Jedro

Denarna protivrednost zapustnikovega nepremičnega premoženja in izplačana odškodnina nista bila del zapuščine, zaradi česar sta lahko le predmet ustreznih obligacijskih zahtevkov v pravdi, ne pa predmet zapuščinskega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je bil zapuščinski postopek končan 28. 5. 2014 z odločitvijo Višjega sodišča v Ljubljani.

2. Dediči so v pritožbi zoper navedeni sklep navedli, da je pritožbeno sodišče s sklepom z dne 28. 5. 2014 njihovim pritožbam ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje le razveljavilo. Iz obrazložitve izhaja, da ni bilo podlage za prekinitev zapuščinskega postopka in za napotitev na pravdo, temveč se bodo lahko vsa vprašanja reševala v pravdi. Sodišče prve stopnje jim je zatem vročilo izvedensko mnenje, izdelano v istovrstni zadevi D 113/2014, sami so nanj dali pripombe. Na podlagi ravnanja sodišča so bili prepričani, da bo izdalo sklep o dedovanju, kot je bil izdan v identični zadevi D 113/2014. Dediči predlagajo, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom D 464/2009 z dne 22. 5. 2013 ugotovilo obseg zapuščine ter dediče in njihove dedne deleže in odločilo, kateri od dedičev deduje zapustnikovo premoženje v naravi, kateri pa imajo pravico do uveljavitve nujnega deleža v denarju. Te dediče je napotilo na pravdo za plačilo denarnega zneska iz naslova zapustnikovega premoženja, ki sodi v zapuščino, in iz naslova odškodnin, prejetih za umik zahtev za denacionalizacijo. Pritožbeno sodišče je s sklepom I Cp 3455/2013 z dne 28. 5. 2014 delno ugodilo pritožbam dedičev, napotenih na pravdo, in odločitev o napotitvi na pravdo razveljavilo, v ostalem delu pa pritožbe zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu potrdilo. V obrazložitvi je navedlo, da denarna protivrednost zapustnikovega nepremičnega premoženja in izplačana odškodnina nista bila del zapuščine in sta lahko le predmet ustreznih obligacijskih zahtevkov, da iz tega razloga ni podlage za prekinitev zapuščinskega postopka in da bodo lahko pritožniki navedena sporna vprašanja reševali v pravdi.

5. Že iz izreka sklepa pritožbenega sodišča I Cp 3455/2013 v povezavi s sklepom sodišča prve stopnje D 464/2009 izhaja, da je bil zapuščinski postopek z odločitvijo pritožbenega sodišča pravnomočno končan. Morebiten dvom o pomenu izreka sklepov odpravljajo razlogi, podani v obrazložitvi sklepa pritožbenega sodišča. V njih je jasno navedeno, da je odločanje o zahtevkih, ki so jih dediči uveljavljali v zapuščinskem postopku in za obravnavanju katerih se zavzemajo v pritožbi, predmet pravdnega postopka.

6. Pritožbeno stališče, da so na podlagi kasnejšega postopanja sodišča pričakovali, da bo sodišče v tej zadevi odločilo podobno kot v – po njihovi opredelitvi – istovrstni zadevi in da ima to ravnanje sodišča za posledico nepravilnost sklepa, ni utemeljeno. Po nedvoumni odločitvi pritožbenega sodišča, da odločanje o denarnih zahtevkih pritožnikov ni predmet zapuščinskega postopka, je kasnejše postopanje sodišča v zadevi mogoče razumeti le kot njegovo prizadevanje za sklenitev dogovora med dediči. Nenazadnje so dediči imeli v postopku pomoč odvetnika, ki jim je upoštevaje svoje pravno znanje mogel razložiti tako vsebino odločitve pritožbenega sodišča kot pomen kasnejšega ravnanja sodišča prve stopnje. Razlog za nadaljnje vodenje zapuščinskega postopka ne more biti niti v morebitnem drugačnem postopanju v podobni zadevi, ki teče pred istim sodiščem prve stopnje. Sodišče je v vsaki posamezni zadevi dolžno odločiti na podlagi zbranega procesnega gradiva in ob upoštevanju pravil postopka.

7. Ker niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo dedičev zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).