Jedro

Kadar lastniki stanovanj na upravnika ne prenesejo svojih materialnopravnih upravičenj, je ta aktivno legitimiran le, če je stroške založil iz lastnih sredstev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. z dne vzdrži v veljavi v 1. točki izreka za glavnico 8.329,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.9.1998 do plačila in v 3. točki izreka za 13.650,00 SIT izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.10.1998 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da se navedeni sklep o izvršbi razveljavi v 1. točki izreka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 8.329,00 SIT za čas od 25.8.1998 do 7.9.1998 in se v tem delu tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. Odločilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 45.510,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov.

Zoper ugodilni del sodbe se je pritožila tožena stranka, ki v pritožbi smiselno uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožeča stranka na podlagi pogodbe z dne 17.5.1993 opravljala posle upravnika stanovanjske hiše, v kateri je takrat bivala tudi tožena stranka. Zaradi dolgotrajnega nepravilnega delovanja so upravniku dne 31.1.1998 pogodbo odpovedali in izbrali drugega upravnika. Novemu upravniku so lastniki stanovanj od 1.2.1998 dalje plačevali stroške upravljanja in druge stroške. Plačilo iz meseca marca 1998 se nanaša na poračun akontacij za plin za obdobje do 31.12.1997, zato tožena stranka s tem plačilom ni priznala, da je tožeča stranka še bila upravnik njihove stanovanjske hiše. Lastniki stanovanj so na upravnika prenesli pooblastilo, da lahko v mejah iz pogodbe zastopa lastnike stanovanj v sporih o njihovih pravicah in obveznostih. To pa še ne pomeni, da so nanj tudi prenesli materialnopravna upravičenja. Sodišče je v identičnih zadevah v sporu med tožečo stranko in dvema drugima lastnikoma stanovanj v isti zgradbi s sodbo opr. št. VI P in sodbo opr. št. že razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke neutemeljen in ga je zavrnilo. Predlaga, da pritožbeno sodišče razsodi v njeno korist. Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti (443. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur.l.RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP). V takšnem sporu se sodba sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zato pritožbeno sodišče ne sme upoštevati navedb pritožbe, s katerimi tožena stranka želi izpodbiti dejansko stanje, ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje. Kadar lastniki stanovanj na upravnika ne prenesejo svojih materialnopravnih upravičenj, je ta aktivno legitimiran le, če je stroške založil iz lastnih sredstev. Ravno dejstvo, da je vtoževane stroške tožeča stranka založila iz lastnih sredstev, pa je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku pretežno ugodilo (I. točka izreka). V pravdnih zadevah, ki jih tožena stranka omenja v pritožbi (opr. št. in ), pa tožeča stranka tega dejstva, da je stroške založila iz lastnih sredstev, ni dokazala. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje takrat njen tožbeni zahtevek tudi zavrnilo. Glede na navedeno v obravnavani zadevi ne gre za identično ugotovljeno dejansko stanje.

Glede na navedeno in ker ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).