Jedro

v sodnem postopku sodišče ni vezano na to, kaj sta se ministrstvi dveh držav dogovorili glede dokazovanja v zvezi z uporabo koncepta varne tretje države ali glede izročanja ali sprejemanja oseb, katerih vstop ali bivanje je nezakonito. Sodišče je namreč vezano le na Ustavo in zakon, zato vsak dokaz vzame v presojo. Tožena stranka se pri odločanju lahko opre na Odlok o razglasitvi Republike Hrvaške za varno tretjo državo, vendar pa mora v takem primeru v obrazložitvi odločbe navesti, na podlagi katerih informacij o stanju v tretji državi je Vlada sprejela odločitev, da je Hrvaška varna tretja država, tako da bi jih sodišče lahko presojalo preko kriterijev za oceno informacij o stanju v izvorni državi. Iz obrazložitve izpodbijanega akta tudi ne izhaja, da bi tožena stranka dala možnost tožniku, da bi pred izdajo odločbe dokazal, da Hrvaška zanj ni varna tretja država. Vendar zaradi te pomanjkljivosti v obrazložitvi akta sodišče ni imelo podlage, da bi tožbi ugodilo, kajti tožnik v tožbi ne dokazuje, da Hrvaška ne bi bila zanj varna tretja država.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Tožnik se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 1. odstavka 63. člena v povezavi s 3. alinejo 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) odločila, da se prošnja prosilca, ki trdi, da je A.A., roj. ... 9. 1993, državljana Palestine, za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrže. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je tožnik dne 7. 12. 2010 pri Sektorju za mednarodno zaščito zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s 3. odstavkom 16. člena ZMZ je prosilcu Center za socialno delo Ljubljana Vič Rudnik pred začetkom postopka postavil zakonitega zastopnika, in sicer Slovensko filantropijo. Zanje je v postopku sodelovala B.B. Kot izhaja iz dokumentacije upravne zadeve, je prosilca dne 4. 12. 2010 v skladu s 36. členom ZMZ obravnavala PP Koper. Kot izhaja iz depeše št. 38-1410/2010/1 (3B691-64) z dne 6. 12. 2010 je bilo v času obravnave pri PP Koper ugotovljeno, da je bil prosilec, skupaj s sopotniki, prijet dne 4. 12. 2010 ob 7.50 uri v kraju A. na avtobusni postaji. V policijskem postopku je bilo ugotovljeno, da je prosilec dne 4. 12. 2010 v zgodnjih jutranjih urah peš prečkal državno mejo med Republiki Hrvaško in Republiko Slovenijo na prehodnem mestu H2-II v bližini mejnega prehoda .... Skladno z navedenim je PP Koper opravila najavo za vračanje prosilca na Republiko Hrvaško in sicer pri PP Buzet. Pri sprejemu prošnje za mednarodno zaščito dne 6. 12. 2010 je prosilec na izrecno vprašanje, ali je kdaj za mednarodno zaščito oziroma azil zaprosil na Hrvaškem, odgovoril nikalno in navedel, da še nikoli ni bil v Republiki Hrvaški oziroma ne da bi to vedel. Iz uradne dokumentacije izhaja tudi, da jih je voznik tovornjaka izpustil iz vozila in rekel, da so v Italiji. On je z ostalimi osebami, ki so bile prijete v istem času, pot nadaljeval peš še nekaj časa, nato pa jih je prijela policija. Vlada Republike Slovenije je dne 15. 5. 2006 Republiko Hrvaško razglasila za varno tretjo državo. V skladu s 60. členom ZMZ je varna tretja država država, v kateri se je prosilec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo, in je zato pristojna za vsebinsko obravnavanje prošnje.

ZMZ v 1. odstavku 63. člena določa, da se v postopkih nacionalnega in evropskega koncepta varne države prošnja prosilca, ki prihaja iz varne tretje države, s sklepom zavrže. Ker je bilo na podlagi depeše št. 38-1410/2010/1 (3B691-64) z dne 6. 12. 2010 ugotovljeno, da je prosilec dne 4. 12. 2010 v zgodnjih jutranjih urah ilegalno prečkal mejo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, ter da je bil prijet s strani policije pri mejnem prehodu ..., pristojni organ na podlagi navedenih okoliščin ugotavlja, da se je prosilec pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v Republiki Hrvaški, ki jo je Vlada Republike Slovenije z zgoraj navedenim sklepom v skladu z 2. odstavkom 61. člena ZMZ razglasila za varno tretjo državo. Prosilec je pri sprejemu prošnje za mednarodno zaščito dne 6. 12. 2010 sicer navedel, da na Hrvaškem ni zaprosil za azil in da na Hrvaškem ni bil, vendar pa pristojni organ glede na vse ugotovljene in zgoraj naštete okoliščine PP Koper ocenjuje, da je v konkretnem primeru dovolj dokazov, ki dokazujejo, da se je prosilec pred prihodom v Republiko Slovenijo zadrževal na Hrvaškem. Pri tem je pristojni organ tudi upošteval, da je PP Koper na podlagi zbranih ugotovitev že dne 4. 12. 2010 opravila najavo za vračanje prosilca PP Buzet, ki ne bi mogla biti opravljena, v kolikor v konkretnem primeru ne bi bilo ugotovljenih zadosti dejstev za sklep, da je prosilec v Republiko Slovenijo prišel iz Republike Hrvaške.

Tožena stranka je tako odločila, da prosilčeve prošnje ne bo obravnavala, saj je za njeno vsebinsko obravnavo odgovorna Republika Hrvaška in odločilo kot to izhaja iz izreka tega sklepa.

Tožeča stranka meni, da je sklep tožene stranke nezakonit, saj ni z ničemer dokazala, da se je tožeča stranka dejansko nahajala na ozemlju Hrvaške pred prihodom v Slovenijo. V omenjeni policijski depeši ta ugotovitev ni podprta z nikakršnimi dokazi. Tožečo stranko je policija prijela v kraju A., na avtobusni postaji, ki se nahaja približno 10 km od mejnega prehoda .... Kljub temu, da je to najbližji mejni prehod, pa to še ne pomeni, da je z gotovostjo mogoče sklepati, da je tožeča stranka prišla v Slovenijo ravno v bližini tega prehoda, torej s strani Hrvaške. Iz izjave tožeče stranke na policijski postaji izhaja, da je v Slovenijo prišla v tovornjaku iz Turčije, ki naj bi jo odpeljal v Italijo. Po nekaj dneh potovanja je voznik ustavil vozilo in tožeča stranka je izstopila, in je mislila, da je v Italiji. Tožeča stranka je tudi navedla, da na Hrvaškem ni zaprosila za azil in da za Hrvaško še nikoli ni slišala. Iz izjave tožeče stranke torej ni mogoče zaključiti, da je bila predhodno na Hrvaškem. Iz 27(2)a) člena Procesne direktive izhaja, da je uporaba koncepta varne tretje države možna na podlagi pravil nacionalne zakonodaje, ki zahtevajo zvezo med osebo, ki išče azil, in zadevno tretjo državo, na podlagi katerih bi bilo smiselno, da ta oseba odide v to državo.

Določilo 2. odstavka 6. člena Protokola med Ministrstvom za notranje zadeve Republike Slovenije in Ministrstvom za notranje zadeve Republike Hrvaške o izvajanju sporazuma med vlado Republike Slovenije in vlado Republike Hrvaške o izročitvi in sprejemu oseb, katerih vstop ali prebivanje je nezakonito, navaja, da se nezakonit prestop državne meje lahko dokazuje na načine, ki jih tožena stranka v 6 alineah tudi našteje. Tožena stranka ni predložila nobenega od zgoraj naštetih dokazov, ki bi dokazoval, da je tožeča stranka ilegalno prečkala mejo med Slovenijo in Hrvaško. Samo dejstvo, da je PP Koper že 4. 12. 2010 opravila najavo za vračanje prosilca PP Buzet, ni zadostni dokaz o tem, da je prosilec dejansko ilegalno prečkal hrvaško-slovensko mejo.

Predlaga, da sodišče sklep tožene stranke odpravi in opravi vsebinsko obravnavo prosilčeve prošnje za mednarodno zaščito. Tožeča stranka je brez premoženja in brez zaposlitve, zato ne more plačati sodne takse brez škode za lastno preživljanje. S plačilom taks pa bi bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi razpolaga. Prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da policijski depeši ni mogoče oporekati dokazne vrednosti, saj iz nje izhajajo uradne ugotovitve policijskega, torej uradnega postopka. Iz policijske depeše izhaja tudi dokaz, da je bilo preko hrvaških varnostnih organov ugotovljeno, da sta bili dve osebi iz prijete skupine sopotnika tožeče stranke, prosilca za azil na Hrvaškem, nastanjena v azilnem domu v Kutini. Tako je mogoče sklepati, da je tudi tožeča stranka prišla iz Hrvaške. Dokazni postopek ilegalnega prehoda meje je bil opravljen na podlagi določil mednarodnega sporazuma, ki ga je ratificiral Državni zbor, in njegovega izvedenega protokola in da je bil dokazni postopek tudi uspešen. Pod točko e.) je navedeno kot možen dokaz tudi poročilo policijske patrulje in poročilo o prijetju osebe, čemur ustreza policijska depeša. Da je takšen dokaz relevantna pravna podlaga za vračanje po sporazumu o vračanju med državama, potrjuje dejstvo, da je dne 13. 12. 2010 Ministrstvo za notranje zadeve Republike Hrvaške preko formalne najave za vračanje Ministrstva za notranje zadeve Slovenije, potrdilo prevzem in tudi dejansko sprejelo tožečo stranko.

Tožeča stranka je prejela listino Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške z dne 13. 12. 2010, na katero se tožena stranka sklicuje v odgovoru na tožbo, in v odgovoru navaja, da ta listina ne izkazuje, da se je tožnik nahajal na ozemlju Republike Hrvaške. Podatki so izkazani za štiri tujce in nobeden izmed njih ne po rojstnih podatkih, ne po imenu ne ustreza tožniku.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V zvezi z uporabo nove prakse odločanja tožene stranke na podlagi koncepta varne tretje države sodišče v izhodišču sodbe pripominja, da mora tožena stranka koncept varne tretje države uporabljati pravilno, to pomeni, v skladu s pravilno interpretacijo ZMZ (Uradni list RS, št. 11/2007 in 99/2010), skladno z usmeritvami iz Direktive Sveta 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah (Procesna direktiva, Uradni list EU, L 326, 13. 12. 2005), pri čemer izpodbijani ukrep tožene stranke tudi ne sme biti v nasprotju z ustavno pravico iz 18. člena in pravico do učinkovitega sodnega varstva in pravnega sredstva iz 23. in 25. člena Ustave ter 18. členom (pravica do azila), 2. odstavkom 19. člena (non-refoulement) in 1. odstavkom 47. člena (pravica do učinkovitega pravnega sredstva) iz Listine EU o temeljnih pravicah (Pogodba o Evropski uniji, člen 6(1)) v povezavi z sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v povezavi s 13. in 3. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Pogodba o Evropski uniji, člen 6(3)).

Določilo 1. odstavka 60. člena ZMZ (Uradni list RS, št. 111/2007) določa, da je „varna tretja država država, v kateri se je prosilec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo, in je zato pristojna za vsebinsko obravnavanje prošnje.“ Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožena stranka dejstvo, da se je tožnik pred prihodom v Slovenijo nahajal v Hrvaški, ugotovila na podlagi policijske depeše z dne 6. 12. 2010 (št. 38-1410/2010/1 /3B691-64). Iz depeše izhaja, da je sestavljena ob razgovoru z nekaterimi prebežniki, med katerimi je bil tudi tožnik, razgovor je bil opravljen s pomočjo tolmača za arabski jezik in depeša je podpisana s strani odgovorne osebe policijske postaje in je opremljena z žigom. V depeši sta navedeni tudi imeni obeh tolmačev, ki sta sodelovala pri razgovoru. Tem dejstvom tožnik v tožbi ne oporeka; nima pa prav, ko trdi, da to ni dovoljen dokaz, ker ga ne predvideva 2. odstavek 6. člena Protokola. Prvič: tožnik nima prav, ker Protokol relevantnost takšnega dokaza predvideva pod točko e) (poročila policijskih patrulj); in drugič: v sodnem postopku sodišče niti ni vezano na to, kaj sta se ministrstvi dveh držav dogovorili glede dokazovanja v zvezi z uporabo koncepta varne tretje države ali glede izročanja ali sprejemanja oseb, katerih vstop ali bivanje je nezakonito. Sodišče je namreč vezano le na Ustavo in zakon (125. člen Ustave) in ne na sporazume med ministrstvi, zato vsak dokaz vzame v presojo. Iz policijske depeše sicer res ne izhaja neposredna ugotovitev, da je tožnik prišel iz Hrvaške. Iz depeše izhaja le domneva, da je glede na smer, od koder je tožnik pripotoval, in glede na način potovanja (kamion) ter kraj, kjer ga je policija prejela (A.), in glede na dejstvo, da sta dva prebežnika, ki sta bila prijeta s tožnikom, imela status prosilcev za azil na Hrvaškem, tudi tožnik prišel iz Hrvaške. Gre torej za domnevo, ki pa je tožnik ni uspel ovreči, saj je navedel, samo to, da ni mogoče z gotovostjo reči, da je prišel iz Hrvaške in da na Hrvaškem ni zaprosil za azil in da za Hrvaško še nikoli ni slišal. To pomeni, da je tožena stranka imela zadostno podlago za ugotovitev, da se je tožnik pred prihodom v Slovenijo nahajal na Hrvaškem. Vendar pa ugotovitev pristojnosti Hrvaške za vsebinsko obravnavanje prošnje iz 60. člena ZMZ ni dejstvo, ki bi nastopilo ipso facto z ugotovitvijo, da se je prosilec pred prihodom v Slovenijo nahajal v Hrvaški, ampak bi tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega akta morala to izkazati z obstojem določenega sporazuma, ki ni treba, da je formalen, ampak zadošča tudi sporazum v smislu sprejete prakse med Hrvaško in Slovenijo, da bo Hrvaška sprejemala prosilce za azil v zvezi z uporabo koncepta varne tretje države. Samo tako je namreč treba razlagati določilo 60. člena ZMZ, zato da ni ogroženo absolutno načelo nevračanja v državo, kjer bi lahko bilo življenje prosilca ogroženo, ali bi bil mučen oziroma bi z njim nečloveško ravnali tudi na podlagi na primer t.i. verižnega vračanja prosilca za azil. Navedeno interpretacijo 60. člena ZMZ potrjuje Procesna direktiva, ki med drugim pravi, da „je uporaba koncepta varne tretje države možna na podlagi pravil nacionalne zakonodaje, vključno pravil, ki zahtevajo zvezo med osebo, ki išče azil, in zadevno tretjo državo, na podlagi katerih bi bilo smiselno, da ta oseba odide v to državo“ (člen 27(2)(a) Procesne direktive). S tega vidika pa je obrazložitev izpodbijanega akta pomanjkljiva, vendar pa sodišče ugotavlja, da ta pomanjkljivost ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve v konkretnem primeru. V izpodbijanem aktu je namreč le omemba, da je PP Koper opravila najavo za vračanje prosilca na Hrvaško in sicer pri PP Buzet, vendar pa je tožena stranka to pomanjkljivost odpravila v odgovoru na tožbo, ko tožena stranka pravi, da „je tak dokaz (policijska depeša – opomba sodišča) relevantna podlaga za vračanje po sporazumu o vračanju med državama /.../ potrjuje dejstvo, da je dne 13. 12. 2010 Ministrstvo za notranje zadeve Republike Hrvaške preko formalne najave za vračanje Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije potrdilo prevzem in tudi dejansko sprejelo tožečo stranko.“ Iz tega odgovora sicer ne izhaja, da je hrvaški državi organ potrdil, da je tožnika sprejel v postopek obravnavanja prošnje za azil, ampak gre morda na podlagi omenjenega sporazuma za sprejem v zvezi z drugim (neazilnim) postopkom. Tožena stranka je na poseben poziv sodišča sodišču predložila listino z dne 13. 12. 2010 v hrvaškem jeziku, iz katere pa izhaja, da bo Hrvaška na podlagi Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in vlado Republike Hrvaške o izročitvi in sprejemu oseb, katerih vstop ali prebivanje je nezakonito, štiri osebe dne 14. 12. 2010 sprejela na mejnem prehodu .... Tožeča stranka je na to odgovorila, da listina z dne 13. 12. 2010 ne izkazuje, da bi se tožnik nahajal na Hrvaškem pred prihodom v Slovenijo, v listini pa so omenjene štiri osebe in nobena ne po imenu, ne po letnici rojstva ne ustreza tožniku. Iz dopisa priloženega odgovoru na tožbo izhaja, da naj bi se tožnik na Hrvaškem predstavil kot C.D., rojen …. 9. 1990, ki pa je naveden v listini z dne 13. 12. 2010. Ker pa tožnik v tožbi ne zatrjuje in tudi ne dokazuje, da ga Hrvaška iz katerega koli razloga ne bi sprejela v postopek oziroma da ne bi obravnavala njegove prošnje za azil, je imelo sodišče dovolj podlage za presojo, da izpodbijani akt z obravnavanega vidika ni nezakonit. Nadalje sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijanega akta ne izhaja, da bi tožena stranka dala možnost tožniku, da bi pred izdajo odločbe dokazal, da Hrvaška zanj ni varna tretja država. Tožnik sicer to lahko dokazuje ves čas postopka (2. odstavek 63. člena ZMZ), torej tudi v upravnem sporu, ampak to ne pomeni, da tožena stranka nima obveznosti, da tožnika obvesti, da bo uporabila koncept varne tretje države in da lahko tožnik pred izdajo upravnega akta dokazuje, da zanj tretja država ni varna. Iz določila 64. člena ZMZ namreč izhaja, da mora „pristojni organ prosilcu posredovati dokument,“ s katerim se varno tretjo državo obvesti, da konkretna prošnja ni bila vsebinsko obravnavana. Tudi po Procesni direktivi mora pristojni organ prosilca obvestiti o uporabi koncepta varne tretje države (člen 27(3)(a)). Tožnik možnosti izpodbijanja domneve varne tretje države ni imel oziroma mu jo tožena stranka ni dala pred izdajo izpodbijanega akta, vendar pa tudi ta pomanjkljivost ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve, kajti tožnik te napake v vodenju postopka v tožbi ne uveljavlja in tudi ne trdi niti ne dokazuje, da Hrvaška ne bi bila zanj varna tretja država.

Nadalje je za odločanje pomembno, da se tožena stranka sicer lahko opre na Odlok o razglasitvi Republike Hrvaške za varno tretjo državo, ki sicer ima lahko zgolj eno določilo, da se določena država šteje za varno tretjo državo (Uradni list RS, št. 50/2008), vendar pa bi morala v takem primeru tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navesti, na podlagi katerih informacij o stanju v tretji državi je Vlada sprejela odločitev, da je Hrvaška varna tretja država, tako da bi sodišče lahko presojalo preko kriterijev za oceno informacij o stanju v izvorni državi, ki jih je Upravno sodišče postavilo v upravno-sodni praksi (U 2073/2006-10 z dne 20. 9. 2006, U 2189/2006-8 z dne 20. 10. 2006, I U 1717/2010 z dne 3. 12. 2010), ko se je sodišče oprlo na usmeritve delovne skupine sodnikov za področje informacij o stanju v izvornih državah Mednarodnega združenja sodnikov za področje azilnega prava (IARLJ). Vendar tudi zaradi te pomanjkljivosti v obrazložitvi akta sodišče ni imelo podlage, da bi tožbi ugodilo, kajti tožnik v tožbi ne dokazuje, da Hrvaška ne bi bila zanj varna tretja država.

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je ob uporabi določila 1. odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/2008) glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da bi tožniku plačilo taks občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.