Jedro

Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da pri revidentu ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in da še vedno lahko opravlja drugo ustrezno delo z omejitvami, pri njem ni prišlo do izgube delovne zmožnosti, kar pomeni, da ga ni mogoče razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti.

Na podlagi izvedenskih mnenj ni mogoče zaključiti, da je njegova ugotovljena invalidnost posledica poklicne bolezni ali poškodbe pri delu, pač pa bolezni in poškodbe izven dela v enakem odstotku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek tožnika, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine (izrek sodbe sodišča prve stopnje ni popoln, saj ne upošteva niti določbe 30. člena ZDSS, da je tožba vložena zoper dokončno odločbo pristojnega organa in mora biti zato njena razveljavitev obvezen del tožbenega zahtevka, niti ne upošteva določbe prvega odstavka 35. člena ZDSS, da sodišče, ko ugodi tožbenemu zahtevku, razveljavi sporno odločbo pristojnih organov. Neposredno o ugotovitvi invalidnosti, uvrščanju in pravicah po zakonu odločajo pristojni organi ZPIZ, pred sprejemom ZDSS pa je tako lahko odločalo tudi sodišče združenega dela. Sedaj pa sodišče odloča samo v zvezi z izpodbijano odločbo, zato mora biti zavrnjen zahtevek, da se razveljavi odločitev organov ZPIZ v zvezi s priznanjem neke pravice iz pokojninskega ali invalidskega zavarovanja).

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko sodbo kot neutemeljeno in potrdilo njegovo odločitev.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil laično revizijo, v kateri je obširno popisal, kako, kje in zakaj je prišlo do njegovih zdravstvenih težav. Navajal je, da postopki pristojnih organov pri zdravljenju in priznavanju pravic niso bili korektni, zato je predlagal, da mu zadevo obrazloži Vrhovno sodišče. Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94), ki se glede na določbo prvega odstavka 498. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) v tem postopku še uporablja, vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, ki se upošteva po uradni dolžnosti (386. člen ZPP-77), drugih bistvenih kršitev revizija ne uveljavlja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri dodatno ni preizkušalo.

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP-77 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer se revizija nanaša na ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkušalo.

Navedbe revidenta v zvezi s postopki in zatrjevane napake udeležencev v tem sporu niso pomembne, saj sodišče v tem sporu razsoja samo o tem, ali je tožena stranka pravilno ugotovila, da je revidentovo zdravstveno stanje tako, da pri njem ni mogoče ugotoviti izgubljene delovne zmožnosti in da njegove zatrjevane zdravstvene težave niso posledica nesreče pri delu oziroma poklicne bolezni.

Smiselno revizijsko navajanje zmotne uporabe materialnega prava glede na ugotovljeno dejansko stanje ni utemeljeno, saj je sodišče glede na izvedene dokaze pravilno ugotovilo, da je revident še nadalje invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni v 50% in zaradi posledic nesreče izven dela prav tako v 50%.

Drugostopenjsko sodišče je pri odločanju pravilno uporabilo določbe zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98).

Zakon določa, da je invalidnost podana (27. člen ZPIZ), če nastane pri zavarovancu zaradi posledic poškodbe pri delu, poklicne bolezni, poškodbe izven dela ali bolezni, zmanjšanje ali izguba delovne zmožnosti za delo na delovnem mestu, na katerega je zavarovanec trajno razporejen, zmanjšanja ali izgube pa ni možno odvrniti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Glede na preostalo delovno zmožnost pa se zavarovanci, pri katerih nastane izguba delovne zmožnosti, razvrstijo v I. kategorijo invalidnosti, zavarovanci, ki lahko najmanj polovico delovnega časa opravljajo svoje ali drugo ustrezno delo se razvrstijo v II. kategorijo invalidnosti, delovni invalidi, ki lahko opravljajo drugo ustrezno delo (po poklicni rehabilitaciji ali brez nje) pa so uvrešečeni v III. kategorijo invalidnosti (34. člen ZPIZ).

Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da pri revidentu ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in da še vedno lahko opravlja drugo ustrezno delo z omejitvami, pri njem ni prišlo do izgube delovne zmožnosti, kar pomeni, da ga ni mogoče razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti.

V 29. členu ZPIZ je določba, da je poškodba pri delu oziroma poklicna bolezen lahko vzrok za nastanek invalidnosti, pri čemer se za poškodbo pri delu šteje (prvi odstavek 30. člena ZPIZ) poškodba zavarovanca, ki je posledica nenadnega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma. Poklicne bolezni so bolezni, povzročene z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan.

V postopku je sodišče na podlagi izvedenskih mnenj ugotovilo, da pri revidentu ni mogoče ugotoviti takih sprememb v zdravstvenem stanju, do katerih naj bi prišlo na delu ali v zvezi z delom, zaradi katerih bi bila tožnikova delovna zmožnost izgubljena ali zmanjšana. Zato ni mogoče zaključiti, da je njegova ugotovljena invalidnost posledica poklicne bolezni ali poškodbe pri delu, pač pa bolezni in poškodbe izven dela v enakem odstotku.

Ko je bilo na podlagi izvedenih dokazov ugotovljeno (revizijsko sodišče je na ugotovljeno dejansko stanje vezano - tretji odstavek 385. člena ZPP-77), da pri revidentu ni ugotoviti invalidnosti I. kategorije, in da invalidnost III. kategorije ni posledica poškodbe pri delu oziroma poklicne bolezni, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP-77 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP-77 uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).