Jedro

Ob dejstvu, da je dovoljenje dano s strani pravne osebe, ki je upravljala posestvo v državni lastnini, veljalo vse do sklenitve pogodbe med toženima strankama z dne 9.12.1994, pravna prednika tožeče in prve tožene stranke pa sta se sporazumela za gradnjo trajnega objekta, stavbe ni mogoče obravnavati le kot začasen objekt.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožeča stranka izključna lastnica nepremičnine parc. št. 59 k.o. ... in izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bo mogoče pri sporni nepremičnini vknjižiti lastninsko pravico v korist tožeče stranke. Odločilo je še o pravdnih stroških. Kot odločilno je štelo, da je bilo zemljišče, na katerem je pravni prednik tožeče stranke zgradil hišo, družbena lastnina, zato graditelj na njem ni mogel pridobiti lastninske pravice, tudi če je kasneje prenehalo biti družbena lastnina.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in iz razlogov, na katere se je oprlo že sodišče prve stopnje, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da je sodišče druge stopnje dokaze ocenilo povsem drugače kot sodišče druge stopnje, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Prva tožena stranka vlaganj ni nikoli povrnila. Priča T. S. je jasno povedala, da so bili pri prvi toženi stranki vsi prepričani, da je hiša last V. Zaključek, da pravni prednik tožeče stranke ni bil v dobri veri, je nelogičen. Sodišče prve stopnje je ob prvem sojenju na podlagi tako rekoč istega ugotovljenega dejanskega stanja napravilo pravilne zaključke in pravilno uporabilo materialno pravo. Ob drugem sojenju je do drugačne odločitve prišlo samo zato, ker je sledilo stališčem sodišča druge stopnje v sklepu z dne 12.3.2003. Tožeča stranka se sprašuje, kje je pravna podlaga, da se ji vzame to, kar je skupaj s pravnimi predniki več kot štirideset let imela za svoje, kar je priznavala tudi prva tožena stranka. S takšno odločitvijo sta kršeni njeni ustavni pravici do varstva lastnine in enakega varstva pravic.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Revizija je utemeljena.

Kritika tožeče stranke, ki meni, da je sodišče druge stopnje, ki naj bi dokaze ocenjevalo drugače kot sodišče prve stopnje, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 - ur. p. b., 45/08, v nadaljevanju ZPP), ni utemeljena. Očitek procesne kršitve je namreč le navidezen, saj tožeča stranka z njim v svojem bistvu graja sprejeto dokazno oceno. Za tako imenovano protispisnost bi šlo le tedaj, če bi sodišče vsebino izpovedb prič napačno povzelo, torej če bi jim pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Tega sodišče druge stopnje ni zagrešilo, temveč je na podlagi posrednih dokazov - indicev sklepalo o pravno relevantnem dejstvu - dovoljenju za gradnjo pravnega prednika prve tožene stranke. Ker gre tudi v primeru napačnega sklepanja na podlagi indicev za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, očitana postopkovna kršitev ni podana.

Bistvene prvine dejanske podlage, ugotovljene na prvih dveh stopnjah sojenja, na katere je vezano revizijsko sodišče pri preizkusu revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, so: - pravni prednik tožeče stranke je v letih 1946 - 1950 z lastnimi sredstvi in z izrecnim dovoljenjem pravnega prednika prve tožene stranke zgradil hišo na tujem zemljišču, ki je bilo tedaj v upravljanju pravnega prednika prve tožene stranke; - tožnik je v letu 1982 pričel z obnovitvenimi deli na sporni hiši, v kateri biva že štirideset let; - po pravnomočni odločbi Okrajne mestne zaplembene komisije ... z dne 27.8.1945 in odločbi Okrajne agrarne komisije ... je bilo pri parc. št. 59 vpisano zemljišče kot splošno ljudsko premoženje, po pravnomočni odločbi Skupščine občine ... dne 3.9.1971 pa je bil kot imetnik pravice uporabe vknjižen pravni prednik prve tožene stranke.

Sklop navedenih pravno pomembnih dejstev v konkretnem primeru narekuje presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka s stališča pravnih pravil o gradnji na tujem zemljišču. Pravne učinke gradnje na tujem v primerih, ko graditelj ni dobroveren (ko torej ne gre niti za primere iz 24. niti za primere iz 26. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 6/80 - 36/90, v nadaljevanju ZTLR), lastnik zemljišča pa je za gradnjo vedel, a se ji ni takoj uprl, sodna praksa rešuje s pomočjo analogije z določbo 25. člena ZTLR.(1) Čeprav je ZTLR začel veljati 1.9.1980, pravni prednik tožeče stranke pa je stanovanjsko hišo na spornem zemljišču zgradil v letih 1946 - 1950, so pravna pravila o gradnji na tujem zaključek razvoja pravne misli in pravne prakse do uveljavitve ZTLR in pomenijo kontinuiteto s pravnimi pravili Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ). Iz tega razloga ni mogoče zagovarjati stališča, da pravnih pravil ZTLR ne bi bilo mogoče uporabiti za primere gradnje na tujem, ki je bila opravljena pred 1.9.1980. ODZ je v primeru gradnje na tujem sicer favoriziral lastnika zemljišča, ne pa graditelja, vendar le tedaj, če je graditelj zidal brez lastnikove vednosti in volje. Če pa lastnik zemljišča ni bil dobroveren, torej če je vedel za gradnjo in je graditelju ni prepovedal, je lahko v skladu s pravnim pravilom paragrafa 418 ODZ zahteval le povračilo vrednosti zemljišča. Stališče o originarni pridobitvi lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču v takšnih primerih je bilo enotno zastopano tudi v sodni praksi pred uveljavitvijo ZTLR.(2) Nižji sodišči sta zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljili z nosilnim razlogom, da je bilo zemljišče do konca gradnje v družbeni lastnini, zato tožeča stranka kot graditelj ni mogla pridobiti lastninske pravice, četudi je kasneje, ko je bil gradbeni objekt že zgrajen, zemljišče prenehalo biti družbena lastnina. Takšen pristop, ki sicer temelji na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča Slovenije(3), je napačen, ker se primera (obravnavana zadeva in primer, na podlagi katerega je bilo sprejeto pravno mnenje), kot bo razčlenjeno v nadaljevanju, ne ujemata glede tistih značilnosti, ki so pravno določene kot sestavine abstraktnega (zakonskega) dejanskega stanu.

Prva odločilna okoliščina, zaradi katere se primera razločujeta v bistvenih prvinah, je, da je bil objekt dokončan že v letu 1950, kasneje pa ga je tožeča stranka le še adaptirala. V času po drugi svetovni vojni so produkcijska sredstva s konfiskacijami, nacionalizacijami in agrarno reformo prešla v roke države.(4) Državna lastnina je pravni izraz za posredno družbeno lastnino - upravičenosti, ki jih daje lastninska pravica, ima in izvršuje (npr. preko državnih uradov, zavodov, podjetij) država.(5) Proces prehajanja državne lastnine kot posredne družbene lastnine v neposredno družbeno lastnino se je pričel šele z uveljavitvijo Zakona o upravljanju državnih in gospodarskih podjetij in višjih gospodarskih združenj po delovnih kolektivih (Uradni list FLRJ, št. 43/50), o družbeni lastnini na produkcijskih sredstvih in drugih sredstvih, ki so namenjena za potrebe družbene skupnosti, pa lahko na splošno govorimo od leta 1953. Povzamemo lahko, da je družbena lastnina s pravnimi predpisi urejena lastninska kategorija, pri kateri pa za razliko od državne lastnine ne gre za lastninsko pravico, saj je družbena lastnina to "kar pripada družbi kot celoti".(6) Drugič ni mogoče mimo v tej zadevi nespornega dejstva, da je imel pravni prednik tožeče stranke dovoljenje za gradnjo pravnega prednika tožene stranke, to je subjekta (delovne zadruge), ki je upravljal posestvo, h kateri je spadala tudi sporna parcela. Takšno dovoljenje, ki ga je, kot je že bilo pojasnjeno, treba šteti kot premoženjskopravno upravičenje pravne osebe, ki ga izvršuje v imenu lastnika - države, je bilo v skladu z v tistem času nastajajočim režimom prometa s stavbami in zemljišči. Tako je npr. lahko pristojni ljudski odbor investitorju, ki ni imel lastnega stavbnega zemljišča za zidanje hiše, le-to dodelil v brezplačno uživanje za nedoločen čas iz sklada splošnega ljudskega premoženja (5. člen Uredbe o zidanju stanovanjskih hiš delavcev in uslužbencev, Uradni list FLRJ, št. 23/51). Privilegiran položaj družbene lastnine, kar zadeva kmetijska in stavbna zemljišča ter stavbe, je bil prvič uzakonjen šele z Zakonom o prometu z zemljišči in stavbami (Uradni list FLRJ, št. 26/54 s kasnejšimi spremembami). Ob dejstvu, da je dovoljenje veljalo vse do sklenitve pogodbe(7) med toženima strankama, pravna prednika tožeče in prve tožene stranke pa sta se sporazumela za gradnjo trajnega objekta, stavbe ni mogoče obravnavati le kot začasen objekt. Tretjič je treba poudariti, da so načelne odločitve, ki so v domeni hierarhično najvišjega sodišča v državi in s katerimi se oblikuje ustaljena sodna praksa, odvisne od družbenih razmer, v katerih pravo nastaja in v katerih se uporablja. Citirano pravno mnenje, ki izključuje originarno pridobitev lastninske pravice z graditvijo na tujem zemljišču v družbeni lastnini, izvira iz časov, ko je bila družbena lastnina privilegirana oblika lastnine. Že ustavni amandma št. IX k Ustavi SR Slovenije je pomembno posegel v ustavno opredelitev temeljev družbenoekonomskih odnosov, s tem ko je določil, da so družbena, zadružna in zasebna lastnina enakopravne (drugi odstavek 6. točke amandmaja, Uradni list SRS, št. 32/89). Seveda tudi Ustava RS vsebine in meja lastninske pravice ne pogojuje s preteklim družbenolastninskim sistemom(8). Ker lastninska pravica ni enoten, nespremenljiv institut, ampak je odvisna od konkretne družbeno politične ureditve, je jasno, da odločitve o neutemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke ni mogoče utemeljiti zgolj z argumentom, da gre za kolizijo z družbeno lastnino kot v času gradnje privilegirano obliko lastnine.

Tožeča stranka v obravnavani zadevi zatrjuje originarno pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, druga tožena stranka pa pravnoposlovno - na podlagi pogodbe, sklenjene s pravnim prednikom prve tožene stranke. Ker sta sodišči odklonili možnost, da bi imela gradnja pravnega prednika tožeče stranke oziroma same tožeče stranke stvarnopravne posledice, nista tehtali položajev tožeče in druge tožene stranke ter nista odgovorili na vprašanje, kateri od njiju je treba dati prednost. Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe. Revizijsko sodišče je zato ugodilo reviziji, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

.Op. št. (1): Primerjaj z načelnim pravnim mnenje občne seje VSS 21. in 22.12.1987, Poročilo VSS 2/87, str. 19. Op. št. (2): Glej sodno prakso, citirano v Finžgar, Stvarno pravo - lastnina, Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana 1972, str. 196. Op. št. (3): Pravno mnenje občne seje VSS 21. in 22.12.1987, Poročilo VSS 2/87, str. 11. Op. št. (4): Ustava FLRJ iz leta 1946 v 14. členu govori o proizvajalnih sredstvih, ki so splošno ljudsko premoženje. Intrast splošno ljudsko premoženje je sinonim za državno lastnino. Op. št. (5): Finžgar, ibidem, str. 13. Op. št. (6): Primerjaj Finžgar, ibidem, str. 19 in 20. Op. št. (7): Dejstvo, da je pravni prednik prve tožene stranke vložil tožbo zaradi plačila najemnine, ni pomembno, saj je bila tožba v zadevi P 460/63 umaknjena. Op. št. (8): Primerjaj tudi s sklepom II Ips 105/95 z dne 12.12.1996.