Jedro

Tožnica zahteva večji delež na skupnem premoženju na račun plačevanja obrokov po prenehanju skupnega življenja oziroma po razvezi zakonske zveze. S kasnejšim ravnanjem enega zakonca se deleži na skupnem premoženju ne morejo spremeniti. Zakonec, ki je plačal skupni dolg, ima pravico zahtevati od drugega zakonca povračilo tistega, kar presega njegov del dolga.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

Tožnica mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožencu njegove revizijske stroške v znesku 332,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnica je 28. 3. 2000 zoper toženca vložila tožbo na ugotovitev, da sodi stanovanje št. 2, v stanovanjski hiši v Kamniku, v njuno skupno premoženje, ter da znaša delež vsakega do ½. Zahtevala je tudi, da ji toženec dopusti, da se pri vpisu nepremičnine v zemljiško knjigo vknjiži njena lastninska pravica do 1/2. Ker toženec na tožbo ni odgovoril, je sodišče 30. 1. 2002 izdalo zamudno sodbo (P 994/2000), ki je postala pravnomočna 15. 3. 2002. V obravnavani zadevi vlaga tožnica tožbo na ugotovitev, da je solastnica stanovanja v Kamniku do ¾, toženec pa do ¼, in zahteva izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Postavlja tudi podredni zahtevek za plačilo 1.342,76 EUR (prej 321.778,50 SIT) z obrestmi, kar naj bi predstavljalo polovico plačanih obrokov za stanovanje. Trdi, da je bilo v zamudni sodbi pri določitvi solastniških deležev upoštevano le stanje do vložitve tožbe, v času do razsojanja pa je prišlo do spremembe, zato je treba deleže na novo določiti. Meni, da je upravičena do višjega solastniškega deleža, ker toženec že od januarja 2000 k nakupu stanovanja ni prispeval ničesar. Toženec na tožbo ni odgovoril. 2. Prvostopenjsko sodišče je primarni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da je bilo o skupnem premoženju že razsojeno z zamudno sodbo v zadevi P 994/2000 in da tožnici na račun plačevanja obrokov po razvezi lahko pripada le obligacijski in ne stvarnopravni zahtevek. Podrejenemu zahtevku je delno ugodilo.

3. Drugostopenjsko sodišče je pritožbi tožnice delno ugodilo in razveljavilo zavrnilni del odločitve o podrednem zahtevku in odločitev o stroških postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Sicer je pritožbo zavrnilo in v preostalem izpodbijanem zavrnilnem delu (to je glede odločitve o primarnem zahtevku) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Tožnica vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov zoper odločitev, s katero je bil zavrnjen primarni zahtevek. Meni, da bi prvostopenjsko sodišče moralo izdati sodbo na podlagi izostanka (318. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), saj toženec na tožbo ni odgovoril, podani pa so tudi drugi pogoji za izdajo take sodbe. Ker je 81 obrokov (to je 75 % kupnine) za stanovanje plačala sama, ji nedvomno pripada višji delež na stanovanju. Zato je stališče višjega sodišča, da plačilo tujega dolga nima stvarnopravnih posledic, v nasprotju z Zakonom o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in Zakonom o obligacijskih razmerjih. Tudi Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) določa, da lahko tisti zakonec, ki je k nastanku skupnega premoženja prispeval več, izpodbije zakonsko domnevo o enakih deležih. Predlaga razveljavitev odločb nižjih sodišč in vrnitev zadeve v novo sojenje.

5. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena nasprotni stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Toženec je na revizijo obrazloženo odgovoril in priglasil stroške odgovora na revizijo.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Da je sporno stanovanje skupno premoženje strank in da pripada vsaki polovičen delež na stanovanju, je že pravnomočno odločeno (v zadevi P 994/2000 Okrožnega sodišča v Ljubljani). Ker gre za skupno premoženje, pravno ni odločilno, kdo od zakoncev je prispeval denar za plačilo obrokov kupnine. Obveznost plačila kupnine za skupno stanovanje je namreč obveznost, nastala v zvezi s skupnim premoženjem, zakonca pa zanjo odgovarjata nerazdelno (drugi odstavek 56. člena ZZZDR). Delež zakoncev na skupnem premoženju se določi glede na njune prispevke v času zakonske zveze v skladu z 59. členom ZZZDR, kar je v konkretnem primeru že bilo predmet presoje v zadevi P 994/2000. V kolikor pa tožnica zahteva večji delež na račun plačevanja obrokov po prenehanju skupnega življenja oziroma po razvezi zakonske zveze, pa sta že nižji sodišči pravilno pojasnili, da se s kasnejšim ravnanjem enega zakonca deleži na skupnem premoženju ne morejo spremeniti. Zakonec, ki je plačal skupni dolg, ima pravico zahtevati od drugega zakonca povračilo tistega, kar presega njegov del dolga (tretji odstavek 56. člena ZZZDR). Materialnopravno stališče, da ima tožnica zaradi zatrjevanega večjega odplačila obrokov le obligacijski zahtevek, je zato pravilno. Ker iz dejstev, ki jih je zatrjevala, ne izhaja pravna posledica, ki jo uveljavlja s tožbo (nesklepčnost tožbe), je bil primarni zahtevek utemeljeno zavrnjen. Pogoji za zamudno sodbo po prvem odstavku 318. člena ZPP torej niso bili podani.

8. Ker je revizija neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

9. Tožnica z revizijo ni uspela, zato krije sama svoje stroške revizijskega postopka, tožencu pa je dolžna povrniti stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), ki znašajo 332,88 EUR (600 točk za sestavo odgovora na revizijo, 2,00 EUR za poštne storitve ter 20 % DDV na odvetniške storitve). Stroškov za razgovor s stranko revizijsko sodišče tožencu ni priznalo, saj so že vsebovani v stroških za sestavo odgovora na revizijo. Tožnica je dolžna odmerjene stroške povrniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.