Jedro

Tožena stranka ni v zadostni meri utemeljila svoje odločitve, da se prosilcu odobri nujna BPP. Sodišče namreč ugotavlja, da je prosilec vložil prošnjo za dodelitev BPP dne 10. 9. 2010, torej 17 dni po tem, ko je bil seznanjen s pravico, da se na preloženi glavni obravnavi (dne 24. 9. 2010) zagovarja z zagovornikom, kar po presoji sodišča pomeni, da v zadevi ni izkazal zadostne skrbnosti pri iskanju zagovornika, niti navedeni datum vložitve vloge ne dokazuje, da bi bil prosilec v časovno stiski pri vložitvi prošnje za dodelitev BPP.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba RS Okrožnega sodišča v Celju, Organa za BPP, številka Bpp 1775/2010 z dne 13. 9. 2010, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se prošnji A.A. ugodi in mu odobri nujna brezplačna pravna pomoč v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju, opr. št. K 311/2009, v obliki pravnega svetovanja in zastopanja na glavni obravnavi 28. 9. 2010, od 10. 9. 2010 dalje in da se za izvajanje brezplačne pravne pomoči določi Odvetniška družba B. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je prosilec 10. 9. 2010 vložil prošnjo za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči, zaradi kazenskega postopka pred Okrožnim sodiščem v Celju, opr. št. K 311/2009, ker ima glavno obravnavo razpisano na dan 28. 9. 2010. Tožena stranka je po uradni dolžnosti vpogledala v predmetni kazenski spis. Ugotovila je, da prošnja ne vsebuje vseh za odločanje potrebnih podatkov in sicer podatkov o ugotavljanju finančnega in premoženjskega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), kot to določa 32. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/2004 s spremembami – v nadaljevanju ZBPP), vendar je v predmetni kazenski zadevi pred Okrožnim sodiščem v Celju, opr. št. K 311/2009 za dne 28. 9. 2010 razpisana glavna obravnava. Prosilec je v tej zadevi obdolženec, ki se mu očita nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena, v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in s prvim odstavkom 54. člena KZ-1 ter kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 220. člena KZ-1 ter v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Glede na dejstvo, da se prosilcu v tem postopku očita večje število kaznivih dejanj in to v sostorilstvu, kar daje tem dejanjem nedvomno še večjo težo ter glede na to, da gre v konkretnem primeru za obsežen kazenski spis in obsežno ugotavljanje dejanskega stanja, je strokovni organ na podlagi 36. člena ZBPP odločil, da se prosilcu odobri nujna BPP, za katero je prosilec tudi zaprosil in sicer za glavno obravnavo, ki je razpisana na dan 28. 9. 2010. V nadaljevanju tožena stranka povzema določbo 36. člena ZBPP, ki določa pogoje za dodelitev nujne brezplačne pomoči in ugotavlja, da se v tem postopku ne odloča o pogojih za odobritev BPP. Iz prošnje je namreč jasno razvidno, da je glavna obravnava razpisana za dan 28. 9. 2010. Iz zapisnika predmetnega kazenskega spisa o glavni obravnavi z dne 24. 8. 2010 izhaja, da je sodišče glavno obravnavo preložilo na 28. 9. 2010, iz njega pa izhaja tudi, da je bil prosilec obveščen, da so formalni pogoji za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti z nadomestitvijo pripora s hišnim priporom prenehali in je tako njegov postavljen zagovornik razrešen (s sklepom z dne 24. 8. 2010). Prosilca je sodišče poučilo, da v kolikor na glavno obravnavo ne bo prišel z zagovornikom in bo šele na glavni obravnavi izrazil željo, da se želi zagovarjati z zagovornikom, glavna obravnava iz tega razloga ne bo preložena.

Tožena stranka sicer ugotavlja, da mora skladno z določbo drugega odstavka 36. člena ZBPP prosilec dokazati nastop okoliščin za dodelitev nujne BPP, ki pa so bile v konkretnem primeru po mnenju tožene stranke izkazane že v sami prošnji, upoštevaje datum razpisane glavne obravnave. Tožena stranka opozarja, da morajo skladno z drugim odstavkom 34. člena ZBPP, pri postopanju in odločanju organi omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice in opozorila na uporabo za stranke ugodnejših ukrepov, če se z njimi doseže namen predpisa. Sklicuje se tudi na druge določbe predpisov, ki strankam omogočajo lažje zavarovanje njihovih pravic in splošna načela upravnega postopka, po katerih se strankam omogoči, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Tožena stranka je upoštevaje navedena splošna načela za vodenje postopka dodelitve BPP in opozorilo sodišča, da sodišče glavne obravnave ne bo preložilo, če se bo prosilec želel zagovarjati z zagovornikom, ugotovila, da je dodelitev nujne BPP utemeljena.

Tožeča stranka v tožbi odločitvi tožene stranke oporeka. Navaja, da ne gre za nujno BPP, oziroma, da so sporni objektivni pogoji iz določbe 24. člena ZBPP. Odločitev tožene stranke je abstraktna in ne zasleduje namena BPP. Tožena stranka je dodelila nujno BPP za svetovanje in zastopanje na glavni obravnavi, ne da bi se v odločitvi dotaknila zadeve za katero se BPP daje. Kot prvo se tožeči stranki postavlja vprašanje, ali svetovanje in zastopanje na glavni obravnavi res pomeni nujno BPP, to je zadevo, ki je vezana na rok z negativnimi posledicami. Naroki za glavno obravnavo niso vezani na prekluzivne roke, ki bi za stranko pomenili nujnost opraviti določeno dejanje. Vsak narok se lahko prekliče in preloži. Strankina oziroma prosilčeva želja po odvetniku in BPP je razlog, ki upravičuje preložitev naroka. Prosilec za razpisan narok z dne 28. 9. 2010 ni izvedel zadnji trenutek, zato bi prošnjo lahko vložil pravočasno. Tožeča stranka tako meni, da v obravnavani zadevi ne gre za nujno procesno opravilo vezano na rok. Če bi obveljajo stališče tožene stranke, bi se vsako procesno opravilo, ki je vezano rok in datum štelo za nujno, s čimer bi se lahko inštitut nujne BPP izigraval. V drugo pa tožeča stranka meni, da se je tudi v primerih nujne BPP potrebno dotakniti objektivnega pogoja, to je verjetnosti za uspeh in razumnost. Res je, da ZBPP v 36. členu daje pooblastilo za odobritev BPP ne glede na določbe tega zakona o pogojih in postopkih za njeno odobritev, v primeru, če bi zaradi odločanja o prošnji prosilec zamudil kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico takšno dejanje opraviti, torej ko gre za nujno BPP, vendar po mnenju tožeče stranke tega določila ni mogoče razlagati preširoko, to je brez vseh omejitev, na način da tožena stranka ne pove niti za kakšno zadevo v temeljni zadevi gre. Takšno stališče je že zavzela sodna praksa. Glede na navedeno meni, da prosilec ni upravičen do dodelitve nujne BPPP in sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zahtevek prosilca zavrne kot neutemeljen, oziroma podrejeno, da zadevo vrne v ponovni postopek.

Stranka z interesom v tem upravnem sporu na tožbo ni odgovorila.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise. Odgovora na tožbo ni posredovala.

Tožba je utemeljena.

Prvi odstavek 36. člena ZBPP določa, da se nujna brezplačna pomoč dodeli, če bi zaradi odločanja o prošnji za brezplačno pravno pomoč ali zaradi postopka za sestavo in vložitev prošnje prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje ali bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje.

V obravnavanem primeru je med strankama upravnega spora sporno, ali je bila prosilcu nujna BPP dodeljena utemeljeno, torej skladno s prej citirano določbo prvega odstavka 36. člena ZBPP. V zadevi ni sporno, da odločitev tožene stranke temelji na ugotovitvi, da je tožnik prošnjo za BPP vložil 10. 9. 2010, za dodelitev BPP v kazenski zadevi K 311/2009 in sicer za zastopanje na glavni obravnavi 28. 9. 2010, o datumu katere je bil obveščen 24. 8. 2010. Upoštevaje navedene datume, torej datum 24. 8. 2010, ko je bil prosilec obveščen o preložitvi glavne obravnave in seznanjen s prenehanjem formalnih pogojev za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti in možnostjo, da se na glavni obravnavi dne 24. 9. 2010 zagovarja z zagovornikom, sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni v zadostni meri utemeljila svoje odločitve, da se prosilcu odobri nujna BPP. Sodišče namreč ugotavlja, da je prosilec vložil prošnjo za dodelitev BPP dne 10. 9. 2010, torej 17 dni po tem, ko je bil seznanjen s pravico, da se na preloženi glavni obravnavi (dne 24. 9. 2010) zagovarja z zagovornikom, kar po presoji sodišča pomeni, da v zadevi ni izkazal zadostne skrbnosti pri iskanju zagovornika, niti navedeni datum vložitve vloge ne dokazuje, da bi bil prosilec v časovno stiski pri vložitvi prošnje za dodelitev BPP. Tudi sicer sodišče v obravnavani dejanski situaciji ne vidi razloga za dodelitev nujne BPP, saj tožnik v primeru, da se na glavni obravnavi ne bo zagovarjal z zagovornikom, ne bo izgubil pravice udeležiti se obravnave, torej ne bo izgubil roka za kakšno pravno dejanje in zaradi tega pravico opraviti to dejanje.

Iz zgoraj navedenih razlogov, torej zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (4. točka prvega odstavka 64. člena, v zvezi s 1. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1), je sodišče izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo morala skladno z določbo četrtega odstavka 64. člena in v roku določenem v tem odstavku o tožnikovi prošnji za dodelitev BPP ponovno odločati in izdati nov upravni akt.