Jedro

Zadolžnica je potrdilo, da se je stranka zavezala za določeno denarno izpolnitev. Je torej pisna izjava dolžnika, da je upniku zavezan za določeno izpolnitev. Bistveno pri poroštvu je, da se s poroštveno pogodbo porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bo storil.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Predlog tožene stranke za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 161.568,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, vse v 15-ih dneh.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 100.972,38 EUR ter zamudne obresti za čas od 01.01.1999 do 31.12.2001 od zneska 195.509.784 ITL po obrestni meri, ki jo je za devizne vloge v ITL na vpogled plačevala Banka, za čas od 01.01.2002 do plačila pa od zneska 100.972,38 EUR po 8% obrestni meri, vse v 15-ih dneh, pod izvršbo ter ji povrniti pravdne stroške v višini 1.061.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.04.2003 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh.

Zoper to sodbo se je po pooblaščencu pravočasno pritožil toženec zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14.tč. 2.odst. 339.čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pritožbi navaja, da je tožeča stranka vložila tožbo zoper toženo stranko na podlagi zadolžnice z dne 29.01.1997, zaradi plačila dolga v višini 195.509.784 ITL, ki izvira iz poslovnih razmerij med tožečo stranko in družbo I.. S podpisom zadolžnice pa obveznost ne nastane, ampak zadolžnica le dokazuje obstoj obveznosti, ki je nastala prej ali sočasno. Zadolžnica je le dokaz o obstoju pravnega razmerja med strankama, med upnikom in dolžnikom. Zato bi moralo za veljavnost zadolžnice obstojati temeljno razmerje med tožečo stranko in toženo stranko in ne med tožečo stranko in družbo I. Zato zadolžnica ne more predstavljati samostojnega temelja obveznosti, na podlagi katerega bi bila tožena stranka dolžna plačati vtoževani znesek. Zato je tožbeni zahtevek neutemeljen, izpodbijana sodba pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava, napačna. Tožeča stranka ni z ničemer utemeljevala, da je s podpisom listine nastalo med pravdnima strankama poroštveno razmerje, oziroma, da je šlo za pristop k dolgu oziroma za prevzem dolga. Obrazložitev in izrek sodbe temeljita zgolj na predpostavkah sodišča, saj v tej smeri tožeča stranka ni nič zatrjevala, niti dokazovala. Ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je sama s seboj v nasprotju v delu, ko sodišče najprej ugotavlja, da listina predstavlja zadolžnico, nato pa, da gre za pristop k dolgu, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Prvostopno sodišče sploh ni ugotavljalo resnične volje strank, kar je bistveno že glede regresnih zahtevkov tožene stranke do glavnega dolžnika I. Nepravilen je zaključek sodišča, da pri sestavi zadolžnice ni šlo za poroštvo. Iz zadolžnice izhaja, da gre pri zavezi tožene stranke in ostalih podpisnikov prej za poroštvo kot pa za pristop k dolgu. To dokazuje že zaveza družbe K. za "dodatno poroštvo", ter tudi izpoved zastopnika tožeče stranke, da je bila s strani tožene stranke dana garancija, garancijo pa so zahtevali tudi od podjetja K. Če je sodišče štelo garancijo družbe K. za poroštvo, potem bi to moralo upoštevati tudi glede tožene stranke. To dokazuje tudi opomin z dne 04.12.1998, o katerem se sodišče ni izjasnilo, niti ni tega dokaza zavrnilo. V tem dopisu je navedeno: "to pomeni, da v primeru, da glavni dolžnik ne poravna," kar očitno kaže na stališče tožeče stranke, da gre v danem primeru za poroštveno razmerje med strankami. V primeru poroštvene pogodbe pa je odločitev sodišča, da ugovor zastaranja ni upošteven, napačna. Poroštvo je akcesorni pravni posel, ki ne more obstajati brez osnovnega pravnega razmerja. V konkretnem primeru je primarna obveznost zastarala, saj obveznost glavnega dolžnika izhaja iz plačil preko Banca P.U. v obdobju od 08.10.1993 do 10.05.1994. Tudi ob upoštevanju petletnega zastaralnega roka, zaradi neupravičene obogatitve, je obveznost I. zastarala, s tem pa tudi obveznost tožene stranke. Voljo tožene stranke in ostalih sopodpisnikov zadolžnice, da brezpogojno pristopijo k dolgu, kot tudi voljo podpisnikov zadolžnice da se odrečejo regresnim zahtevkom zoper I., sodišče sploh ni ugotavljajo. Zato je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in materialno pravo napačno uporabljeno. Ker je sodba sama s seboj v nasprotju, ko ugotavlja, da gre za zadolžnico, po drugi strani pa za pristop k dolgu, in ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, torej o tem, zakaj sodišče šteje da zadolžnica predstavlja brezpogojen pristop k dolgu, je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Zato tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako, da tožbeni zahtevek zavrne in naloži tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je obstajalo med družbo M. S.p.a. in družbo I. d.o.o. pogodbeno razmerje, iz katerega je ostala odprta terjatev prve do druge v višini 306.000.000 ITL in to do 29.01.1997, ko je prišlo do dodatnega dogovora in pogodbe med tožečo in toženo stranko (na strani tožene stranke še B.A. in D.A.), s katero so se dogovorili, da pristopajo k dolgu družbe I. d.o.o. do tožeče stranke. V potrditev tega dogovora je bila sestavljena obveznica z dne 29.01.1997. Pravni temelj obveznosti med pravdnima strankama je torej dogovor (pogodba) o pristopu k dolgu. Šlo je torej za sočasno sklenitev ustne pogodbe in za sestavo dokaza o le-tej, zadolžnice. V tem smislu je bila ugotovljena resnična volja strank. Vsebino izjave, ki jo je podpisala družba K.d.o.o., je mogoče razumeti le v smislu, da poleg osnovne obveznosti (iz pogodbe o pristopu k dolgu), se je družba K. še dodatno obvezala, da jamči za prevzete obveznosti. Gre torej za poroštvo družbe K. k osnovni pogodbi o pristopu k dolgu, zato ni mogoče govoriti o zastaranju glede na obveznost novega glavnega dolžnika, ki je pristopil (oziroma so pristopili) k dolgu.

Pritožba ni utemeljena.

Zadolžnica (po 323.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR - obveznica) je potrdilo, da se je stranka zavezala za določeno denarno izpolnitev. Je torej pisna izjava dolžnika, da je upniku zavezan za določeno izpolnitev. Kot tako je zadolžnico (z dne 29.01.1997 - priloga B33 spisa) obravnavalo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi - kot dokaz o obstoju pravnega razmerja med strankama. Zato ni utemeljen očitek pritožnika, da je prvostopno sodišče v tem delu napačno uporabilo materialno pravo. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje tudi opredelilo pravno razmerje, ki je bilo podlaga za izjavo z dne 29.01.1997. Obrazložitev ima vse elemente, ki omogočajo njen preizkus, zato tudi ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP. Toženec ter še B.A. in A.D. so se zavezali za plačilo dolga družbe I. v višini 360.000.000 ITL gospodu F., lastniku podjetja M. S.p.a., to je tožeče stranke. Dolg družbe I. med pravdnima strankama ni bil sporen. Obveznost plačila toženca torej ne izhaja iz zadolžnice, temveč iz njegove zaveze za izpolnitev obveznosti dolga, nastalega v poslovnem razmerju med tožečo stranko in družbo I.. Gre torej z pristop k dolgu, torej za razmerje med tožečo stranko in tožencem, s katero se je ta (poleg B.A. in A.D.) zavezal, da bo tožeči stranki izpolnil njeno terjatev do dolžnika (I.). Zadolžnica je zato le dokazilo o taki zavezi. Toženec je stopil v zavezo poleg dolžnika (451.čl. ZOR). Ker pa ima pristop k dolgu kumulativni učinek, je položaj upnika takšen, kot če bi bila prvotni dolžnik in pristopnik solidarna dolžnika. Upnik lahko zahteva izpolnitev od kateregakoli od njiju, kot tudi od kateregakoli od pristopnikov k dolgu, saj se pri deljivih, z gospodarsko pogodbo nastalih obveznostih, solidarnost tudi domneva (413.čl. ZOR). Podlago za opredelitev zaveze toženca (in ostalih) kot pristop k dolgu, je imelo sodišče tako v zapisu z dne 29.01.1997, kot v izpovedih zastopnika tožeče stranke in toženca. Zato tudi ni podana očitana kršitev zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker da sodišče ni ugotavljalo resnične volje strank. Kakšnih dokazov v tej smeri toženec niti ni podal. V nadaljevanju pritožbe toženec obrazlaga svoje stališče, zakaj naj bi izjava z dne 29.01.1997 predstavljala poroštveno zavezo. Tudi v zvezi s tem ima izpodbijana sodba prepričljive razloge. Bistveno pri poroštvu (997.čl. ZOR) je, da se s poroštveno pogodbo porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bo storil. Taka zaveza iz izjave z dne 29.01.1997 ne izhaja, ampak gre za nepogojno zavezo vseh podpisnikov. Res je vsebino izjave družbe K. z dne 29.01.1997 razumeti kot poroštvo, vendar kot poroštvo družbe K. k osnovni zavezi (pristop k dolgu) ostalih treh pristopnikov k dolgu, kar izhaja tudi iz izpovedi zastopnika tožeče stranke F. Zato je seveda tudi ugovor zastaranja s sklicevanjem na poroštveno zavezo, neutemeljen. Toženec se v pritožbi nadalje sklicuje na opomin z dne 04.12.1998, s čimer pa je, glede na določilo 1.odst. 337.čl. ZPP prekludiran, saj tega dokaza v postopku na prvi stopnji ni predlagal, niti ni izkazal, da ga brez svoje krivde ni mogel predlagati do prvega naroka za glavno obravnavo, oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2.odst. 286.čl. ZPP.

Na podlagi vsega navedenega je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno zaključilo, ko je toženi stranki naložilo plačilo vtoževanega zneska. Ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni našlo kršitev iz 2.odst. 350.čl. ZPP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353.čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165.čl. ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora stroške sama nositi (1.odst. 154.čl. ZPP) in tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo, katere je sodišče odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo za odgovor na pritožbo - 1200 točk in 2% za materialne stroške (13.čl. Odvetniške tarife) z upoštevanjem 20% DDV (26.928,00 SIT).