Jedro

Izvedenka je pojasnila, da so na razvoj depresivne motnje delno vplivali tudi drugi dogodki pred in po škodnem dogodku, vendar pa vpliv teh dejavnikov ni bil velik (v tožnikovi zdravstveni dokumentaciji tudi ni zaslediti morebitne tožnikove predhodne depresivne strukturiranosti, ki bi kot neka primarna osebnostna značilnost sama po sebi pogojevala razvoj depresije). Izvedenka je tudi ugotovila, da je pri tožniku po predhodnih poškodbah prišlo do psihične prizadetosti, ki pa ni bila intenzivna in je tudi prešla oziroma so posledice na psihičnem področju pri tožniku do obravnavanega škodnega dogodka že izzvenele. Te ugotovitve vodijo do sklepa, da je odločilni vzrok oziroma sprožilni element za tožnikovo depresivno razpoloženjsko motnjo iskati prav v posledicah tožnikovih poškodb v obravnavanem škodnem dogodku, za kar odgovarja tožena stranka.

Akontacij na račun neznane škode, nezapadlih obveznosti in neuveljavljanih zahtevkov (tožnik ni predložil nobenega odškodninskega zahtevka, ki ga je še pred tožbo morda naslovil na zavarovalnico) niti ni mogoče vračunavati v pomenu 287. čl. OZ.

Ker bodoča škoda še ni zapadla uveljavlja vmesni ugotovitveni zahtevek, pri čemer iz njegovih trditev izhaja, da ima poleg vtoževanih zahtevkov v tej pravdi do toženke tudi druge zahtevke iz istega razmerja. V takšnih primerih ZPP omogoča stranki vmesni ugotovitveni zahtevek, katerega namen je, da stranka doseže odločitev sodišča tudi o obstoju prejudicijalnega pravnega razmerja v izreku sodbe z učinkom pravnomočnosti (tudi za odločitev o dajatvenem zahtevku mora sodišče naprej razčistiti, ali obstaja pravno razmerje, od katerega je odvisna odločitev o glavni stvari – v tem smislu gre za predhodno vprašanje). V tem primeru pravnomočna odločitev o vmesnem ugotovitvenem zahtevku veže stranke v morebitnih kasnejših pravdah glede drugih zahtevkov iz istega pravnega razmerja. Za vložitev vmesnega ugotovitvenega zahtevka tožniku ni potrebno posebej izkazovati pravnega interesa, saj pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku pogoj prejudicialnosti nadomešča procesno predpostavko pravnega interesa.

Izrek

1. Pritožbama zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: spremeni v točki II/1 tako, da je tožena stranka Slovensko zavarovalno združenje dolžna plačati tožniku T. M. namesto zneska 8.143,64 EUR znesek 9.143,64 EUR, razveljavi v točki II/2 glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo potnih stroškov kontrolnih preiskav v Innsbrucku v znesku 228,00 EUR, potnih stroškov psihoterapevtskega zdravljenja v S, stroškov psihoterapij v S, stroškov za zdravila (medikamente) in za palico za hojo ter stroškov zdravljenja (operacije) v oktobru 2009 ter v točki II/3 in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

2. V ostalem se pritožbi zavrneta ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu (glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo potnih stroškov kontrolnih preiskav v I. v znesku 91,20 EUR in za plačilo potnih stroškov preiskav v K. v znesku 21,28 EUR ter glede ugoditve tožbenemu zahtevku za plačilo potnih stroškov za zdravljenje v B. V. v znesku 101,08 EUR in za plačilo potnih stroškov preiskav v K. v znesku 42,56 EUR) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Pritožbi tožnika se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi v točki I/1 (glede zavrženja tožbe v XII. točki) ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrglo tožbo v XII. točki, dopustilo razširitev in skrčitev tožbenega zahtevka ter dopustilo umik tožbenega zahtevka iz XIII. točke tožbe. Razsodilo je, da je toženka dolžna plačati tožniku 8.143,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 04. 2008 do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Toženki je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožnika v znesku 2.211,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper odločbo sodišča prve stopnje se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik izpodbija sklep o zavrženju XII. točke tožbe in zavrnilni del sodbe, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep in ugodi ugotovitvenemu zahtevku, podrejeno pa, da v tem delu vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, sodbo pa spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tudi v zavrnilnem delu, podrejeno pa, da sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je prvo sodišče zmotno štelo, da je tožnik zahteval ugotovitev določenega dejstva, na pa ugotovitev pravnega razmerja. Tožnik zahteva ugotovitev, da mu toženka odgovarja za vse posledice iz obravnavane prometne nesreče. Tožnik je v tožbi navajal, da mu bodo v bodoče še nastali stroški in škoda zaradi prometne nesreče, pravni interes za ugotovitveni zahtevek pa je izkazal. Čeprav je tožnik umaknil tožbeni zahtevek glede izgube na dohodku do leta 2007 se temu zahtevku za bodoče obdobje ni odpovedal. Tožniku bo še nastala izguba na dohodku, ki ob koncu glavne obravnave ni bila znana. Da ti zahtevki ne zastarajo, je potrebno, da sodišče ugotovi odgovornost tožene stranke za posledice prometne nesreče. Najvažnejši namen ugotovitvene tožbe je prejudicialnost. Če bi prvo sodišče ugotovilo pravno razmerje, bi bilo s tem prejudicialno odločeno o odgovornosti tožene stranke za bodočo škodo, kot npr. stroški psihoterapije in medikamentacije ter izguba na dohodku. Oškodovanec se sam odloča, ali bo zahteval povrnitev pretekle škode ali pa bo zahteval tudi povrnitev bodoče škode. Z zavrženjem ugotovitvenega zahtevka je prvo sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Prvo sodišče je dopustilo in izvedlo dokaz tudi po predlogah v srbskem jeziku v sporazumu s pravdnima strankama, kljub temu pa je sodišče nato zavzelo stališče, da te listine nimajo dokazne vrednosti, ker niso v slovenskem jeziku. Prvo sodišče je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni pozvalo tožnika, da sodišču dostavi listine v prevodu. Ker prvo sodišče ni ravnalo po 108. čl. ZPP je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Tožnik je predlagal tudi zaslišanje prič dr. S. S. in D. C. v zvezi s stroški zdravljenja v Srbiji. Prvo sodišče ni zaslišalo prič in tudi ni obrazložilo, zakaj ni ugodilo temu dokaznemu predlogu. Napačna je ugotovitev, da je zlom stegnenice v celoti zarasel. V poročilu z dne 10. 02. 2010 je navedeno, da se kaže prekinitev kompaktnosti na mestu, kjer je bila fraktura. Na obravnavi 27. 11. 2009 je tožnik predložil izvid specialista radiologa dr. D. L., ki dokazuje, da je leva noga za 15 mm krajša od desne. Drugačna ugotovitev prvega sodišča je zato napačna. Glede plačanih akontacij je prvo sodišče napačno ugotovilo, da je toženka plačala na račun odškodnine za telesne bolečine 14.000,00 EUR, saj je iz tega naslova plačala le 6.000,00 EUR, 16.000,00 EUR pa je bilo plačanih kot akontacije odškodnine zaradi izgubljenega dohodka. Napačna je ugotovitev, da tožnik v svojih življenjskih aktivnostih ni toliko omejen, da bi bila kakovost njegovega življenja bistveno prizadeta. Sodišče je prezrlo, da je bil zaradi obravnavane prometne nesreče invalidsko upokojen. Vozniško dovoljenje mu je bilo odvzeto zaradi slabega zdravstvenega stanja. Pri njem se je pojavila depresivna motnja. Zato je kakovost njegovega življenja bistveno prizadeta, kar ga upravičuje do zahtevane odškodnine. Napačna je tudi ugotovitev, da depresivne motnje ne gre v celoti pripisati obravnavanemu škodnemu dogodku. Izvedenka dr. M. T. je ugotovila, da je tožnikova predhodna psihična prizadetost zaradi prejšnjih poškodb izzvenela pred obravnavo nesrečo. Sodišče bi moralo priznati tožniku stroške zdravljenja v zvezi s psihoterapijo v Srbiji. Zdravniki so svetovali, da opravi terapijo v materinem jeziku. Iz dokumentacije je razvidno, da je tožnik moral jemati zdravila, zaradi njihove nabave pa je imel stroške. Zaradi zlomljene stegnenice je moral tožnik hoditi s palico, zaradi česar so mu prav tako nastali stroški. Iz priloge A17 je razvidno, da je bil tožnik na preiskavah v I. in so mu zato nastali potni stroški, katere bi mu moralo prvo sodišče priznati. Napačna je tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo stroškov v zvezi z operacijo v oktobru 2009, saj se račun Univerzitetne klinike v I. glasi na tožnika, ki ga je zato dolžan plačati. Odmerjene odškodnine za strah, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za duševne bolečine zaradi skaženosti so prenizke, saj bi moralo sodišče v tem delu v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku. Tožnik je doživel močan smrtni strah ob dogodku, sekundarni strah za izid zdravljenja pa je bil nekaj mesecev intenziven, pri čemer zdravljenje ni potekalo brez komplikacij. Tožnik je zaradi prometne nesreče omejen v aktivni gibljivosti, pri njem pa se je razvila tudi depresivna simptomatika. Prej je bil uspešen prevoznik s podjetjema v A. in v B. in H, po nesreči pa je bil invalidsko upokojen v starosti 44 let. Tožnik ni več sposoben normalno hoditi, oviran je pri športnih aktivnostih, posameznih življenjskih opravil ne more izvršiti sam. Skaženost izvira iz brazgotine po operaciji, poleg tega pa tožnik šepaje hodi.

Toženka izpodbija odločitev sodišča o dosojeni odškodnini nad zneskom 2.000,00 EUR (točka II/1 sodbe) in v delu, ki se nanaša na pravdne stroške. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo ob upoštevanju, da je odgovornostna zavarovalnica plačala tožniku na račun akontacij za odškodnino za celotno nematerialno škodo skupno 14.000,00 EUR, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje. V pritožbi navaja, da nima pripomb glede ugotovljene višine odškodnine za posamezne oblike nematerialne škode. Izpostavlja pa, da je prvo sodišče napačno ugotovilo, koliko je tožnik dobil doslej plačano na račun nepremoženjske škode. Plačanih 14.000,00 EUR se nanaša na odškodnino za celotno nematerialno škodo, ne pa le na odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je plačane akontacije obračunalo le za telesne bolečine in nevšečnosti. Iz specifikacije plačil izhaja, da je bila tožniku plačana odškodnina za bolečine, pri čemer je bila s tem mišljena odškodnina za celotno nematerialno škodo. Napačna je odločitev o teku zamudnih obresti za nematerialno škodo, saj je tožnik imel zadnjo operacijo v oktobru 2009, zaradi odstranitve OSM, kar je sodišče pri odmeri odškodnine prav tako upoštevalo, zato zamuda ni mogla nastopiti že v aprilu 2008. Sodišče je neutemeljeno prisodilo tožniku potne stroške za zdravljenje v B. V. v višini 101,08 EUR in v K. v višini 42,56 EUR, saj te stroške tožniku povrne njegova zdravstvena zavarovalnica. Tožnik ni dokazal, da mu zdravstvena zavarovalnica ni povrnila teh stroškov. Zato tožnik ni dokazal nastanka škode. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških.

Tožnik v odgovoru na pritožbo toženke predlaga njeno zavrnitev. Toženka ni odgovorila na tožnikovo pritožbo.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Glede nematerialne škode Tožnik utemeljeno graja odločitev prvega sodišča o višini odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V zvezi s to obliko nematerialne škode je sicer trdil, da se v predelu zloma kosti niso zarasle v celoti, da je zato nastal končni defekt kosti in da je tudi na tej podlagi prišlo do trajnih posledic, vendar pa v tej smeri tožnik ni podal nobenih konkretnih trditev o tem, na kakšen način oziroma v čem naj bi bila njegova življenjska aktivnost zaradi tega zmanjšana. Trditve o krajši levi nogi od desne (za 15 mm) tožnik ni dokazal, saj ni predložil izvida dr. D. L., na katerega se sklicuje pri dokazovanju svoje trditve. Ne glede na to pa tožnik pravilno opozarja, da je kakovost njegovega življenja bistveno prizadeta tudi zaradi posledic telesnih poškodb v obravnavanem dogodku. Tožniku je bilo odvzeto vozniško dovoljenje za vožnjo tovornih vozil in je od 01. 08. 2006, ko je bil star 44 let, invalidsko upokojen (predvsem zaradi posledic poškodbe noge in psihičnih težav), ker ni bil več zmožen opravljati dejavnosti prevoznika. Poleg prikrajšanja na področju poklicnega udejstvovanja je tožnik znatno omejen tudi v vrsti rekreativnih in drugih prostočasnih dejavnosti, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje (stran 9 sodbe). Prvo sodišče je tudi ugotovilo, da se je pri tožniku razvila depresivna razpoloženjska motnja, pri čemer pa je v materialnopravnem pogledu očitno pripisalo prevelik pomen okoliščini, da tožnikove depresivne motnje ne gre pripisati izključno obravnavanemu škodnemu dogodku. Takšno sklepanje glede na ugotovitve sodne izvedenke dr. M. T. ni pravilno. Izvedenka je pojasnila, da so na razvoj depresivne motnje delno vplivali tudi drugi dogodki pred in po škodnem dogodku, vendar pa vpliv teh dejavnikov ni bil velik (v tožnikovi zdravstveni dokumentaciji tudi ni zaslediti morebitne tožnikove predhodne depresivne strukturiranosti, ki bi kot neka primarna osebnostna značilnost sama po sebi pogojevala razvoj depresije). Izvedenka je tudi ugotovila, da je pri tožniku po predhodnih poškodbah prišlo do psihične prizadetosti, ki pa ni bila intenzivna in je tudi prešla oziroma so posledice na psihičnem področju pri tožniku do obravnavanega škodnega dogodka že izzvenele. Te ugotovitve vodijo do sklepa, da je odločilni vzrok oziroma sprožilni element za tožnikovo depresivno razpoloženjsko motnjo iskati prav v posledicah tožnikovih poškodb v obravnavanem škodnem dogodku, za kar odgovarja tožena stranka.

Navedene ugotovitve kažejo, da je tožnik v svojih življenjskih aktivnostih občutno prizadet, zaradi česar trpi duševne bolečine. Prvo sodišče glede na povedano pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni ustrezno upoštevalo načel individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Upoštevajoč tožnikovo prizadetost v njegovih življenjskih aktivnostih ter primerljive škodne primere iz sodne prakse (ki so dosegljivi v bazi sodnih odločb Vrhovnega sodišča RS), pritožbeno sodišče ugotavlja, da znaša pravična odškodnina za to obliko nematerialne škode 12.000,00 EUR, zato pripada tožniku iz tega naslova še preostala vtoževana odškodnina v znesku 7.000,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Prvo sodišče je pri odmeri odškodnine za strah ustrezno upoštevalo vsa ugotovljena dejstva, ki jih tožnik ponavlja v pritožbi, pri čemer je bil po mnenju izvedencev ortopedske in nevrološke stroke tožnikov strah za izid zdravljenja lažje do zmerne stopnje, kot takšnega pa ga je doživljal najdlje do 03. 06. 2008, ne pa do operacije v oktobru 2009, kot tožnik neutemeljeno trdi v pritožbi. Izvedenka psihološke stroke je ugotovila, da je bil pri tožniku prisoten intenziven strah glede izida zdravljenja ob nastopu simptomov posttravmatske stresne motnje, ki je trajal nekaj mesecev. Prvo sodišče je ustrezno upoštevalo tudi tožnikov strah ob samem dogodku. Glede na intenzivnost in čas trajanja strahu pri tožniku ter primerljive primere iz sodne prakse, je prvo sodišče odmerilo pravično denarno odškodnino za strah v znesku 2.000,00 EUR, zato za prisojo višje odškodnine iz tega naslova, za kar se zavzema tožnik, ni razlogov.

Tožnikova pritožba je neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na zavrnitev višje odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Tožnik ni dokazal, da ima levo nogo krajšo od desne. Izvedenca sta ugotovila, da ne gre za prikrajšavo zlomljenega uda in da je tožnikova hoja razmeroma funkcionalna (tožnik pošepuje, ko ve, da je opazovan). Prvo sodišče je zato v okviru skaženosti pravilno upoštevalo le brazgotino iz operativnega posega in tožniku priznalo pravično denarno odškodnino tudi za to obliko nematerialne škode (v znesku 1.000,00 EUR), zato ni bilo podlage za višjo odškodnino od prisojene.

Celotna odškodnina za nematerialno škodo, do katere je tožnik upravičen, zato znaša 23.000,00 EUR. Tožena stranka utemeljeno izpodbija presojo prvega sodišča o tem, na katero obliko tožnikove škode so se nanašale plačane akontacije v skupnem znesku 14.000,00 EUR. Zavarovalnica povzročitelja prometne nesreče R + V. V. je plačala tožniku prvo akontacijo 2.000,00 EUR 29. 11. 2005 (dopis z dne 29. 11. 2005 v prilogi B6). Ob plačilu je v tem dopisu navedla, da se ne strinja s tožnikovo trditvijo, da ne more več voditi firme (podjetja) in zato odklanja plačilo iz tega naslova (očitno za zatrjevani izgubljeni zaslužek). Odgovornostna zavarovalnica zato tedaj ni priznavala tovrstne tožnikove materialne škode. Plačilo 2.000,00 EUR je zato treba šteti kot akontacijo na račun odškodnine za nematerialno škodo (v dopisu z dne 09. 03. 2006 v prilogi B 8 je to tudi potrjeno) in v tem pomenu je treba razlagati tudi besedno zvezo v dopisu „prosto zaračunljivi predujem“ (gre za plačilo akontacij na račun odškodnine za različne pojavne oblike nematerialne škode, pri čemer zavarovalnica ni prepustila tožniku, za kateri namen je bila plačana akontacija, kot zmotno meni tožnik). V dopisu z dne 07. 02. 2006 (priloga B7) odgovornostna zavarovalnica še vedno odklanja plačilo izgubljenega zaslužka v zvezi s tožnikovima podjetjema (pri tem omenja nadomestnega voznika, ki je bil zagotovljen v tožnikovem podjetju za preprečevanje izgube na zaslužku) glede odškodnine za nematerialno škodo pa uporablja splošno oznako „odškodnina za bolečine“ (v nemškem jeziku schmerzensgeld). Prvo sodišče je zato zmotno presodilo te listine, ko je zavzelo stališče, da so se plačane akontacije za odškodnino za bolečine nanašale le na odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti, ne pa na račun odškodnine za vse oblike nematerialne škode, kot utemeljeno trdi toženka (v nemškem jeziku se telesne bolečine označuje kot „körperliche schmerzen“, duševne bolečine pa se označuje z besedno zvezo „psychische schmerzen“). V dopisu z dne 09. 03. 2006 je odgovornostna zavarovalnica ponovno zavrnila zahtevek za materialno škodo samega tožnikovega podjetja, poleg tega pa je zavzela tudi stališče, da ne ugotavlja izpadlega zaslužka poškodovane osebe (tožnika), ker je obrat (podjetje) lahko deloval naprej z nastavljenim oziroma nadomestnim voznikom. V dopisu z dne 07. 02. 2007 je zavarovalnica pojasnila, da je bilo v okviru plačila 4.000,00 EUR 21. 08. 2006 namenjenih 2.000,00 EUR kot predplačilo za odškodnino za bolečine, torej za nematerialno škodo, kar med pravdnima strankama tudi ni sporno. V dopisu z dne 05. 04. 2007 (priloga B10) je zavarovalnica za tedaj plačano akontacijo 6.000,00 EUR (po tožnikovih navedbah je bilo plačilo realizirano 11. 04. 2007) pojasnila, da je doslej plačala kot predujem oziroma akontacijo za odškodnino za bolečine (nematerialno škodo) skupno 8.000,00 EUR, kar pomeni, da je od zneska 6.000,00 EUR bilo namenjenih 4.000,00 EUR za odškodnino za nematerialno škodo. Tudi plačilo akontacije 4.000,00 EUR 23. 08. 2007 (tožnik navaja datum plačila 24. 08. 2007) je bilo namenjeno za odškodnino za nematerialno škodo. To smiselno izhaja tudi iz dopisa z dne 20. 03. 2008 (priloga B12), poleg tega pa tudi iz okoliščine, da je zavarovalnica v nadaljevanju obravnave tožnikovega primera plačala tožniku akontacijo za izgubo na zaslužku le za obdobje od 14. 08. 2005 do 01. 10. 2006, ker je štela, da je bil tožnik od 01. 10. 2006 dalje spet sposoben za delo (npr. prilogi B12 in B14). Razen tega je tožnik specificiral zatrjevano izgubo na zaslužku šele v predpravdnem izvedenskem mnenju z dne 12. 12. 2007, pred tem pa tožnik konkretiziranega zahtevka za izgubo na zaslužku zavarovalnici ni postavil (tega ne zatrjuje). Za razliko od zahtevka za odškodnino za nematerialno škodo je bil zahtevek za odškodnino za izgubo na zaslužku za odgovornostno zavarovalnico bolj ali manj ves čas sporen, kar pomeni, da zavarovalnica teh terjatev ni obravnavala kot „enakovredni“ istovrstni obveznosti. Prav zaradi spornih okoliščin v zvezi s tožnikovo izgubo na zaslužku si je zavarovalnica (ki je trdila, da na podlagi nadaljnjega vodenja tožnikovega podjetja s tremi pomočniki ni mogla nastati izguba na zaslužku) tudi pridržala obračun plačanega predujma 8.000,00 EUR na račun te škode (priloga B14). Ker za plačilo akontacije 2.000,00 EUR dne 27. 05. 2008 ni sporno, da se nanaša na odškodnino za nematerialno škodo, je odgovornostna zavarovalnica skupno plačala 14.000,00 EUR za nematerialno škodo. Ne glede na doslej povedano pa pritožbeno sodišče še pripominja, da akontacij na račun neznane škode, nezapadlih obveznosti in neuveljavljanih zahtevkov (tožnik ni predložil nobenega odškodninskega zahtevka, ki ga je še pred tožbo morda naslovil na zavarovalnico) niti ni mogoče vračunavati v pomenu 287. čl. OZ. Glede na to, je napačno tožnikovo stališče, da mu je zavarovalnica plačala na račun odškodnine za nematerialno škodo le 6.000,00 EUR in ne 14.000,00 EUR. Ker pripada tožniku odškodnina za nematerialno škodo v znesku 23.000,00 EUR in je iz tega naslova že prejel 14.000,00 EUR, mu je toženka dolžna plačati še 9.000,00 EUR.

Tožnik je trdil, da je pozval odgovornostno zavarovalnico k plačilu odškodnine 18. 03. 2008, in sicer do 18. 04. 2008. Prvo sodišče je v okviru presoje pravične denarne odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti sicer omenilo, da je bil tožnik 20. 10. 2009 operiran zaradi odstranitve OSM (7. stran sodbe), vendar temu ni pripisalo večjega pomena, kar kaže tudi njegovo stališče, da ta operacija ni poslabšala tožnikovega zdravstvenega stanja (4. stran sodbe). Pritožbeno sodišče na podlagi ugotovitev prvega sodišča ocenjuje, da je bil celoten obseg tožnikove nematerialne škode znan pred 18. 04. 2008 in da je bil tožnik upravičen do odmerjene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti že za dotlej (do 18. 04. 2008) znani obseg te oblike nematerialne škode. Odstranitev OSM zato ni vplivala na začetek teka zakonskih zamudnih obresti za tožniku prisojeno odškodnino za nematerialno škodo in je odločitev prvega sodišča v tem delu pravilna.

Glede materialne škode Prvo sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na plačilo potnih stroškov v zvezi s kontrolnimi preiskavami na kliniki v Innsbrucku in v zvezi s psihoterapevtskimi zdravljenji v Srbiji, na plačilo stroškov psihoterapij v Srbiji ter na plačilo stroškov nabave zdravil (medikamentov) in palice za hojo. Glede kontrolnih preiskav na kliniki v Innsbrucku se tožnik že v tožbi sklicuje na zdravniško potrdilo (priloga A17), iz katerega izhaja, da je bil na kliniki IBK na kontrolah tudi 02. 09. 2005, 06. 09. 2005, 27. 09. 2005, 08. 08. 2006 in 06. 03. 2007, ne pa tudi 15. 11. 2005 in 16. 01. 2006, kar trdi v tožbi. Tožnik je izpovedal, da je po odpustu iz bolnice 29. 08. 2005 (Univerzitetna klinika v I.) hodil na kontrole. Tožnik zato v tem delu utemeljeno očita prvemu sodišču zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede petih kontrol, katerih datumi v tožbi in v zdravniškem potrdilu (priloga A17) se ujemajo, pri čemer prvo sodišče ni razčistilo, ali se oznaka „klinika IBK“ v prilogi A17 nanaša na Univerzitetno kliniko v I. Glede potnih stroškov za teh 5 kontrol je zato pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in v tem delu razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu za znesek 228,00 EUR (v točki II/2 izreka). Prvo sodišče bo moralo razčistiti navedene okoliščine ter znova presoditi, ali je tožnik dokazal škodo iz tega naslova. Za preostali zatrjevani kontroli iz listine A17 ne izhaja, da bi bil tožnik ta dneva na preiskavi, zato je prvo sodišče v tem delu (za znesek 91,20 EUR) utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Stroške v zvezi z zdravljenjem v Srbiji je tožnik pravočasno dokazoval tudi z listinami A44, A49, A77 in A78 ter predlagal zaslišanje prič dr. S. S. in D. C. Prvo sodišče je štelo, da tožnik ni dokazal svojih trditev o tej škodi, ker je predložil dokazne listine v tujem jeziku, zaslišanje predlaganih prič pa je sodišče očitno zavrnilo kot nepotreben dokaz. Tožnik utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da bi ga moralo v skladu s 108. čl. ZPP pozvati, da predloži prevode dokaznih listin v slovenski jezik (prvo sodišče se je v zvezi s temi dokaznimi listinami očitno sklicevalo na tedaj še veljavni 2. odst. 108. čl. ZPP, katerega je Ustavno sodišče RS po izdaji sodbe prvega sodišča razveljavilo z odločbo št. U-I-200/09-14 z dne 20.5.2010, Ur.l. RS št. 50/10, ta razveljavitev pa učinkuje tudi v tej zadevi), pri čemer bi ta kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Prvo sodišče ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokaz z zaslišanjem omenjenih prič, s čimer je kršilo 2. odst. 287. čl. ZPP, tudi ta kršitev pa bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. V tem delu je bilo dejansko stanje tudi zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno. Navedeno je narekovalo razveljavitev sodbe v tem delu in vrnitev zadeve v novo sojenje. Podobno velja tudi za razveljavitev sodbe v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo stroškov za zdravila in palico za hojo, saj je ta del zahtevka prvo sodišče zavrnilo zato, ker je tožnik o tem predložil račune v tujem (nemškem) jeziku.

Prvo sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo stroškov v zvezi z operacijo v oktobru 2009 (po računu z dne 26. 11. 2009 v znesku 2.449,32 EUR) iz materialnopravno napačnih razlogov. Štelo je, da tožnik ni pojasnil, zakaj njegovo zdravstveno zavarovanje ni krilo teh stroškov oz. zakaj jih mora plačati sam, ta operacija (odstranitev OSM) pa predstavlja del rednega zdravljenja. Tožnik utemeljeno opozarja, da se račun glasi nanj in ga je dolžan plačati. V primeru, da gre za stroške iz 1. odst. 174. čl. OZ, jih tožnik utemeljeno uveljavlja od toženke. Oškodovanec lahko vedno zahteva odškodnino od povzročitelja škode oziroma od zavarovalnice, pri kateri je povzročitelj škode zavarovan. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu razveljavilo sodbo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prvo sodišče bo moralo ugotoviti, ali gre za stroške iz 1. odst. 174. čl. OZ, do povrnitve katerih je tožnik upravičen ob obstoju vseh predpostavk odškodninske obveznosti odgovorne osebe.

Tožnik izpodbija tudi zavrnilni del odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo potnih strokov k nevrologu v Avstriji (za znesek 21,28 EUR), vendar pa je pritožba v tem delu povsem neobrazložena. Uraden preizkus sodbe v tem delu (2. odst. 350. čl. ZPP) je pokazal, da je odločitev prvega sodišča pravilna, zato je pritožbeno sodišče v tem delu zavrnilo tožnikovo pritožbo. Glede tega dela tožbenega zahtevka (potni stroški v Avstrijo) toženka neutemeljeno izpodbija ugodilni del sodbe prvega sodišča za znesek 42,56 EUR, enako pa velja tudi za njeno grajo odločitve prvega sodišča, da je toženka dolžna plačati tožniku 101,08 EUR za potne stroške v zvezi z zdravljenjem v B. V. (Avstrija) Toženka zmotno meni, da teh stroškov ni dolžna plačati zato, ker jih tožniku povrne njegova zdravstvena zavarovalnica. Če toženka meni, da mora tožnik dokazati, da mu njegova zdravstvena zavarovalnica ni povrnila teh stroškov, je v zmoti, saj gre za njeno trditveno in dokazno breme, da je tožnik te stroške dobil povrnjene od svoje zdravstvene zavarovalnice. Toženka ni dokazala, da je tožniku te stroške povrnila njegova zdravstvena zavarovalnica. Potni stroški v tem delu prav tako predstavljajo stroške iz 1. odst. 174. čl. OZ, ki jih je toženka dolžna plačati tožniku.

Glede zavrženja ugotovitvenega dela tožbe Prvo sodišče je ocenilo, da je tožnik podal ugotovitveno tožbo (tožnik v pritožbi smiselno sprejema to mnenje), za katero ni izkazal pravnega interesa. Vendar pa tožnik ne postavlja ugotovitvene tožbe v smislu 2. odst. 181. čl. ZPP, ampak uveljavlja vmesni ugotovitveni zahtevek v pomenu 3. odst. 181. čl. ZPP. Tožnik zatrjuje, da mu je zaradi poškodb v prometni nesreči 14. 08. 2005 že nastala in mu bo tudi v bodoče nastajala škoda, med drugim tudi zaradi izgube na zaslužku in zaradi stroškov, ki mu bodo zaradi trajnih posledic nastajali tudi v bodoče. Ker bodoča škoda še ni zapadla uveljavlja vmesni ugotovitveni zahtevek, pri čemer iz njegovih trditev izhaja, da ima poleg vtoževanih zahtevkov v tej pravdi do toženke tudi druge zahtevke iz istega razmerja. V takšnih primerih ZPP omogoča stranki vmesni ugotovitveni zahtevek, katerega namen je, da stranka doseže odločitev sodišča tudi o obstoju prejudicijalnega pravnega razmerja v izreku sodbe z učinkom pravnomočnosti (tudi za odločitev o dajatvenem zahtevku mora sodišče naprej razčistiti, ali obstaja pravno razmerje, od katerega je odvisna odločitev o glavni stvari – v tem smislu gre za predhodno vprašanje). V tem primeru pravnomočna odločitev o vmesnem ugotovitvenem zahtevku veže stranke v morebitnih kasnejših pravdah glede drugih zahtevkov iz istega pravnega razmerja. Za vložitev vmesnega ugotovitvenega zahtevka tožniku ni potrebno posebej izkazovati pravnega interesa, saj pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku pogoj prejudicialnosti nadomešča procesno predpostavko pravnega interesa (glej Aleš Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 160). Ker je tožnik glede dajatvenega zahtevka le delno umaknil tožbo, ne pa v celoti, je vmesni ugotovitveni zahtevek še vedno dopusten. Tožnik z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom ne zahteva ugotovitve določenega dejstva, ampak ugotovitev pravnega razmerja.

Odločitev prvega sodišča o zavrženju ugotovitvenega dela tožbe je zato napačna, kar je vodilo do razveljavitve izpodbijanega sklepa in vrnitve zadeve v tem delu v novo odločanje. Ker je vmesni ugotovitveni zahtevek nedoločen oziroma nejasen (nerazumljiv), bo prvo sodišče moralo pozvati tožnika, da popravi tožbeni zahtevek v tem delu. Iz tožbenih navedb namreč izhaja, da tožnik zasleduje ugotovitev obstoja toženkine odškodninske obveznosti za tožnikovo škodo kot posledico poškodb v obravnavani prometni nesreči (odškodninska odgovornost je le ena od predpostavk pravnega razmerja odškodninske obveznosti).

Sklepno

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče delno ugodilo obema pritožbama in v tem obsegu delno spremenilo, delno pa razveljavilo izpodbijano odločbo ter vrnilo zadevo v novo odločanje, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo prvega sodišča (358., 353., 355. in 3. točka 365. čl. ZPP). Delna razveljavitev izpodbijane odločbe je narekovala tudi razveljavitev stroškovne odločitve prvega sodišča. Glede na dosedanjo obrazložitev posebni napotki sodišču prve stopnje niso potrebni. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (4. odst. 165. čl. ZPP).