Jedro

Tožbeni zahtevek se glasi na ugotovitev, da je izvršba na avto tožnika, dovoljena s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Brežicah, opr. št. I 359/2006, nedopustna. Z ustavitvijo (izvršilnega) postopka so razveljavljena opravljena izvršitvena dejanja. Tožnikov pravovarstveni interes je zato odpadel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je izvršba na tožnikov osebni avtomobil nedopustna. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga, da Višje sodišče pritožbi tožeče stranke ugodi, sodbo sodišča I. stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču I. stopnje v ponovno odločanje oziroma, da sodbo sodišča I. stopnje spremeni ter v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter stroške postopka naloži v plačilo toženi stranki. V pritožbi navaja, da je sodišče I. stopnje zmotno zaključilo, da tožnik nima več pravne koristi in posledično tudi ne pravnega interesa za nadaljevanje pravde. Sodišče I. stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj so razlogi sodbe med seboj v nasprotju, prav tako pa obstaja nasprotje med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe in med tistim, kar je vsebina listin oziroma, kar izhaja iz zapisnikov o izvedbi dokazov. Na podlagi 3. odst. 65. čl. ZIZ ima pritožnik pravni interes, da tožena stranka v izvršilnem postopku, opr. št. I 359/2006, Okrajnega sodišča v Brežicah ali v novem izvršilnem postopku ne seže na njegov avtomobil z rubežem in prodajo oziroma, da se izogne ponovni izločitveni pravdi, saj določbe ZIZ dopuščajo izvršitelju, da zarubi stvari, ki so v posesti dolžnika. Če bi izvršitelj ponovno prišel na naslov tožnika, kjer je prijavljen tudi dolžnik, bi lahko ponovno zarubil tožnikov osebni avtomobil in tožnik bi moral ponovno sprožiti nov izločitveni postopek in bi ponovno trpel svoje stroške postopka, kar pa ni smisel izvršilnega postopka. Pa tudi sicer, če bi bilo utemeljeno ugotovljeno, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, sodišče I. stopnje ne bi smelo zavrniti tožbenega zahtevka, temveč bi kvečjemu lahko tožbo zavrglo. Obstoj pravnega interesa je procesna predpostavka za dopustnost tožbe in pravni interes nima nobene zveze z ne/utemeljenostjo tožbenega zahtevka, zato sodišče ne bi smelo o njem materialnopravno odločati.

Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških pravdnega postopka. Zmotno je stališče sodišča I. stopnje, da je tožena stranka kot upnik v izvršilnem postopku utemeljeno mislila, da na avtomobilu ne obstajajo pravice drugih. Tožnik pa je moral braniti svojo lastninsko pravico in posledično zahtevati izločitev stvari iz izvršilnega postopka, saj tožena stranka ni sprejela njegovega ugovora tretjega, v nadaljevanju pa se je tudi ves čas pravdala v tem postopku in ni umaknila izvršbe na premičnine sama, temveč je bila izvršba na premičnine ustavljena, ker ni predlagala druge javne dražbe. Sicer pa bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku ugoditi, in tako v skladu s 1. odst. 154. čl. ZPP naložiti toženi stranki v plačilo vse stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče I. stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila izvršba na premičnine dolžnika s sklepom z dne 04.03.2009 ustavljena ter da iz prometnega dovoljenja izhaja, da je tožnica dne 20.03.2009 registrirala vozilo znamke BMW na svoje ime. Sodišče pravilno ugotavlja, da tožnica nima več izkazane pravne koristi in posledično ne več pravnega interesa za nadaljevanje te pravde. Tožbeni zahtevek namreč je, da se ugotovi, da je izvršba na avto tožnika, dovoljenem s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Brežicah, opr. št. I 359/2006 nedopustna. Z ustavitvijo postopka so razveljavljena opravljena izvršitvena dejanja. Tožnikov pravovarstveni interes je odpadel. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo zahtevek tožnika.

5. Zmotno je stališče pritožbe, da bi mu uspeh v tej pravdi zagotovil varstvo v drugih eventualnih izvršilnih postopkih, ker se tožbeni zahtevek nanaša zgolj na izvršilni postopek I 359/2006. Tožnik s tožbo ni uspel, zato ni upravičen do povrnitve stroškov postopka.

6. Na podlagi 353. člena ZPP je bilo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

7. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.