Jedro

Morebitne napake v postopku ali napačna presoja dokazov in materialnega prava, kar vse se lahko odpravi v postopku s pravnimi sredstvi, ne pomenijo protipravnega ravnanja, da bi bila podana odškodninska odgovornost zavoda (toženca).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožniku: - iz naslova prikrajšanja pri plači in nadomestila plače za invalidnost znesek 12.100,00 EUR z vsakokratnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega mesečnega zneska prikrajšanja najmanj 100,00 EUR za čas od 1. 3. 1997 do 31. 3. 2007, vsakokrat od 10. dne v mesecu, pa dalje do plačila, - iz naslova odškodnine za duševne bolečine znesek 60.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, to je od 18. 9. 2008 dalje do plačila, - iz naslova prikrajšanja pri pokojnini znesek 1.080,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega mesečnega zneska najmanj 20,00 EUR za čas od 3. 10. 2002 dalje, od vsakega 10. dne v mesecu, za že zapadle neplačane razlike.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki njene pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 – dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, pod izvršbo.“ Zoper sodbo je tožnik vložil pritožbo, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče ni pravilno ugotovilo, da mu ni nastala nobena škoda. Zaradi nepravilnega ravnanja je bil večkrat hospitaliziran in tudi ambulantno zdravljen. Vse posledice teh ravnanj se odražajo še danes, saj se še vedno zdravi, zdravstveno stanje pa ne bo nikoli več takšno, da ne bi potreboval medikamentozne terapije. Zaradi ravnanja toženca je tožniku nastala velika škoda, ki je sodišče ni prepoznalo, kljub temu, da so tudi izvedenci trdili, da bi moral biti že prej upokojen. V takem primeru do škode ne bi prišlo. Podani so vsi elementi civilnega delikta. Invalidska pokojnina bi mu morala biti priznana že leta 2003, ne pa da so mu priznali le III. kategorijo in je bil ves čas do leta 2007 v bolniškem staležu. Toženec je ravnal povsem samovoljno in protipravno in v nasprotju z zakonom. V procesu je prišlo do hudih napak, ki jih tožniku ni priznalo niti sodišče. Meni, da so kumulativno izpolnjeni vsi elementi odškodninske odgovornosti in da je njegov tožbeni zahtevek utemeljen.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V odškodninskem sporu tožnik zatrjuje, da mu je zaradi ravnanja toženca, ki ga je z odločbo z dne 26. 6. 2002, potrjeno z dokončno odločbo št. ... z dne 3. 4. 2003 ponovno razvrstil v III. kategorijo invalidnosti z nekoliko drugačnimi omejitvami, nastala škoda. Zoper citirano dokončno odločbo toženca je uveljavljal sodno varstvo in s sodbo opr. št. Ps 788/2003 z dne 16. 10. 2006 je bilo njegovemu zahtevku ugodeno tako, da je bil razvrščen v I. kategorijo invalidnosti od 3. 10. 2002, namesto, da bi bil v I. kategorijo invalidnosti razvrščen že leta 1997. Pravico do invalidske pokojnine pa je pridobil šele 1. 4. 2007 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 17. 1. 2007. V desetletnem obdobju je bil od leta 1997 do 31. 3. 2007 prikrajšan pri plači zaradi bolniškega staleža, kakor tudi pri nadomestilih za invalidnost, prikrajšan pa je bil tudi pri invalidski pokojnini, ker je bilo upoštevano 17-letno, namesto 12-letno povprečje plač. Iz naslova prikrajšanja pri plači in nadomestilih za invalidnost vtožuje plačilo 12.100,00 EUR, za duševne bolečine 60.000,00 EUR in iz naslova prikrajšanja pri pokojnini 1.080,00 EUR.

Pravna podlaga za odločanje v sporni zadevi je podana v 1. odstavku 276. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1). Po tej določbi zavod odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih oz. Obligacijskega zakonika, veljavnega od 1. 1. 2002 dalje. Citirana določba 1. odstavka 276. člena ZPIZ-1 torej napotuje na uporabo Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembo, v nadaljevanju: OZ) in ugotavljanje odškodninske odgovornosti na podlagi splošnih pravil odškodninskega prava. To pomeni, da morajo biti kumulativno izpolnjene vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti in sicer nastanek oz. obstoj pravno priznane škode, nedopustno ravnanje povzročitelja škode, vzročna zveza med njima ter odgovornost povzročitelja škode.

V obravnavanem primeru sta bili res odločbi toženca z dne 26. 2. 2002 in z dne 3. 4. 2003 kot nezakoniti v sodnem postopku odpravljeni (sodba opr. št. Ps 788/2003 z dne 16. 10. 2006, potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 17. 1. 2007) in tožnik ravzrščen v I. kategorijo invalidnosti od 3. 10. 2002 dalje s pravico do invalidske pokojnine, ki jo je nato pridobil od 1. 4. 2007 dalje. Vendar to po presoji sodišča prve stopnje, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče, še ne pomeni protipravnega ravnanja toženca.

Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na določbe OZ in ustave (26. člen) in na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 64/2008, enako stališče pa je zavzelo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v sklepu Up 200/00 z dne 11. 6. 2001, da vsake nepravilnosti pri odpravljeni odločbi ni mogoče enačiti s protipravnostjo kot predpostavko za odškodninsko odgovornost in to pojmovati tako široko, da bi že vsaka ugotovljena nepravilnost izkazovala protipravno ravnanje in s tem temelj za odškodninske zahteve po 26. členu Ustave Republike Slovenije. Morebitnemu nepravilnemu odločanju v upravnem postopku je v tem okviru namenjen sistem pravnih sredstev. Večinska sodna praksa pri tem stoji na stališču krivdne odškodninske odgovornosti in je potrebno ugotavljati krivdo osebe, ki je protipravno odločila oz. ravnala. Kršitev prava mora biti dovolj huda in brez razlogov, torej mora iti za ravnanje, ki je samovoljno in arbitrarno.

Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da napačna odločitev upravnega organa sama po sebi še ne pomeni krivdnega ravnanja njenih delavcev in da v konkretnem primeru napačna odločitev še ne pomeni, da je organ toženca ravnal protipravno. Toženec bi odgovarjal za škodo le v primeru nezakonitih odločitev, ki so posledica namernega kršenja pravic pri zavarovanih osebah. Morebitne napake v postopku ali napačna presoja dokazov in materialnega prava, kar vse je odpravljivo v postopku s pravnimi sredstvi, pa ne pomenijo protipravnega ravnanja.

V obravnavani zadevi je šlo za prav takšno stanje, saj kot je v izvedenskem mnenju ocenila tudi sodna izvedenka V.F.Ž., pri tožencu ni šlo za strokovno napako kot posledico opustitve poklicne skrbnosti in tudi odločitve toženčevih izvedenskih organov niso v očitnem nasprotju s strokovno medicinsko doktrino.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju krivdno in protipravno ravnanje toženca ni podano. To pa pomeni, da ni izpolnjen eden izmed kumulativno določenih pogojev odškodninske odgovornosti in da se sodišču prve stopnje z obstojem ostalih elementov odškodninske odgovornosti, tako tudi z višino škode, ni bilo potrebno ukvarjati in da je zaradi neobstoja protipravnosti ravnanja toženčevih organov, pravilno tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožba glede na vse navedeno neutemeljeno navaja, da sodišče ni pravilno ugotovilo, da tožniku ni nastala nobena škoda. Prav tako neutemeljeno vztraja, da je toženec ravnal samovoljno in protipravno in da je prišlo do hudih napak. Brez podlage pa je tudi navajanje, da je bil tožnik zaradi toženčevega nepravilnega ravnanja večkrat hospitaliziran in tudi ambulantno zdravljen, saj toženec zavarovancev ne zdravi in jih tudi ne pošilja na zdravljenje in mu pri tem zato tudi ni mogoče očitati nepravilnega ravnanja.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.