Jedro

Za zaključek, da grozi hujša nevarnost, ni treba, da bi bila hujša škoda že povzročena, saj je izrečeni ukrep namenjen njeni preprečitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se A. A., rojen ..., zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom P. najdlje do 11. 1. 2018. Omejilo mu je pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov ter zavrnilo zahtevo za izločitev sodnega izvedenca mag. V. F. R. 2. Proti sklepu je vložil pritožbo odvetnik na zdravljenju zadržane osebe, postavljen po uradni dolžnosti. V pritožbi navaja, da uveljavlja vse razloge po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga razveljavitev oz. spremembo sklepa tako, da se ga iz oddelka pod posebnim nadzorom odpusti. Navaja, da se sklepa sodišča ne da preskusiti in da so njegovi razlogi nejasni, da samo povzema zakonsko besedilo o pogojih za pridržanje na prisilnem zdravljenju. V diagnozo se pritožba ne spušča, meni, pa da ni podan dodaten razlog za prisilno hospitalizacijo, ki je v nevarnosti ogrožanja sebe ali drugih. Dogodek, ko naj bi udaril neko žensko, naj ne bi bil izkazan. Res naj bi bil vzkipljiv, vendar ne tudi fizično agresiven. Tudi napad na pacientko ni neka agresija, pravi pritožba. Kričanje in udarjanje po mizi ob zaslišanju ter žaljenje izvedenca in sodnice naj ne bi dosti odstopalo od siceršnjega obnašanja strank na sodnih obravnavah. Samo zato, ker je neka oseba glasna in neprijetna, po mnenju pritožbe še ni dovoljen poseg v njeno svobodo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ker pritožba argumentirano izpodbija le odločitev glede zadržanja na zdravljenju, se pritožbeno sodišče osredotoča le na ta del izpodbijanega sklepa, v preostalem delu pa je sklep preizkusilo v mejah zakonsko določenega obsega.

5. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru v celoti ugotovilo vse relevantne okoliščine ter pravilno presodilo, da so bili pri A. A. (spet) podani vsi zakonsko zahtevani pogoji po določbi 39. čl. Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr), da se za določen čas prisilno zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom.

6. Po določbi po 1. odst. 39. čl. ZDZdr je zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve dopustno, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji: (i) če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (ii) če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in (iii) če navedenih vzrokov in ogrožanja [...] ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

7. Ni dvoma, da A. A. trpi za duševno boleznijo, namreč za paranoidno shizofrenijo, saj to izhaja iz njegove zdravstvene dokumentacije ter mnenja sodnega izvedenca psihiatrične stroke, pritožnik pa temu niti ne nasprotuje.

8. Pritožbeno sodišče sprejema neposredne ugotovitve in oceno prvostopenjskega sodišča, oprto tudi na mnenje omenjenega izvedenca psihiatrične stroke, da zaradi svoje bolezni g. A. A. huje ogroža sebe in druge. Ni namreč zmožen kontrole svojega vedenja, v kar se je sodišče prve stopnje neposredno prepričalo, ko je ob zaslišanju kričal, zmerjal in tolkel po mizi, da ga je bilo nemogoče umiriti in ga je bilo treba izključiti iz izvajanja dokazov. Navedba, da gre za pogost način obnašanja strank na sodnih obravnavah, je neumestna in ocene o njegovi nezmožnosti kontrolirati se ne omaje. Ne gre za to, da bi bil g. A. A. le "glasen in neprijeten", pač pa je agresiven, ne le verbalno, tudi fizično. Na odprtem oddelku je fizično napadel pacientko, česar ne opraviči njegovo pojasnilo, da ji je le odvzel kapo, da bi ji pokazal, da je nepoštena (ker naj mu ne bi želela izročiti telefona). Agresijo (udarec) je potrdil tudi zaslišan njegov skrbnik, prav tako pa prijava napada neke tretje osebe. Ogrožajoče ravnanje pomeni tudi izkazano (nezanikano) neustrezno (prekomerno) jemanje zdravil. Ker g. A. A. nima uvida v svoje stanje in ne kontrole nad svojim obnašanjem, je realno in konkretno izkazana nevarnost, da bi se v katerikoli situaciji zapletel v različne konflikte z nepredvidljivim izidom, kar je vsekakor resna grožnja lastnemu in tujemu zdravju ali celo življenju. Takšno je tudi izrecno mnenje strokovnjaka - psihiatra. Za zaključek, da grozi hujša nevarnost, ni treba, da bi bila hujša škoda že povzročena, saj je izrečeni ukrep namenjen njeni preprečitvi.

9. Ker je pritožnik do zdravljenja torej neuvideven, milejši ukrep po mnenju izvedenca, na katerega se opira sodišča prve stopnje, ni možen, na kar kaže potek pritožnikovega predhodnega zdravljenja, saj je bil že pred tokratnim sprejemom mnogokrat sprejet in se v bolnišnico zaradi nesposobnosti funkcioniranja nenehno vrača. 10. Drži navedba pritožbe, da je omejitev osebne svobode oz. svobode gibanja, hud poseg v posameznikove pravice in da je zato to lahko res le skrajni nujni ukrep, ki mora biti sorazmeren grozeči nevarnosti. Vendar je tudi pritožbeno sodišče na podlagi vsega zgoraj navedenega prepričano, da je izrečeni ukrep nujen in sorazmeren.

11. Po obrazloženem se pokaže, da pritožba ni utemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (1. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), saj tudi uradni preizkus sklepa ni pokazal nobenih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.