Jedro

Ob izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe, torej ob uvedbi izvršilnega postopka zoper tožnika je bil v veljavi še ZUP/86. Ker ZUP/99 v 324. členu določa, da se zadeve, glede katerih je postopek ob uveljavitvi tega zakona v teku oziroma, glede katerih je bila ob uveljavitvi tega zakona že vložena zahteva ali pravno sredstvo končajo po določbah ZUP/86, je odločitev tožene stranke in prvostopnega organa, da v obravnavanem primeru zoper tožnika nadaljuje po določbah ZUP/86, pravilna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo z dne 28. 5. 2001 je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Enota A z dne 31. 5. 2000, s katerim je bilo tožniku v postopku upravne izvršbe odrejeno plačilo denarne kazni v znesku 100.000,00 SIT, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj, Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Enota A z dne 7. 1. 1998, sicer jo bo po izteku roka za prostovoljno izpolnitev na stroške tožnika prisilno izterjalo Ministrstvo za finance RS. Prvostopni sklep temelji na dejstvu, da tožeča stranka ni izpolnila obveznosti iz izvršljive odločbe. Organ prve stopnje je opravil kontrolo izvršitve odločbe z dne 10. 10. 1997 ter pri pregledu ugotovil, da tožnik v objektu v A, O 16, še vedno opravlja dejavnost proizvodnje furnirja, vezanega in slojastega lesa, ivernih, vlaknenih in drugih plošč brez odločbe o izpolnjevanju pogojev pristojnega organa Upravne enote A, Izpostave B. Tožena stranka ugotavlja, da je v upravnem izvršilnem postopku po 280. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju: ZUP/86) dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo, to pa je pritožba, s katero se zatrjuje, da je obveznost že bila izpolnjena, da izvršba ni bila dovoljena, da je bila izvršba opravljena proti komu, ki ni zavezanec, in da je bila odločba odpravljena. S pritožbo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Prvostopni organ je pravilno in v skladu z določbo 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, v nadaljevanju: ZUP/99), ki določa, da se zadeve, glede katerih je postopek ob uveljavitvi tega zakona v teku oziroma, glede katerih je bila ob uveljavitvi tega zakona že vložena zahteva ali pravno sredstvo, končajo po določbah ZUP/86, uporabil določila ZUP/86. Tožeča stranka zoper odločbo tožene stranke vlaga tožbo, ker se z njo ne strinja in meni, da je nepravilna. Ponavlja pritožbeni ugovor, da se mora v tem postopku upoštevati določila ZUP/99, saj je bil postopek sprožen šele na podlagi zapisnika z dne 29. 5. 2000 in dejansko začet z odločbo (pravilno: sklepom) z dne 31. 5. 2000, ko je ZUP/99 že pričel veljati, uporaba določil ZUP-a/99 pa bi bistveno spremenila odločitev glede spornega vprašanja. Odločba in sklep sta nesposobna za obravnavanje in nepreverljiva, s tem pa tudi nerazumljiva in v nasprotju z obstoječo zakonodajo. V razdobju od izdaje odločbe (pravilno: sklepa) dne 7. 1. 1998, ki je podlaga za izpodbijano odločbo in prvostopni sklep pa so se razmere tudi tako bistveno spremenile, da sedaj razlog za izvajanje napadene odločbe ni več sprejemljiv. Tožnica je namreč s poizvedbami pri UE A, Izpostava B izvedela, da navkljub že davno podani prošnji za izdajo odločbe o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti takšne odločbe ne bodo izdali, saj za odločanje in izdajo takšnih dovoljenj v skladu z novo zakonodajo niso več pristojni. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo, zahteva tudi povračilo stroškov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov izhaja, da je bil sklep o dovolitvi izvršbe tožeči stranki izdan dne 7. 1. 1998, s tem dnem je bil zoper tožnika uveden izvršilni postopek. Nesporno je, da je bil ob izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe, torej ob uvedbi izvršilnega postopka zoper tožnika v veljavi še ZUP/86. Ker ZUP/99 v 324. členu določa, da se zadeve, glede katerih je postopek ob uveljavitvi tega zakona v teku oziroma, glede katerih je bila ob uveljavitvi tega zakona že vložena zahteva ali pravno sredstvo končajo po določbah ZUP/86, je odločitev tožene stranke in prvostopnega organa, da v obravnavnem primeru postopek zoper tožnika nadaljuje po določbah ZUP/86 pravilna in na zakonu utemeljena. Ob upoštevanju navedenega je tudi (sicer neizkazani) tožbeni ugovor, da bi uporaba določil ZUP/99 bistveno spremenila odločitev o spornem vprašanju pravno irelevanten.

Tožbeni ugovor, da so se razmere v času od izdaje sklepa o dovolitvi izvršbe dne 7. 1. 1998 spremenile in da upravna enota kljub vloženi prošnji za izdajo odločbe o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti tožniku takšne odločbe ne bo izdala, je v tem postopku pravno neupošteven. Po določbi 1. odstavka 280. člena ZUP/86 s pritožbo v upravni izvršbi ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje, dovoljena je le pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo. Tožnik v izvršilnem postopku ne more uspešno izpodbijati izvršilnega naslova. Če z odločbo naloženega pogoja res ni mogoče izpolniti, kot zatrjuje tožnik, je tožnik imel možnost, da predlaga drugačno ukrepanje takoj, ko je to ugotovil. Dokler pa velja odločba z dne 10. 10. 1997 ima upravičenec pravico zahtevati, da se tudi izvrši. Ne glede na navedeno pa sodišče pripominja, da 2. odstavek 127. člena ZUP/99 določa, da se upravni postopek, uveden na zahtevo stranke začne z dnem vložitve zahteve stranke, po določbi 1. odstavka 22. člena ZUP/99 pa mora pristojni organ, kadar se začne postopek na zahtevo stranke, izdati odločbo in jo vročiti stranki čimprej, najpozneje pa v dveh mesecih. To pomeni, da mora upravni organ, če je tožnik (kot zatrjuje v tožbi) zahtevo vložil, njegovo vlogo obravnavati in o njej odločiti.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji sklepa pravilno ugotovljeno, izpodbijana odločba je pravilna in na zakonu utemeljena, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti sodišče pa ni našlo, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.