Jedro

Sodišče ni dolžno izvesti dokaza le v primeru, če za njegovo zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi. Med ostalim sodišče ni dolžno izvesti predlaganih dokazov za ugotovitev dejstva, ki je že dokazano. V konkretnem primeru pa upravičen razlog za zavrnitev dokaznih predlogov, ki jih je pritožnik substancirano predlagal za dokazovanje pravno relevantnih dejstev, ne more biti ugotovitev nasprotnega na podlagi izvedbe in ocene drugih dokazov.

Zapis v pogodbi, da stranki pogodbo sklepata na podlagi določb albanskega zakonika, sicer močno indicira dogovor o izbiri tega tujega prava za ta pravni posel. Prvostopenjske sodišče je sicer pravilno navedlo, da velja domneva, da je z razmerjem najtesneje povezano pravo države, v kateri ima toženec stalno prebivališče. A ta domneva velja le v primeru, če ni posebnih okoliščin primera, ki napotujejo na drugo pravo. Takšne okoliščine so vendarle podane že s tem, ko sta pravdni stranki sporno pogodbeno razmerje in posojilno pogodbo sklepali v Republiki Albaniji, pred albansko notarsko in ob uporabi albanskega prava, posojeni zneski pa naj bi bili potrditvah tožnika vsaj v pretežnem delu porabljeni za nakup nepremičnin v tej državi. Vse navedeno kaže na uporabo tujega prava.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in tožencu naložilo, da mu je dolžan plačati 270.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 2. 2012 dalje do plačila ter mu povrniti 10.968,04 EUR stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku -ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je največja materialnopravna zmota sodišča v tem, da je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke iz naslova posojilne pogodbe, ki je tako po slovenskem kot po albanskem pravu realen kontrakt, kar pomeni, da pride do sklenitve posojilne pogodbe zgolj v primeru, če je izposoja denarja v resnici opravljena. V konkretni zadevi ni bila dokazana nobena posoja denarja, niti ni sodišče točno ugotovilo, kdaj in koliko denarja naj bi tožnik posodil tožencu. Pritožnik nadalje vztraja pri svojih ugovorih "ne bis in idem", litispendence in krajevne nepristojnosti slovenskega sodišča. O tožnikovi terjatvi je bilo že odločeno v odločbah sodnih organov v Albaniji in je tožnik tam že sprožil izvršilni postopek. Zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbo v tej zadevi brez nadaljnje obravnave zavreči. Tožnik v Sloveniji očitno ni zahteval nobenega sodnega priznanja albanske odločbe o izvršljivosti, namreč je vložil golo dajatveno tožbo. Po mnenju pritožbe slovensko sodišče ni pristojno za izdajo dajatvenega zahtevka, sicer pa prvostopenjsko sodišče tega ugovora v obrazložitvi izpodbijane sodbe sploh ni argumentirano zavrnilo. Sodišče je opravilo dokazni postopek zgolj v tem, da je zaslišalo obe pravdni stranki ter tožnikovo ženo kot pričo ter na koncu v sodbo zapisalo, da je pač bolj verjelo tožniku in njegovi ženi, ki ne predstavlja popolnoma verodostojne priče. Sodišče ni izvedlo nobenega izmed predlaganih "kontrolnih dokazov", t.j. zaslišanja še preostalih prič, ki sta jih predlagali dejansko obe pravdni stranki in katere bi znale povedati o posameznih dogodkih, saj so bile ob njih osebno prisotne ali pa so bile z njimi seznanjene. Dokaz, ki naj bi potrjeval tožnikovo izpoved, ne more biti izpoved njegove žene, ki zaradi tesne povezanosti logično priča v njegov prid in usklajeno z njim. Pritožnik opozarja na znatne razlike v izpovedi tožnika in njegove žene ob njunem pričanju v kazenski zadevi I K 8567/2013. Prepis zapisnika prilaga pritožbi, ker ga je odvetnik toženca v kazenski zadevi prejel po izdaji obravnavane sodbe. V obrazložitvi je nasprotje med zapisom sodišča, zakaj bolj verjame tožniku in ugotovitvijo, da pravdni stranki nista natančno vedeli, koliko je bilo posojenega denarja, niti tega ni sodišče samo ugotavljalo. Ni življenjsko in verjetno, da bi toženec po toliko letih, če naj bi bila v znesek 270.000,00 EUR vključena tudi posojila od leta 2003 dalje, priznal tožniku še neke domnevne in popolnoma nedorečene valorizacije zemljišča in obresti. Sodišče bi moralo prisluhniti zgodbi toženca, ki je vseskozi enako navajal, da je bil nagib za sklenitev sporne posojilne pogodbe drugje, to je v zavarovanju morebitne potrebe po vrniti plačila, ki bi ga tožnik plačal ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe oziroma predpogodbe za nakup zemljišča v ... v Albaniji, katerega bi kupil od toženca oziroma njegove gospodarske družbe. Sodišče popolnoma spregleda, da tožnik ni znal pojasniti, kdaj in koliko denarja naj bi posodil tožencu, niti od kod njemu tolikšna visoka sredstva. Nelogično in neživljenjsko je, da razen posoje denarja 58.000,00 CHF, ki ni vključena v zahtevek, tožnik ni zahteval potrdil, čeprav je šlo za relativno visoke zneske. Podlaga sporni posojilni pogodbi je bil dogovor med tožencem in tožnikom glede nakupa toženčeve nepremičnine in prevzem kredita banke – hipotekarne upnice. Tožnika so na laž postavile listine, kopije osnutkov prodajne pogodbe, na katerih so s pisavo A. A. zapisane pripombe in potrdilo notarke B. B., ki tudi dokazuje, da se je tožnik dogovarjal s tožencem o nakupu nepremičnine. Tudi banka je potrdila, da se je toženec skupaj s tožnikom in njegovo ženo oglasil na sestanku, na katerem so se pogovarjali o izvedbi in načinu plačila preostalih kreditnih obveznosti. Sodišče teh okoliščin pri razsoji ni upoštevalo, čeprav iz njih izhaja neverodostojnost izpovedbe tožnika in njegove žene, prav tako ni obrazloženo zavrnilo dokaznih predlogov tožene stranke z zaslišanjem notarke B. B. ter predstavnice banke X. C. C. Sodišče bi moralo zaslišati tudi pričo D. D., ki je vseskozi sodeloval pri pogovorih med tožnikom in tožencem o prodaji oziroma nakupu zemljišča in je bil poleg tudi pri notarki in na banki. Že brez izvedbe teh dokazov je bilo v postopku dokazano, da nikakor ne držijo navedbe tožnika, da nikoli ni želel kupiti navedenega zemljišča. Pritožba v nadaljevanju obširno opisuje potek srečanj pravdnih strank v prostorih obeh notark in v banki v Albaniji ter razloge, zakaj nista zaključila pravnega posla oziroma sklenila kupoprodajne pogodbe. Toženec je bil v navedeni situaciji očitno s strani tožnika prevaran, zato je v Albaniji zoper njega vložil kazensko prijavo, ko je uvidel, da mu ne misli vrniti sporne posojilne pogodbe. Tožnikova tožba temelji na izmišljeni konstrukciji, da naj bi tožnik vrsto let posojal tožencu večje zneske denarja brez pisnega potrdila. Neživljenjske so tudi trditve tožnika, da naj bi bila sporna posojilna pogodba v Albaniji podpisana zgolj po naključju in da naj bi bil celo toženec tisti, ki naj bi predlagal tožniku sklenitev sporne pogodbe v Albaniji. Tožnik nato v nadaljevanju pritožbe povzema po njegovem pomembna pravnorelevantna dejstva, katerih sodišče ni pravilno ovrednotilo ter podrobneje navaja, v katerih delih izpoved A. A. ni resnična ali pa je nelogična.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo kot neresnične in neutemeljene zavrača vse pritožbene trditve ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi ni sporno, da sta pravdni stranki 9. 2. 2012 pred notarko E. E. v Tirani sklenili posojilno pogodbo, v kateri se je toženec kot posojilojemalec zavezal vrniti tožniku kot posojilodajalcu 270.000,00 EUR posojila z rokom vračila 28. 2. 2012. Tožnik trdi, da je tožencu v preteklosti večkrat izročil denar, ki mu ga toženec ni vrnil, s posojilno pogodbo v obliki notarskega zapisa pa sta pravdni stranki sklenili z namenom ureditve razmerij med njima v zvezi z dotedanjimi medsebojnimi posli, pri čemer se v posojilni pogodbi naveden dolg 270.000,00 EUR nanaša na v obdobju od 2003 do 2005 izročene zneske denarja. Toženec temu nasprotuje in trdi, da posojila v znesku 270.000,00 EUR ni nikoli prejel in ga zato tožniku ne dolguje. Posojilna pogodba je bila po njegovih trditvah povezana s poslom prodaje zemljišča v Albaniji, last toženčevega albanskega podjetja F. Ker je bila ta nepremičnina obremenjenega s hipoteko, ki naj bi jo tožnik prevzel in dolg hipotekarnemu upniku poplačal, je toženec zgolj zato podpisal posojilno pogodbo kot garancijo tožniku za primer, če mu nepremičnine kasneje ne bi prodal. Prodaja zemljišča ni bila realizirana in tožnik hipotekarnega dolga ni poplačal, zato bi morala biti posojilna pogodba preklicana. V zvezi s tem tožniku in njegovi ženi očita goljufivo ravnanje oziroma prevaro.

6. Pritožba neutemeljeno vztraja pri ugovoru, da je o dolžnikovi terjatvi že bilo odločeno pred pristojnimi sodnimi organi v Albaniji ter da zato ponovno odločanje pred slovenskim sodiščem ni dopustno. Prvostopenjsko sodišče je o tem sprejelo pravilno stališče v 9. točki obrazložitve. Pritožba prezre, da je bila na podlagi sklepa o razglasitvi o odredbe izvršljivosti, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Tirani 4. 4. 2012 (priloga A3), potrjena neposredna izvršljivost posojilne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama pred notarko E. E., skladno s 510. in 511. čl. albanskega Zakona o civilnem postopku le v Republiki Albaniji. Tožnik je zato predlagal priznanje pravne veljavnosti navedene odločbe albanskega sodišča v Republiki Sloveniji, a ni bil uspešen, saj je Okrožno sodišče v Kranju s sklepom R 182/2014 z dne 30. 4. 2014 (priloga A55) zavrnilo predlog za priznanje tuje sodne odločbe, ker niso bili izpolnjeni pogoji po določbah 94. do 103. člena ZMZPP.(1) Torej ne drži v pritožbi ponovljena trditev, da tožnik v Sloveniji očitno ni zahteval nobenega sodnega priznanja albanske odločbe o izvršljivosti. Zato ni ovire, da tožnik v obravnavani zadevi zahteva sodno varstvo in meritorno odločitev o zahtevku na vračilo posojila.

7. Nadalje tudi ni utemeljen ugovor tožene stranke, da slovensko sodišče ni pristojno za sojenje v tej zadevi, češ da sta pravdni stranki s sklenitvijo posojilne pogodbe v obliki notarskega zapisa v Albaniji dogovorili tudi pristojnost albanskega sodišča. ZPP v 29. členu določa splošno pravilo o mednarodni pristojnosti slovenskih sodišč za odločanje v pravdnem postopku. Sodišče Republike Slovenije je pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim elementom izrecno določena z zakonom ali z mednarodno pogodbo. Kot izhaja iz podatkov spisa, sta pravdni stranki državljana Republike Slovenije in imata oba tu stalno prebivališče, sporno posojilno pogodbo sta sklenila v Republiki Albaniji, pred albansko notarko. ZMZPP v 48. členu določa, da je sodišče Republike Slovenije v zadevah z mednarodnim elementom pristojno, če ima toženec stalno prebivališče oziroma sedež v Republiki Sloveniji. Po splošnem pravilu je torej podana pristojnost sodišča Republike Slovenije. Stranki se pod določenimi pogoji sicer smeta sporazumeti o pristojnosti tujega sodišča (52. člena ZMZPP), a ti pogoji v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni, sploh pa iz vsebine posojilne pogodbe ne izhaja, da bi se stranki o pristojnosti albanskega sodišča sporazumeli.

8. Pritožbene trditve o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP so neutemeljene. Obrazložitev sodbe v delu, kjer sodišče pojasni, zakaj bolj verjame tožniku o posoji denarja (10. in 11. točka obrazložitve), nima zaključkov, ki bi si nasprotovali. Če je tožnik po oceni sodišča o vsaki posoji denarja natančno povedal, kdaj se je izvršila in v kakšnih okoliščinah, to ne nasprotuje nadaljnji ugotovitvi sodbe, da pravdni stranki nista natančno vedeli, koliko (točen znesek) je bilo posojenega denarja.

9. Pač pa toženec v pritožbi utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je brez upravičenega razloga zavrnilo njegove dokazne predloge in ga s tem prikrajšalo, da ni mogel dokazati svojih trditev o tem, v kakšnih okoliščinah in zakaj je podpisal sporno posojilno pogodbo v Albaniji. Trditve tožnika in toženca o tem si v bistvenem zelo nasprotujejo, enotna sta le v tem, da sta bila od leta 2003 dalje v nekakšnem poslovnem odnosu ter da je šlo za posle v Albaniji. Del teh poslov naj bi bil potrditvah toženca tudi dogovor o nakupu toženčeve parcele v Albaniji in tožnikov prevzem dolga do hipotekarne upnice – albanske banke X. iz Tirane. Sporna posojilna pogodba je bila, kot vztraja pritožnik, le del celotne konstrukcije pravnega posla o nakupu nepremičnine in ni šlo za priznanje nekih posojenih zneskov od leta 2003 dalje. Pritožnik je za te trditve predlagal poleg dokazov, ki jih je prvostopenjsko sodišče izvedlo (zaslišanje pravdnih strank in priče A. A. ter listinski dokazi), tudi druge dokaze, pri čemer v pritožbi izpostavlja, da bi moralo sodišče zaslišati vsaj notarko B. B., predstavnico banke C. C. ter pričo D. D. Ti naj bi sodelovali pri dogovorih med pravdnima strankama o nakupu zemljišča. Navedene in ostale dokazne predloge z zaslišanjem prič je sodišče zavrnilo in navedlo, da se je že na podlagi zaslišanja pravdnih strank in žene tožnika ter predloženih listinskih dokazov lahko prepričalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen (6. točka obrazložitve). To pa po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da zavrnitev dokaznega predloga temelji na nedopustni vnaprejšnji oceni dokazov, ki jih je predlagal toženec. Sodišče odloči o tem, katere izmed predlaganih dokazov bo izvedlo, pri čemer mora zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložiti (287. člen ZPP). Nedopustna zavrnitev dokaznega predloga pomeni kršitev načela kontradiktornosti oziroma kršitev ustavne pravice do izjave v postopku. Sodišče ni dolžno izvesti dokaza le v primeru, če za njegovo zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi. Med ostalim sodišče ni dolžno izvesti predlaganih dokazov za ugotovitev dejstva, ki je že dokazano. V konkretnem primeru pa upravičen razlog za zavrnitev dokaznih predlogov, ki jih je pritožnik substancirano predlagal za dokazovanje pravno relevantnih dejstev, ne more biti ugotovitev nasprotnega na podlagi izvedbe in ocene drugih dokazov.(2) Neutemeljenost zavrnitve toženčevega dokaznega predloga z zaslišanjem notarke B. B. je očitna ne le iz razlogov, ki jih predoča pritožba (da sta se pravdni stranki pred notarko dogovarjali o sklenitvi predpogodbe za prodajo toženčevega zemljišča in ne o zavarovanju novega posojila s tem zemljiščem), pač pa tudi zato, ker prvostopenjsko sodišče samo ugotavlja v obrazložitvi sodbe (15. točka), da je notarka o istem obisku pravdnih stranki pri njej 9. 12. 2012 izdala dve različni potrdili. To pa pomeni, da je bilo tožencu s tem onemogočeno dokazovanje trditev, da naj bi šlo pri sporni posojilni pogodbi za drugačen dogovor med pravdnima strankama, kot je bil zapisan (torej za navidezno pogodbo, ki je prikrivala drug pravni posel). Ker pritožba na to opozarja, je zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Toženec je pritožbi predložil kot nov dokaz zapisnik o pričanju tožnika in njegove žene A. A. v kazenski zadevi pred istim sodiščem I K 8567/2013, iz katerega naj bi izhajalo, da so o istem dejanskem stanju v obravnavani zadevi znatne razlike v njunih izpovedbah, to pa naj bi kazalo na neverodostojnost njunih trditev v obravnavani zadevi. Če bo prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 337. člena ZPP in da gre res za dokaz, ki ga brez svoje krivde pritožnik ni mogel pravočasno navesti oziroma ga predložiti, bo za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja potrebno izvesti tudi ta dokaz.

11. Pritožbeno sodišče je glede na konkretne okoliščine primera in obseg kršitev odločilo, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje na podlagi prvega odstavka 354. člena in 355. člena ZPP. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek z izvedbo neutemeljeno zavrnjenih dokaznih predlogov z zaslišanjem prič ter v pritožbi predloženega novega dokaza. Šele na podlagi tako popolno izvedenega postopka bo lahko, skladno z 8. členom ZPP, ob skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka, sprejelo odločitev o tožbenem zahtevku.

12. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ponovno presodi, ali je treba v zadevi uporabiti tuje, in sicer albansko pravo. Ko je pritožbeno sodišče odločalo o začasni odredbi (23. 1. 2013, sklep II Cp 181/2013), je izpostavilo, da je možno, da sta stranki izbrali le določeno pravilo tujega prava. Zapis v pogodbi, da stranki pogodbo sklepata na podlagi določb albanskega zakonika, sicer močno indicira dogovor o izbiri tega tujega prava za ta pravni posel. Prvostopenjske sodišče je sicer pravilno navedlo, da velja domneva, da je z razmerjem najtesneje povezano pravo države, v kateri ima toženec stalno prebivališče. A ta domneva velja le v primeru, če ni posebnih okoliščin primera, ki napotujejo na drugo pravo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so takšne okoliščine vendarle podane že s tem, ko sta pravdni stranki sporno pogodbeno razmerje in posojilno pogodbo sklepali v Republiki Albaniji, pred albansko notarsko in ob uporabi albanskega prava, posojeni zneski pa naj bi bili potrditvah tožnika vsaj v pretežnem delu porabljeni za nakup nepremičnin v tej državi. Vse navedeno kaže na uporabo tujega prava.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržana do izdaje končne odločbe.

Op. št. (1): Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, Uradni list RS, št. 56/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Primerjaj sklep VSRS II Ips 368/2004.