 Red Bull energy drinks v številki in št. 000052803 Red Bull v besedi. V delu, v katerem zahteva tožeča stranka ugotovitev, da znamki krši zadržano blago, je zahtevek zavrnilo (I. točka izreka sodbe).

Zavrnilo je zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva, da sta toženki solidarno dolžni na svoje stroške in pod carinskim nadzorom uničiti 93.600 kosov energijske pijače Red Bull v skupni teži 26.270 kg, zadržanih z odločbo Finančnega urada Koper, št. 4243-1038/2021 z dne 16. 9. 2021 ter 93.600 kosov energijske pijače Red Bull v skupni teži 26.340 kg, zadržanih z odločbo Finančnega urada Koper, št. 4243-1039/2021-1 z dne 16. 9. 2021 v roku 15 dni pod izvršbo (II. točka izreka sodbe).

Zavrnilo je tudi zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva od tožene, da ji solidarno poravnata vse stroške skladiščenja in manipulacije s 23.600 kosi energijske pijače Red Bull v skupni teži 26.270 kg, zadržani z odločbo Finančnega urada Koper, št. 4243-1038/2021 z dne 16. 9. 2021 ter 93.600 kosov energijske pijače Red Bull v skupni teži 26.340 kg, zadržanimi z odločbo Finančnega urada Koper, št. 4243-1039/2021-1 z dne 16. 9. 2021, in sicer 567,41 EUR za obdobje od 22. 9. 2021 do 13. 10. 2021 in 97,82 EUR za vsak dan od vključno 14. 10. 2021 do izdaje sodbe v roku 15 dni (III. točka izreka sodbe).

Prvi toženki in drugi toženki je prepovedalo bodoča kršitvena ravnanja, in sicer vsakršen gospodarski promet znotraj območja EGP, ki ni odobren s strani tožeče stranke, vključno z uvozom, izvozom, pretovarjanjem, prevozom, tranzitiranjem, skladiščenjem, ponujanjem, oglaševanjem in prodajo na trgu brezalkoholnih ali energijskih pijač, ki so označene z oznako Red Bull, zaščitenima z znamkama Evropske unije št. 001143122 Red Bull Energy drink v sliki in št. 000052803 Red Bull v besedi. V delu, v katerem zahteva tožeča stranka, da se toženkama prepove tudi izdelava brezalkoholnih ali energijskih pijač, ki so označene z znakom Red Bull, je zahtevek zavrnilo. Prepovedni zahtevek je zavrnilo tudi v delu, v kolikor bi se prepovedi nanašale na območje izven EGP (IV. izreka sodbe).

Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (V. točka izreka sodbe).

2. Zoper II. in V. točko izreka sodbe se je pritožila tožeča stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da II. točko izreka spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku za uničenje in da odločitev o pravdnih stroških iz V. točke spremeni tako, da sta toženki dolžni poravnati pravdne in pritožbene stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi tožnici. Podrejeno je predlagala razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Na pritožbo je odgovorila druga toženka, ki je predlagala, da jo sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo v izpodbijanem delu ter tožnici naloži plačilo stroškov pritožbe.

4. Na sodbo se je prav tako pritožila druga toženka, in sicer zoper prvi odstavek I. točke, prvi odstavek IV. točke in točko V. izreka sodbe iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagala, da pritožbi druge toženke višje sodišče ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, v V. točki pa, da tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka tožene stranke. Priglasila je pritožbene stroške.

5. Na pritožbo druge toženke je odgovorila tožeča stranka, ki je predlagala, da jo višje sodišče zavrne in sodbo sodišča v delu, ki ga izpodbija druga toženka, potrdi. Priglasila je pritožbene stroške.

6. Pritožba druge toženke je neutemeljena. Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

_Dejansko stanje in uporabljeno materialno pravo_

7. Med pravdnima strankama ni bilo spora o tem, da je tožeča stranka imetnica med drugim dveh blagovnih znamk Evropske unije, in sicer Red Bull v sliki in besedi (priloga sodnega spisa A2 in A3). Prav tako ni bilo sporno, da je zadržano blago pristno blago tožeče stranke, ki ga je prva toženka kupila v Turčiji od tamkajšnjega (pre)prodajalca. Sporno pa je bilo, ali je tožeča stranka to blago predhodno dala na trg v evropski gospodarski prostor (EGP) oziroma, ali se je to zgodilo z njenim soglasjem, kar bi namreč vodilo do zaključka o izčrpanju pravic iz znamke. Druga toženka naj bi bila imetnik deklarant zadržanega blaga in kot takšna je navedena tudi na tovornih listih. Prva toženka pa naj bi z namenom preprodaje blago kupila od preprodajalca v Turčiji, ta pa naj bi pred tem blago kupil od preprodajalca v Evropski uniji.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo prvi odstavek 9. člena Uredbe 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta o blagovni znamki Evropske unije (v nadaljevanju Uredba 2017/1001), ki daje tožeči stranki kot imetniku blagovne znamke izključne pravice. V tretjem odstavku 9. člena Uredbe 2017/1001 so primeroma našteta ravnanja, ki jih je imetnik znamke upravičen prepovedati, med njimi je naveden tudi uvoz ali izvoz blaga pod tem znakom. V skladu s 15. členom Uredbe 2017/1001 imetnik blagovne znamke nima pravice prepovedati njene uporabe v zvezi z blagom, ki ga je imetnik dal na trg EGP pod to blagovno znamko ali je za to dal soglasje (izčrpanje pravic iz znamke).

_**Glede pritožbe druge toženke**_

9. Pritožnica očita absolutno bistvene kršitve postopka, saj je sodišče prve stopnje napačno odločilo glede I. točke izreka. Tožbeni zahtevek tožeče stranke se je v I. točki namreč glasil, da se ugotovi, da 93.600 kosov energijske pijače Red Bull ter 93.600 kosov energijske pijače Red Bull zadržani z odločbo Finančnega urada krši znamke Evropske unije št. 001143122 Red Bull Energy drink v sliki in št. 000052803 Red Bull v besedi. Sodišče prve stopnje pa je spremenilo tožbeni zahtevek tako, da je ugotovilo, da se ugotovi, da poskus uvoza 93.600 kosov energijske pijače in naslednjih 93.600 kosov energijske pijače Red Bull krši znamki Evropske unije v sliki in v besedi. Pritožnica navaja, da tožeča stranka ni postavila zahtevka, da naj sodišče ugotovi, da poskus uvoza zadržanega blaga krši znamki tožeče stranke. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje v prvem odstavku točke I. izreka izpodbijane sodbe odločilo, da poskus uvoza zadržanega blaga krši znamki tožeče stranke. S tem naj bi sodišče prekoračilo meje postavljenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena ZPP), zato je izpodbijana sodba v tem delu nepravilna in nezakonita.

Pritožbeno sodišče odgovarja, da je pravilno stališče tako sodišča prve stopnje kot tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, da je sodišče presodilo nekaj manj, ne pa nekaj več ali nekaj drugega. Prav tako iz 16. točke Preambule Uredbe 2017/1001 izhaja, je namen Uredbe tudi, da imetniki blagovne znamke EU preprečijo vnos blaga, ki krši pravice, in izvajanje kakršnih koli carinskih postopkov za takšno blago, vključno s tranzitom, pretovarjanjem, skladiščenjem, prostimi conami, začasno hrambo, aktivnim oplemenitenjem ali začasnim uvozom, tudi kadar takšno blago ni namenjeno dajanju na trg v Uniji. Carinski organi bi morali pri izvajanju carinskega nadzora uporabljati pooblastila in postopke iz Uredbe (EU) št. 608/20131 Evropskega parlamenta in Sveta, tudi na zahtevo imetnikov pravic. Zlasti bi morali izvajati ustrezen nadzor na podlagi meril analize tveganja. Zaključiti je torej mogoče, da predstavlja kršitev pravic imetnika znamke iz Uredbe 2017/1001 tudi poskus uvoza spornega blaga, kar je manj kot sam uvoz.

10. V nadaljevanju druga toženka očita, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in nato uporabilo napačno materialno pravo. Navaja namreč, da samo poskus uvoza blaga še ne pomeni kršitve blagovne znamke. Poleg tega navaja, da do poskusa uvoza niti pojmovno ni prišlo, saj poskus pomeni prizadevanje osebe za uresničitev nekega dejanja. V konkretnem primeru bi to prizadevanje bilo začetek postopka uvoza, do česar pa ni nikoli prišlo. Navaja, da bi sploh lahko prišlo do poskusa uvoza zadržanega blaga in s tem do poskusa kršitve znamk tožeče stranke, se carinski postopek sploh mora začeti. V dokaznem postopku na prvi stopnji namreč ni bilo ugotovljeno, da sta prva ali druga tožena stranka vložili kakršnokoli dokumentacijo, ki bi se lahko štela kot carinska deklaracija in ki bi lahko imela za posledico začetek postopka uvoza na trg EGP in s tem poskus kršitve znamk tožeče stranke. V skladu z 9. členom in tretjim odstavkom točke c Uredbe 2017/1001 kršitev znamke predstavlja uvoz blaga. V tem primeru do uvoza blaga nikoli ni prišlo, in sicer ne zato, ker je bilo blago zadržano s strani carinske uprave, pač pa zaradi tega, ker se postopek uvoza nikoli ni začel, saj niti prva tožena niti druga tožena stranka nista vložili carinske deklaracije, kar je prvo dejanje, ki dokazuje oziroma na podlagi katerega lahko sumimo, da nekdo želi dati blago v določen carinski postopek. Tako blago ni šlo na trg EGP in je torej šlo za neunijsko blago.

11. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je bil začet postopek uvoza spornega blaga in dodaja, da, kot izhaja iz odločbe Vrhovnega sodišča RS III Ips 66/2011, _je pravno odločilen za opredelitev določenega dejanja kot dejanja, storjenega v gospodarskem prometu, namen zaradi katerega je bilo to dejanje opravljeno. To je namen trgovanja._2 Iz Odločbe SEU C-405/03 (točka 2) izhaja, da izraza ponujanje in dajanje na trg zajemata ponudbo oz. prodajo tistih proizvodov, ko je (med drugim) blago v postopku carinskega skladiščenja in imetnik znamke nasprotuje ponudbi ali prodaji takega blaga, kadar to nujno obsega dajanje tega blaga na trg Skupnosti. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je iz listin Finančne uprave RS (FURS) v sodnem spisu razvidno (priloga A5 in A6), da je bil namembni kraj blaga Slovaška in torej Skupnost oz. EGP. Drugega namembnega kraja tožena stranka ni zatrjevala, niti dokazovala, ne v postopku na prvi stopnji, niti v pritožbi ne ter je njena pritožbena trditev o „neunijskem blagu“ ostala na ravni pavšalnosti. Prav tako ni pojasnila, zakaj je bilo blago skladiščeno v carinskem skladišču. Poleg tega je v odgovoru na tožbo (točka 2.) sama navedla, da je _prva toženka blago kupila z namenom preprodaje od preprodajalca v Turčiji in s tem prejela soglasje tožeče stranke za uporabo njene blagovne znamke po samem zakonu_. Glede na navedeno se njene trditve spreminjajo in prilagajajo postopku ter je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil namen tožene stranke trgovanje s spornim blagom na področju EGP.

12. Glede pritožnega očitka, da ni predložena carinska deklaracija, pa gre za novo dejstvo, ki ga tožena stranka pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala, kar pa v pritožbenem postopku ni dovoljeno, brez da bi pritožnica navedla opravičljive razloge za takšno postopanje (337. člen ZPP). Poleg tega je tožnica predložila Obvestilo FURS o _Prekinitvi postopka prepustitve blaga v carinski postopek oz. o zadržanju blaga_ (priloge A 4 do A 10), iz katerega izhaja, da je bil začet postopek carinjenja v prosti coni, ki pa je bil zaradi suma na kršitev pravic intelektualne lastnine prekinjen. Na toženki je prešlo dokazno breme, da ta dokaz ovržeta, pa tega bremena nista zmogli. Samo zanikanje pa ne zadostuje.

13. Glede navedb, da druga toženka ni pasivno legitimirana, saj je bila v zadevi le špediter, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodna praksa zavzela stališče, da glede tega, _kakšen stik z inkriminiranim blagom je potreben za nastanek odgovornosti, ni mogoče odgovoriti na abstrakten način, tako da bi veljal za vse možne konkretne primere.3 Imetnik znamke je upravičen preprečiti tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo zavarovani znak. Tretja oseba je lahko katerakoli oseba, če le v gospodarskem prometu posega v pravico imetnika zavarovanega znaka. To je lahko ne samo tisti, ki neposredno krši imetnikovo znamko (storilec), pač pa tudi tisti, ki pri tem sodeluje, mu pomaga ali ga napeljuje na kršitev. Ta oseba je lahko tudi špediter. Špediter je oseba, ki se s špedicijsko pogodbo zaveže, da bo za prevoz določene stvari sklenil v svojem imenu na račun naročitelja (lahko tudi v imenu in na račun naročitelja) prevozno pogodbo in druge za to potrebne pogodbe ter opravil druge običajne posle in dejanja (851. člen OZ). Njegovo sodelovanje pri naročiteljevem nastopanju na trgu je zato lahko tako, da naročitelju pomaga ali celo sploh omogoči kršitev znamke tretje osebe_.

14. Glede na navedeno izhodišče sodne prakse je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila vloga druge toženke pri kršenju blagovne znamke tožeče stranke pomembna (28. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Ne drži, da v sodnem spisu ni dokaza, da druga toženka ni razpolagala z zadržanim blagom, saj je na že omenjenih listinah FURS navedena kot deklarantka oz. imetnica blaga (priloga sodnega spisa A4 in A5). Tem trditvam in dokazom pa pritožnica ni konkretizirano oporekala, oz. predložila svojih dokazov, ki bi navedene uradne listine FURS izpodbili.

15. Pritožnica v nadaljevanju navaja, da je odločitev sodišča napačna v delu glede prepovednega zahtevka, saj druga toženka ni kršila pravic tožeče stranke iz znamk ter je zato nepravilna in nezakonita ugoditev sodišča prve stopnje tožbenemu zahtevku na prepoved bodočih kršitev. Ta nevarnost namreč mora biti konkretna. Po mnenju pritožnice pa je konkretna šele takrat, kadar je kršitev že bila storjena. Do tega v konkretnem primeru ni prišlo in zato ni izpolnjena ključna predpostavka za dopustitev takšnega zahtevka.

Glede na zgoraj navedeno obrazložitev je mogoče zaključiti, da je do kršitev blagovne znamke tožnice prišlo in s tem so navedeni pritožbeni razlogi glede prepovednega zahtevka nerelevantni.

_**Glede pritožbe tožeče stranke**_

16. Tožeča stranka navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo zahtevek za uničenje 93.600 kosov energijske pijače Red Bull v skupni teži 26.270 kg, ki jih je zadržal Finančni urad Koper dne 16. 9. 2021 ter 93.600 kosov energijske pijače Red Bull v skupni teži 26.340 kg, ki jih je zadržal Finančni urad Koper dne 16. 9. 2021, napačna. Pritožnica meni, da je v skladu z drugim odstavkom 121. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1) pri odločanju o uničenju predmetov kršitve sodišče dolžno upoštevati vse okoliščine primera, zlasti pa sorazmernost med težo kršitve in zahtevkom ter interes imetnika pravice za zagotovitev učinkovitega varstva pravic. Glede na navedeno je tožeča stranka postavila zahtevek za uničenje predmetov kršitve in predstavila svojo argumentacijo ter dokaze v zvezi s tem. Na drugi strani pa tožena stranka ni ugovarjala oziroma nasprotovala sorazmernosti zahtevka o uničenju, pač pa je le ugovarjala, da kršitve sploh ni bilo. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki kršilo pravico do izjave, saj je s tem, ko je samodejno brez navedb tožene stranke presojalo sorazmernost ukrepa uničenja, tožeči stranki odvzelo možnost, da razpravlja o utemeljenosti in sorazmernosti tega ukrepa. Poleg tega je tožnici odreklo možnost, da bi utemeljila, zakaj je njen zahtevek po uničenju predmetov kršitve glede na konkretne okoliščine sorazmeren. Sodišče prve stopnje je tudi napačno opredeljevalo sorazmernost ter podlago za uničenje iz Uredbe 608/2013. To Uredbo je tožeča stranka omenjala zgolj iz razloga, da bi se z uničenjem preprečilo ogrožanje zdravja potrošnikov zaradi omejenega roka trajanja blaga. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je sorazmernost obravnavalo z vidika zaščite potrošnikov, saj je osnovni namen ukrepa iz 121. člena ZIL-1 zaščita imetnikov pravic industrijske lastnine. Tožeča stranka se je v Sloveniji v letu 2021 v kratkem času soočila s številnimi zasegi pijače Red Bull zaradi suma, da gre za kršitev njenih pravic. V vseh primerih je bila država izvora blaga Turčija, končna destinacija pa EU oziroma EGP in v vseh primerih so uvozniki - deklaranti imetnika blaga nasprotovali uničenju, saj da gre za originalno blago. Tako je sorazmerno, da se blago uniči. 17. Določba drugega odstavka 121. člena ZIL-1 določa, da pri odločanju o odstranitvenih zahtevkih sodišče upošteva vse okoliščine primera, zlasti sorazmernost med težo kršitve in zahtevkom ter interes imetnika pravice za zagotovitev učinkovitega varstva pravic.

18. Pritožbeno sodišče soglaša z navedbami tožeče stranke. Iz odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. III Ips 63/2013 _izhaja, da je ZIL-1 edini zakon, ki ureja obseg sodnega varstva in imetnika znamke ter drugih pravic industrijske lastnine oziroma zahtevka, ki jih lahko uveljavlja proti kršitelju. Sodno varstvo, ki ga uživa imetnik znamke, mora biti enako v vseh primerih kršenja pravic iz znamke. Zgolj dejstvo, da je bila kršitev storjena z uvozom, imetniku znamke ne jemlje pravice do uveljavljanja zahtevka po 121.a členu ZIL-1. Uničenje spornega blaga ni predmet carinskega pač pa pravdnega postopka. Po prvem odstavku 121. člena ZIL-1 je namreč izrecno predvideno, da lahko imetnik pravice s tožbo zahteva, da se uničijo predmeti kršitve_. V zadevi Vrhovnega sodišča je tožeča stranka med drugim podala tudi tožbeni zahtevek za uničenje spornega blaga in ker tožena stranka ni ugovarjala, da bi bilo blago že uničeno, je bil tožbeni zahtevek za uničenje utemeljen. Namen sodnega varstva po 121. členu ZIL-1 je predvsem v prenehanju kršitve pravice in vzpostavitvi stanja pred kršitvijo. Vendar pa ima prav sodišče prve stopnje, da je sodišče dolžno pri odločanju o odstranitvenih zahtevkih upoštevati načelo sorazmernosti med resnostjo kršitve in zahtevkom. V skladu s tem načelom sodišče zavrne zahtevek, če presodi, da ni sorazmeren, seveda ob upoštevanju interesov imetnika pravice.4 Pri tem mora tehtati med dvema ustavnima pravicama, in sicer na eni strani lastninsko pravico (67. člen Ustave RS) in na drugi pravico iz ustvarjalnosti (60. člen Ustave RS), katere derivat so pravice intelektualne lastnine.5

19. Na drugi strani pa drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo tožničino pravico do izjave s tem, ko je svojo odločitev oprlo na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo in katerih tožena stranka niti ni zatrjevala.6 Tožnica je namreč podala dejstva, na podlagi katerih je utemeljevala uničenje spornega blaga, tožena stranka temu zahtevku ni ugovarjala, niti ni navajala nobenih dejstev s tem v zvezi. Pritožnica utemeljeno opozarja, da je bila sodba v tem delu zanjo presenečenje, saj je menila, da bo ob odsotnosti ugovorov toženke sodišče prve stopnje njenemu zahtevku ugodilo.

20. Ne glede na določbo drugega odstavka 121. člena ZIL-1, ki zahteva tehtanje med resnostjo kršitve in zahtevkom po uničenju, torej odločanje upoštevaje načelo sorazmernosti, pa je sodišče tudi pri odločanju o odstranitvenih ukrepih po ZIL-1 vezano na pravila trditvenega in dokaznega bremena iz 212. člena ZPP.

Nadalje določba drugega odstavka 214. člena ZPP določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Stranka lahko učinek domneve priznanja prepreči tudi z izjavo, da ne pozna dejstev, vendar le, če gre za dejstva, ki se ne nanašajo na ravnanje te stranke ali na njeno zaznavanje.

21. Prav ima torej pritožnica, da je sodišče prve stopnje ob odsotnosti trditev tožene stranke glede njenih trditev, ki se nanašajo na težo kršitve in njen interes imetnika pravice do blagovne znamke, napačno odločilo, da zahtevek za uničenje ni utemeljen. Glede na nesporna dejstva, da gre za veliko količino blaga, na katerega se nanaša kršitev,7 in da je šlo za dve pošiljki in torej ne gre za enkratno kršitev, je mogoče zaključiti, da je šlo za težko kršitev pravic imetnika znamke. Poleg tega so podana neprerekana dejstva tožnice glede njenega interesa, da se učinkovito zavarujejo njene pravice, in sicer se je v Sloveniji v letu 2021 v kratkem času soočila s številnimi zasegi pijače Red Bull zaradi suma, da gre za kršitev njenih pravic. V vseh primerih je bila država izvora blaga Turčija, končna destinacija pa EU oziroma EGP in v vseh primerih so uvozniki - deklaranti imetnika blaga nasprotovali uničenju, saj da gre za originalno blago. Navedla je, da je za zagotovitev učinkovite zaščite njenih pravic in glede na nizek menjalni tečaj turške lire, uničenje blaga edini učinkovit in zakonsko dostopen način za preprečevanje nadaljnjih poskusov vzporednega uvoza toženk. Takšni proizvodi pridejo na EGP in potrošniki takšno blago povezujejo neposredno s tožnico in se posledično ustvarja zmeda glede izvora blaga, kršitev zaradi velikega obsega spornega blaga vpliva na tok blaga in pričakovan standard prodaje. Predstavlja tudi nelojalno konkurenco. Ponujanje blaga in še zlasti živilskih izdelkov na EGP, zahteva skladnost s posebnimi predpisi, kot je označevanje, jezik, sestavine, pravilne skladiščne in transportne pogoje. Na drugi strani toženka ni ugovarjala uničenju blaga,8 niti ni podala konkretnih trditev, ki bi trditve tožnice glede utemeljenosti in sorazmernosti predlaganega ukrepa izpodbijale. Torej so dejstva tožnice glede na določbo 214. člena ZPP priznana. Sodišče ne sme samo, brez (konkretnih) trditev (tožene) stranke, ugotavljati dejstev, ki govorijo v prid varstva lastninske pravice in proti temu, da se sporno blago uniči, tudi če mu zakon nalaga, da mora upoštevati načelo sorazmernosti. Tudi to tehtanje se giblje v okvirih procesnega gradiva, ki ga ponudijo stranke, torej v okviru njihovih trditev.

22. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob tehtanju vseh okoliščin primera, še posebej pa ugotovljene velike teže kršitve in nesporno zatrjevanih interesov tožnice, ki jih je le-ta ob odsotnosti ugovorov toženk glede varstva lastninske pravice oz. nesorazmernosti predlaganega ukrepa, izkazala, sodbo sodišče prva stopnje spremenilo tako, da je ugodilo tožničinemu zahtevku za uničenje spornega blaga (358. člen ZPP).

_**Glede stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje**_

23. Obe stranki sta se pritožili tudi glede odločitve sodišča prve stopnje glede stroškov postopka, ki je odločilo, da upoštevaje uspeh v pravdi vsaka stranka krije svoje stroške.

24. Pritožba tožene stranke je glede na vse zgoraj navedeno neutemeljena. S pritožbo tožena stranka ni bila uspešna in tako ni podlage za odločitev glede stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje v njeno korist, ni pa navedla drugih utemeljenih razlogov, zakaj odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka ni pravilna (165. člen ZPP).

25. Tožeča stranka je sicer s pritožbo uspela, vendar pa je ne glede na to njen uspeh v pravdi polovičen. Postavila je štiri zahtevke, po spremembi sodbe je v celoti uspela z enim zahtevkom, deloma z dvema zahtevkoma, z enim je bila v celoti neuspešna (154. člen ZPP). Ker tudi ni podala posebnih pritožbenih razlogov, zakaj naj bi bila takšna odločitev in podani razlogi v izpodbijani sodbi napačna, je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka (V. točka izreka izpodbijane sodbe) obdržalo v veljavi (drugi odstavek 165. v zvezi s 154. in 166. ter 353. členom ZPP).

_**Sklepno**_

26. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo druge toženke zavrnilo, saj je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v tem delu na pravilno ugotovljeno dejansko stanje uporabilo pravilno materialno pravo in ni storilo nobene absolutne bistvene postopkovne kršitve po drugem odstavku 350. člena ZPP in v tem izpodbijanem delu sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

27. Pritožbi tožnice pa je delno ugodilo in je sodbo v II. točki izreka spremenilo tako, da je ugodilo tožničinemu zahtevku za uničenje spornega blaga (358. člen ZPP).

28. Pritožbi obeh strank glede stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje je zavrnilo (353. člen ZPP).

29. Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor stranki morebiti na kakšno pritožbeno navedbo nista dobili izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve,9 kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.10

30. Ker s pritožbo ni uspela, druga toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je tožeči stranki povrniti njene potrebne pritožbene stroške odgovora na pritožbo (1.500 točk) in pritožbe (1.500 točk), ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu s predloženim stroškovnikom po Odvetniški tarifi (154. člen ZPP). Priznalo je 3000 točk, 2.115,00 EUR sodne takse za pritožbo, 2% administrativnih stroškov in 22% DDV, skupaj torej 4.354,92 EUR ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR. Ni priznalo stroškov za overjen delni prevod belgijske sodbe, ker ni šlo za potreben strošek (155. člen ZPP).

1 Gre za Uredbo EU št. 608/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 12. 6. 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitev Uredbe sveta ES št. 1383/2003 (v nadaljevanju Uredba št. 608/2013). 2 Glej tudi Vuga T., Kako zavarovati industrijsko lastnino, GV Založba, Ljubljana, 2015, str. 77. Pa tudi odločbo VS RS III Ips 90/2004. 3 Glej odločbo VSRS III Ips 90/2004. 4 Glej tudi Vuga T., Kako zavarovati industrijsko lastnino, GV Založba, Ljubljana, 2015 str. 91. 5 Glej sodbo VS RS III Ips 126/2007, točka 10. 6 Glej N. Betetto, pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2010, 2. knjiga, str. 586 in nasl. 7 Šlo je za poskus uvoza 93.600 kosov energijske pijače Red Bull v skupni teži 26.270 kg, ter 93.600 kosov energijske pijače Red Bull v skupni teži 26.340 kg, skupaj torej 187.200 kosov blaga v skupni teži 78.880 kg in v vrednosti 115.050,00 EUR. 8 Glej tudi odločbo III Ips 63/2013. 9 Primerjaj: USRS sklep Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve). 10 Primerjaj: VSRS sklep III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018 (29. točka obrazložitve).