Jedro

Ob upoštevanju dejstva, da med strankama ni sporno, da je toženka na podlagi Pogodbe-1 tožnico angažirala za iskanje in selekcijo kandidatov in ob tem, da je tožnica že s predloženo listinsko dokumentacijo dokazala, da je na podlagi Pogodbe-1 za toženko opravljala storitve headhuntinga, bi toženka morala konkretizirane in razdelane navedbe tožnice o samem obsegu (urah) opravljenega dela bolj določno predvsem pa obrazloženo prerekati (npr. zakaj določeno opravilo ni bilo opravljeno ali ni trajalo tako dolgo). Toženka tega ni storila (drugi odstavek 214. člena ZPP).

Višje sodišče lahko le pritrdi pravilnemu stališču in obrazložitvi prvostopenjskega sodišča, ki je v 12. točki izpodbijane sodbe pojasnilo, da je pogodbeni dogovor glede plačila (že citirana določba V. točke Pogodbe-1) povsem jasen in ga ni mogoče razlagati drugače, kot, da je plačilo headhuntinga tožnice določeno za obligacijo prizadevanja, in sicer glede na porabljen čas (10 do 15 ur).

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. in 3. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati 14.740,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2022 dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 3.490,51 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

II. V preostalem delu, to je za 570,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2022 dalje do plačila se pritožba tožeče stranke zavrne in se izpodbijana 2. točka izreka v tem delu potrdi.

III. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka in 3. točki izreka, glede odločitve, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka, potrdi.

IV. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 1.481,44 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo tožnici v 15 dneh plačati 12.688,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2022 do plačila (1. točka izreka) in zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici plačati 15.311,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2022 do plačila (2. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (3. točka izreka).

2. Zoper 2. in 3. točko izreka sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožila tožnica in višjemu sodišču predlagala, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in podredno, da jo razveljavi ter vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa toženki naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Zoper 1. in 3. točko izreka sodbe pa se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožila toženka in višjemu sodišču predlagala, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma, da jo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa tožnici naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3. Tožnica je na toženkino pritožbo odgovorila in predlagala, da jo višje sodišče kot neutemeljeno zavrne in toženki v plačilo naloži pritožbene stroške.

4. Pritožba tožnice je delno utemeljena. Pritožba toženke ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da sta pravdni stranki dne 23. 9. 2021 sklenili Pogodbo za sodelovanje za headhunting št. 001 (v nadaljevanju: Pogodba-1), s katero se je tožnica za toženko zavezala opraviti storitev iskanja in selekcije kandidatov za zaposlitev oziroma poslovno sodelovanje, toženka pa se je za to storitev zavezala plačati dogovorjeno ceno. Na podlagi Pogodbe-1 je tožnica izstavila račun št. ... z dne 6. 4. 2022 v višini 27.999,00 EUR, v katerem je v skladu s Pogodbo-1 toženki obračunala 15 ur porabljenega časa po urni postavki 130,00 EUR + DDV, za vsako izmed osmih držav za katere je za toženko iskala primernega kandidata za pozicijo Country Manager (Ciper, Makedonija, Bolgarija, Grčija, Turčija, BIH, Romunija in Albanija) ter uspešnostni honorar ob zaposlitvi kandidata A. A. v Romuniji, v višini 7.350,00 EUR + DDV. Toženka se je plačila računa branila z navedbami, da sta se stranki dogovorili za plačilo opravljenih storitev le v primeru končnega uspeha (sklenitev pogodbe toženke s primernim kandidatom – obligacija rezultata). Navedla je, da ni z nikomer za katerega bi posredovala tožnica sklenila pogodbe o zaposlitvi ali kakšne druge pogodbe o sodelovanju, zaradi česar ta ni upravičena do plačila računa oziroma iztoževanega zneska 27.999,00 EUR.

6. Pravno podlago za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi predstavlja zlasti določba V. točke Pogodbe-1 (CENA), s katero sta se stranki dogovorili o plačilu opravljenih storitev tožnice in, ki se glasi: _„Headhunting zaračunavamo po dejansko opravljenih delovnih urah (od 10 do 15 ur). Cena takšne ure je 130,00 EUR. Ob uspešno zaključenem projektu zaračunamo še uspešnostni honorar v višini 18% dogovorjene letne bruto plače (vendar ne manj kot 7.350,00 EUR) na izbranega kandidata. V dogovorjeno ceno ni vključen davek na dodano vrednost (DDV)“_. Na podlagi citiranega pogodbenega določila je sodišče prve stopnje presodilo, da je plačilo storitve _headhuntinga_ določeno za obligacijo prizadevanja in je tožnica upravičena do plačila najmanj 10 ur in največ 15 ur, pri čemer pa je ocenilo, da se je v zvezi z ugotavljanjem točnega števila opravljenih ur dela tožnice znašlo v procesni situaciji t.i. spoznavne krize. V skladu z 215. členom ZPP je zato upoštevalo pogodbeni dogovor o najmanjšem številu ur za vsako državo, kar pomeni 80 ur (osem držav) po 130,00 EUR + DDV in zahtevku tožnice iz naslova opravljenih ur dela ugodilo do višine 12.688,00 EUR, v presežnem delu pa ga zavrnilo. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek v zvezi z iztoževanim uspešnostnim honorarjem, saj je presodilo, da tožnica ni uspela dokazati, da bi toženka sklenila kakršnokoli pogodbo o sodelovanju s kandidatom za katerega je tožnica posredovala.

Glede pritožbe tožnice

7. Utemeljeni so pritožbeni očitki tožnice, ki sodišču prve stopnje očita, da je v posledici bistvenih kršitev določb pravdnega postopka zmotno ugotovilo dejansko stanje glede konkretnega števila ur, ki ga je tožnica porabila za opravljanje storitev _headhuntinga_ za toženko. Tožnica je v postopku pred prvostopenjskim sodiščem v svojih navedbah vsebinsko in časovno natančno predstavila ter opisala vse storitve, ki jih je opravila za toženko, pri čemer je v preglednici, ki je predstavljala del njene pripravljalne vloge, za vsako od osmih držav zatrjevala konkretiziran izračun časa (ur), ki ga je porabila za aktivnosti iskanja in selekcije kadra za toženko. Kot dokaz za obseg opravljenih ur dela je predložila listinsko dokumentacijo (dokumentacija sestavljena v okviru _headhuntinga_, korespondenca s toženko, izpisi spletnih objav in aktivnosti ipd.) ter predlagala zaslišanje prič – delavk tožnice, ki so osebno opravljale s tem povezane aktivnosti. Kakor to v pritožbi utemeljeno opozarja tožnica, je toženka navedbe o vsebini in obsegu opravljenega dela prerekala zgolj pavšalno. Ključen argument, s katerim se je toženka branila plačila vtoževanega zneska, se je namreč nanašal na samo naravo pogodbenega razmerja med strankama (obligacija rezultata in ne obligacija prizadevanja), pri čemer je toženka podroben opis vsebine in trajanja storitev tožnice prerekala le z navedbami, da je _„oprava teh storitev popolnoma neizkazana, tozadevne trditve tožnice pa so v celoti neresnične in tožnica teh „zatrjevanih ur“ nikdar ni opravila, niti ni opravila aktivnosti iz preglednice, ki jo prilaga, pri čemer niti ena od teh aktivnosti ni izkazana/dokazana.“_ Višje sodišče se strinja, da gre v tem delu za povsem pavšalne, posplošene in vsebinsko prazne navedbe toženke. Posebej ob upoštevanju dejstva, da med strankama ni sporno, da je toženka na podlagi Pogodbe-1 tožnico angažirala za iskanje in selekcijo kandidatov in ob tem, da je tožnica že s predloženo listinsko dokumentacijo dokazala, da je na podlagi Pogodbe-1 za toženko opravljala storitve _headhuntinga_, bi toženka morala konkretizirane in razdelane navedbe tožnice o samem obsegu (urah) opravljenega dela bolj določno predvsem pa obrazloženo prerekati (npr. zakaj določeno opravilo ni bilo opravljeno ali ni trajalo tako dolgo). Toženka tega ni storila (prim. drugi odstavek 214. člena ZPP).

8. Tožnica je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da je za vsako od osmih držav, za katere je za toženko iskala primeren kader, porabila več kot 15 ur, pri čemer je svoje trditve konkretizirala v preglednici opravljenega dela (list. št. A16, katero je tožnica predložila ločeno iz tehničnih razlogov ter predlagala, da se šteje kot sestavni del pripravljalne vloge, ne pa kot dokazno listino) iz katere izhaja, da je tožnica za iskanje in selekcijo kadra za posamezno državo porabila: Turčija – 18,1 ure, Grčija – 23,45 ure, Ciper – 11, 45 ure, Makedonija – 14,95 ure, Bolgarija – 48,1 ure, Romunija – 51,95 ure, BIH – 43,1 ure, Albanija – 28,7 ure. Kakor je bilo to predhodnem že pojasnjeno, toženka obravnavanih navedb tožnice v postopku pred sodiščem na prvi stopnji ni vsebinsko (obrazloženo) prerekala. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno odločitev, ko je zavrnilo dokazni predlog zaslišanja šestih prič, ki jih je za namene dokazovanja količine porabljenega časa za opravljene storitve predlagala tožnica, saj je ob uporabi pravila drugega odstavka 214. člena ZPP, tožnica dejstva, ki jih je v zvezi s tem zatrjevala, že uspela dokazati. Izvedba dodatnih dokazov v tej smeri zato ni bila potrebna in ne bi bila v skladu z načelom ekonomičnosti postopka (prvi odstavek 11. člena ZPP). Ob upoštevanju pogodbene omejitve zaračunavanja porabljenega časa (V. točka Pogodbe-1 na 15 ur) je tožnica toženki tako upravičeno zaračunala 15 ur porabljenega časa za Turčijo, Grčijo, Bolgarijo, Romunijo, Albanijo in BIH. Ker že iz lastnih navedb tožnice (preglednica opravljenega dela) izhaja, da je glede iskanja primernega kandidata za Ciper in Makedonijo porabila manj kot 15 ur, in sicer 11,45 ure za Ciper in 14,95 ure za Makedonijo, je glede teh dveh držav upravičena le do plačila dejansko porabljenih ur (26,4 ure). Skupno je torej tožnica, v skladu z določilom V. točke Pogodbe-1, upravičena do plačila za 116,4 ur opravljenega dela po urni postavki 130,00 EUR + DDV oziroma zneska 18.461,04 EUR.

9. Utemeljeni so tudi pritožbeni očitki tožnice, ki se nanašajo na zavrnitev zahtevka iz naslova plačila uspešnostnega honorarja za kandidata A. A. Kakor že predhodno povzeto je bilo v V. točki Pogodbe-1 med strankama dogovorjeno, da tožnica ob uspešno zaključenem projektu zaračuna še uspešnostni honorar v višini 18% dogovorjene letne bruto plače (vendar ne manj kot 7.350,00 EUR + DDV) na izbranega kandidata. Nadalje plačilo uspešnostnega honorarja tožnice urejajo tudi Splošni pogoji – iskanje in selekcija ter Headhunting št. SP05-180415-180101 (v nadaljevanju: Splošni pogoji), ki predstavljajo sestavni del in prilogo Pogodbe-1. Splošni pogoji v 7. točki tako določajo, da se uspešnostni honorar v dogovorjenem znesku plača tudi, če pogodbenik s kandidatom sklene katerokoli drugo obliko sodelovanja (na primer: pogodbeno delo, s. p., študentsko delo …). Tožnica je v obravnavani zadevi zatrjevala uspešno posredovanje pri dogovoru o poslovnem sodelovanju med toženko in kandidatom A. A., kar je dokazovala z elektronsko korespondenco izmenjano s toženko in kandidatom. Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da ta ne dokazuje, da je tožnica v zvezi s tem kandidatom uspešno posredovala, pri čemer se je oprlo na okoliščino, da je direktor toženke (B. B.) v elektronski pošti zapisal, da kandidat ni želel zaposlitve, glede dogovora o odstotkih od prodaje pa dvomi, da bo kaj uspeha, saj imajo s takimi dogovori slabe izkušnje. Po presoji višjega sodišča je sodišče prve stopnje s takšnim dokaznim zaključkom napačno presodilo listinske dokaze na katere je oprlo svojo odločitev. V elektronskem sporočilu na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje je direktor toženke zapisal: _„Kandidat A. A. ni želel zaposlitve, smo se dogovorili, da začne delati na % od prodaje, vendar dvomim, da bomo kaj naredili skupaj, saj imamo slabe izkušnje s tem“._ Po oceni višjega sodišča je tožnica z navedenim dokazala, da je med toženko in kandidatom za katerega je tožnica posredovala (kar med strankama ni bilo sporno) prišlo do dogovora o poslovnem sodelovanju. Direktor toženke je v pisni komunikaciji izrecno potrdil, da je bilo s kandidatom dogovorjeno delo z načinom plačila odstotkov od prodaje, kar predstavlja sklenitev druge oblike sodelovanja v skladu s predhodno citirano 7. točko Splošnih pogojev. Glede na vsebino pogodbenega dogovora med strankama je utemeljeno pritožbeno stališče, da dejanska uspešnost sklenjenega sodelovanja na pravico tožnice do plačila honorarja za uspešno posredovanje nima vpliva. Upoštevaje navedeno tožnica upravičena do plačila uspešnostnega honorarja v višini 7.350,00 EUR + DDV (8.967,00 EUR).

10. Tožnica je iz naslova opravljenega dela po dogovorjeni urni postavki upravičena do plačila 18.461,04 EUR, zaradi česar ji poleg že prisojenih 12.688,00 EUR, iz tega naslova pripada še 5.773,04 EUR. Nadalje je upravičena tudi do plačila 8.967,00 EUR iz naslova uspešnostnega honorarja. Višje sodišče je pritožbi tožnice zato delno ugodilo in v izpodbijanem (zavrnilnem) delu sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo (358. člen ZPP) tako, da je tožnici prisodilo 14.740,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2022 dalje do plačila (zoper konkretno prvostopenjsko odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti se nobena od strank ni pritožila), kot to izhaja iz I. točke izreka te sodbe. Glede preostanka iztoževanega zneska v višini 570,96 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je višje sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo (353. člen ZPP), kot to izhaja iz II. točke izreka te sodbe. Kakor že predhodno pojasnjeno, je tožnica za iskanja primernega kandidata za Ciper in Makedonijo porabila manj kot 15 ur (11,45 ure oziroma 14,95 ure), zaradi česar je zavrnilni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v tem okviru, tj. za primanjkljaj 3,60 ure (3,6 x 130,00 EUR + DDV = 570,96 EUR), pravilen.

11. Odločitev o zvišanju uspeha tožnice v postopku pred sodiščem prve stopnje posledično vpliva tudi na višino odmerjenih stroškov (drugi odstavek 165. člena ZPP). Upoštevaje dejstvo, da tožnica ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, zaradi česar niso nastali posebni stroški, ji je toženka dolžna povrniti njene celotne pravdne stroške, svoje stroške postopka pa nosi sama (tretji odstavek 154. člena ZPP). V skladu z določili 155. člena ZPP je višje sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški se tožnici povrnejo, upoštevalo samo tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni. Skladno z navedenim ter ob upoštevanju veljavne Odvetniške tarife (OT), je tožnici priznalo stroške odvetniškega zastopanja po priglašenem stroškovniku: 600 točk za dopolnitev tožbe (tar. št. 19 OT), 600 točk za prvo obrazloženo pripravljalno vlogo (tar. št. 20/1 OT), 450 točk za obrazloženo drugo pripravljalno vlogo (tar. št. 20/2 OT), 300 točk za tretjo obrazloženo pripravljalno vlogo (tar. št. 20/3) in 600 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo dne 31. 3. 2023 (tar. št. 21/1). Tožnici pa ni priznalo priglašenih 600 točk za zastopanje na naroku za glavno obravnavo dne 17. 2. 2023, pač pa le 150 točk, saj je bil narok navedenega dne preložen (tar. št. 21/3). Skupno je višje sodišče tako priznalo 2.700 točk ter 37 točk iz naslova pavšalno priglašenih materialnih stroškov pooblaščenca (2% od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk in 1% od presežka nad 1.000 točk, v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT). Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR, priznani stroški odvetniškega zastopanja tožnice tako znašajo 1.642,20 EUR, po prištetju 22% davka na dodano vrednost pa 2.003,48 EUR. Tožnici v povračilo pripadajo tudi, s predloženimi fakturami izkazani, stroški prevodov listin, ki jih je predložila v postopku na prvi stopnji, in sicer v skupni višini 716,03 EUR ter povrnitev plačane sodne takse za postopek na prvi stopnji v višini 697,00 EUR in stroškov izvršilnega postopka v znesku 74,00 EUR. Ob upoštevanju navedenega je višje sodišče stroškovno odločitev izpodbijane sodbe spremenilo na način, da je toženki naložilo tožnici v 15 dneh povrniti 3.490,51 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot to izhaja iz I. točke izreka te sodbe.

Glede pritožbe toženke

12. Toženka v pritožbi, kakor tudi v postopku na prvi stopnji, zatrjuje, da je bilo med strankama dogovorjeno, da se vse storitve _headhuntinga_ tožnice plačajo šele ob uspešnem posredovanju (sklenitev pogodbe med toženko in kandidatom za katerega je tožnica posredovala), pri čemer pa takšno pritožbeno stališče ni utemeljeno. Višje sodišče lahko le pritrdi pravilnemu stališču in obrazložitvi prvostopenjskega sodišča, ki je v 12. točki izpodbijane sodbe pojasnilo, da je pogodbeni dogovor glede plačila (že citirana določba V. točke Pogodbe-1) povsem jasen in ga ni mogoče razlagati drugače, kot, da je plačilo _headhuntinga_ tožnice določeno za obligacijo prizadevanja, in sicer glede na porabljen čas (10 do 15 ur). Ob tem ne držijo pritožbene navedbe, da iz elektronske korespondence med strankama izhaja drugače. Kakor je to v postopku pred sodiščem prve stopnje pojasnila tožnica, se elektronska komunikacija na katero se v pritožbi sklicuje toženka, nanaša na drugo pogodbeno razmerje med strankama (Pogodba za iskanje in selekcijo kadra št. 002), ki z obravnavano zadevo ni povezano. Ob upoštevanju dejstva, da sta stranki obravnavno pogodbeno razmerje sklenili s pisnim dogovorom (Pogodba-1), ki je bil kot listinski dokaz predložen v postopku, ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi prvostopenjsko sodišče moralo o vsebini njunega dogovora zaslišati predlagane priče in zakonitega zastopnika toženke.

13. Brez podlage je pritožbena navedba, da toženka z nobeno osebo za katero je posredovala tožnica, ni sklenila pogodbenega sodelovanja. V zvezi z navedenim in v izogib ponavljanju se višje sodišče sklicuje na 9. točko obrazložitve te sodbe, v kateri je pojasnilo, da je tožnica s predloženo elektronsko korespondenco dokazala, da se je toženka s kandidatom, za katerega je posredovala tožnica, dogovorila za delo z načinom plačila odstotkov od prodaje (oblika sodelovanja v skladu 7. točko Splošnih pogojev). Ni utemeljeno tudi pritožbeno navajanje o tem, da tožnica storitev v zatrjevanem obsegu (ur) ni opravila, saj gre zgolj za ponovitev pavšalnih in vsebinsko praznih navedb, katere je toženka podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

14. Iz pritožbenih navedb izhaja še, da je tožnica upravičena svojo storitev iskanja in selekcije kandidatov na podlagi porabljenega časa, v obsegu od 10 do 15 ur, kvečjemu obračunati le za celotno storitev _headhuntinga_, tj. za iskanje vseh kandidatov za vseh osem pozicij, za katere jo je toženka angažirala. Takšno pritožbeno stališče ne vzdrži kritične presoje. Kakor je to pojasnilo že sodišče prve stopnje, med strankama ni sporno, da je toženka naročila iskanje kandidatov za osem različnih pozicij (sicer enakega tipa), v osmih različnih državah. Iz besedila V. točke Pogodbe-1 med drugim izhaja, da tožnica poišče potencialne kandidate na podlagi analize trga in storitev zaračuna po porabljenih urah (od 10 do 15 ur), morebitni uspešnostni honorar pa zaračuna na izbranega kandidata. Jasno je, da mora tožnica analizo trga opraviti v različnih državah in kandidate najti za vsako pozicijo posebej, posledično pa ji tudi plačilo storitve _headhuntinga_ po porabljenem času (kakor tudi uspešnostni honorar) pripada za vsakega kandidata v vsaki državi posebej. Pogodbenega dogovora med strankama ni mogoče razlagati drugače. 15. Na podlagi navedenega je višje sodišče neutemeljeno pritožbo toženke zavrnilo (353. člen ZPP), kot to izhaja iz III. točke izreka te sodbe, saj niso bili podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pri čemer je višje sodišče presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Glede pritožbenih stroškov

16. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 154. člena ZPP. Ker toženka s svojo pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške, tožnici, ki s svojo pritožbo ni uspela samo s sorazmerno majhnem delu in je na toženkino pritožbo tudi argumentirano odgovorila, pa mora povrniti njene (potrebne) stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP). Višje sodišče je tožnici priznalo stroške odvetniškega zastopanja upoštevaje priglašene stroškovnike in OT, in sicer 650 točk za sestavo pritožbe (tar. št. 22/1 OT), 650 točk za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 22/1 OT) ter 23 točk za pavšalno priglašene materialne stroške pooblaščenca tožnice (2% od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk in 1% od presežka nad 1.000 točk, v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT). Višje sodišče presežno priglašenih stroškov ni priznalo (tožnica je priglasila 750 točk za pritožbo in 750 točk za odgovor na pritožbo), saj sta se pritožba tožnice in pritožba toženka na katero je tožnica odgovorila, nanašali le na posamezne dele izpodbijane sodbe in ne na celotno vrednost obravnavanega spora. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR, priznani stroški odvetniškega zastopanja tožnice znašajo 793,80 EUR, po prištetju 22% davka na dodano vrednost pa 968,44 EUR. Tožnici v povračilo pripada tudi plačana sodna taksa za pritožbeni postopek v znesku 513,00 EUR. V skladu z navedenim je toženka dolžna tožnici povrniti 1.481,44 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh od prejema te sodbe (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.